Milost za vse

209 milost za vseKo na dan žalovanja, 14. 2001. septembra so ljudje, zbrani v cerkvah po vsej Ameriki in drugih državah, prišli slišati besede tolažbe, spodbude in upanja. Toda v nasprotju s svojim namenom, da bi žalujočemu narodu prinesli upanje, so številni konservativni krščanski cerkveni voditelji nehote razširili sporočilo, ki je spodbudilo obup, malodušje in strah. In sicer za ljudi, ki so v napadu izgubili bližnje, sorodnike ali prijatelje, ki še niso izpovedali Kristusa. Številni fundamentalistični in evangeličanski kristjani so prepričani: Kdor umre, ne da bi se izpovedal Jezusu Kristusu, pa čeprav le zato, ker še nikoli v življenju ni slišal za Kristusa, bo po smrti šel v pekel in tam trpel nepopisne muke - po roki Boga, ki ga isti kristjani ironično govorijo kot Boga ljubezni, milosti in usmiljenja. Zdi se, da nekateri od nas kristjanov pravijo "Bog te ljubi", a potem sledi drobni tisk: "Če pred smrtjo ne izgovoriš temeljne pokorne molitve, te bo moj usmiljeni Gospod in Odrešenik mučil za vse večne čase."

Dobre novice

Evangelij Jezusa Kristusa je dobra novica (grško euangélion = dobra novica, sporočilo odrešenja), s poudarkom na »dobrem«. Je in ostaja najsrečnejše od vseh sporočil za popolnoma vsakogar. Ne samo, da je dobra novica za redke, ki so Kristusa spoznali pred smrtjo; to je dobra novica za vse stvarstvo - vsa človeška bitja brez izjeme, vključno s tistimi, ki so umrla, ne da bi sploh slišala za Kristusa.

Jezus Kristus je odkupna žrtev ne le za grehe kristjanov, ampak za grehe celega sveta (1. Johannes 2,2). Stvarnik je tudi spravitelj svojega stvarstva (Kološanom 1,15-20). Ali ljudje to resnico spoznajo, preden umrejo, ni odvisno od njene resničnosti. Odvisno je samo od Jezusa Kristusa, ne od človeškega delovanja ali kakršne koli človeške reakcije.

Jezus pravi: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Jn. 3,16, vsi citati iz revidiranega Luthrovega prevoda, standardna izdaja). Bog je, ki je vzljubil svet, in Bog je dal svojega Sina; in dal ga je, da bi odkupil tisto, kar je ljubil - svet. Kdor veruje v Sina, ki ga je Bog poslal, bo prišel v večno življenje (bolje: »v življenje prihodnjega veka«).

Tu ni niti enega zloga, da mora to prepričanje priti pred fizično smrtjo. Ne: verz pravi, da verniki "ne bodo poginili," in ker celo verniki umrejo, mora biti očitno, da "poginiti" in "umrijeti" nista eno in isto. Vera preprečuje, da bi se ljudje izgubili, ne pa tudi pred smrtjo. Poguba, o kateri tu govori Jezus, prevedena iz grščine appolumi, označuje duhovno smrt, ne fizične. Gre za dokončno uničenje, iztrebljenje, izginotje brez sledu. Kdor veruje v Jezusa, ne bo našel takega nepreklicnega konca, ampak bo vstopil v življenje (soe) prihodnje dobe (aion).

Nekateri bodo umrli v svojem življenju, kot pohodniki, za življenje v prihodnjem veku, za življenje v kraljestvu. Toda predstavljajo le majhno manjšino »sveta« (kozmosa), ki ga je Bog tako ljubil, da je poslal svojega Sina, da jih reši. Kaj pa ostalo? Ta verz ne pravi, da Bog ne more ali noče rešiti tistih, ki fizično umrejo, ne da bi verjeli.

Misel, da bo fizična smrt enkrat za vselej preprečila Bogu, da bi nekoga rešil ali prepričal v Jezusa Kristusa, je človeška razlaga; v Svetem pismu ni nič takega. Namesto tega nam je rečeno: človek umre in za tem pride sodba (Hebrejcem 9,27). Vedno se želimo spomniti, da se bo sodnik zahvalil Bogu nihče drug kot Jezus, zaklano Božje Jagnje, ki je umrlo za človeške grehe. To spremeni vse.

Ustvarjalec in pomirilec

Od kod ideja, da lahko Bog reši le žive, ne pa mrtve? Prebolel je smrt, kajne? Vstal je od mrtvih, kajne? Bog ne sovraži sveta; ljubi jo. Človeka ni ustvaril za pekel. Kristus je prišel pravočasno, da bi rešil svet, ne pa da bi ga sodil (Jn 3,17).

16. septembra, v nedeljo po napadih, je krščanski učitelj pred razredom v nedeljski šoli rekel: Bog je prav tako popoln v sovraštvu kot v ljubezni, kar pojasnjuje, zakaj obstaja pekel in nebesa. Dualizem (ideja, da sta dobro in slabo dve enako močni nasprotni sili v vesolju) je herezija. Ali ni opazil, da dualizem preusmerja v Boga, da postulira Boga, ki nosi in uteleša napetost popolnega sovraštva - popolne ljubezni?

Bog je popolnoma pravičen in vsi grešniki so sojeni in obsojeni, toda evangelij, dobra novica, nas usmerja v skrivnost, da je Bog v Kristusu vzel ta greh in to sodbo nase v našem imenu! Pravzaprav je pekel resničen in grozen. Toda ravno ta strašni pekel, rezerviran za hudobne, je Jezus trpel v imenu človeštva (2. Corinthians 5,21; Matej 27,46; Galačani 3,13).

Vsi ljudje so prejeli kazen greha (Rimljanom 6,23), vendar nam Bog daje večno življenje v Kristusu (isti verz). Zato se imenuje milost. V prejšnjem poglavju Pavel to izrazi takole: »Dar pa ni kakor greh. Kajti če so zaradi greha enega umrli mnogi ['mnogi', to je vsi, vsi; ni drugega kot Adamova krivica], koliko bolj sta bila Božja milost in dar, ki sta bila obilna mnogim [spet vsem, popolnoma vsem] po milosti enega človeka Jezusa Kristusa« (Rimljanom 5,15).

Pavel pravi: Ne glede na to, kako huda je naša kazen za greh in je zelo huda (sodba je pekel), je še vedno na zadnjem mestu pred milostjo in darom milosti v Kristusu. Z drugimi besedami, Božja odkupna beseda v Kristusu je neprimerljivo glasnejša od Njegove besede obsodbe v Adamu – eno popolnoma preglasi druga (»koliko več«). Zato lahko Paul 2. Corinthians 5,19 reci: V Kristusu je »[Bog] spravil svet [vse, 'mnoge' iz Rimljanov 5,15] pri sebi in jim ni več pripisoval njihovih grehov ..."

Če se vrnem k prijateljem in družini tistih, ki so umrli, ne da bi izpovedali vero v Kristusa, ali jim evangelij ponuja kakšno upanje, kakšno spodbudo glede usode njihovih dragih pokojnikov? Dejansko v Janezovem evangeliju Jezus dobesedno pravi: »In jaz, ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi« (Janez 12,32). To je dobra novica, resnica evangelija. Jezus ni določil časovnega razporeda, je pa izjavil, da želi pritegniti vse, ne le nekaj, ki so ga uspeli spoznati pred smrtjo, ampak popolnoma vse.

Nič čudnega, da je Pavel pisal kristjanom v mestu Kolosi, da je Bogu »ugodno«: »ugaja«, da je po Kristusu »vse spravil s seboj, bodisi na zemlji bodisi v nebesih, sklenivši mir s svojo krvjo na križ« (Kološanom 1,20). To je dobra novica. In kot pravi Jezus, je to dobra novica za ves svet, ne le za omejeno število izvoljenih.

Pavel želi, da njegovi bralci vedo, da ta Jezus, ta Božji Sin, ki je vstal od mrtvih, ni le zanimiv nov ustanovitelj religije z nekaj novimi teološkimi mislimi. Pavel jim pove, da Jezus ni nihče drug kot Stvarnik in Vzdrževalec vseh stvari (verzi 16-17) in več kot to, da je Božji način, da popravi absolutno vse, kar je bilo na svetu od začetka zgodovine, zašlo na stran. (verz 20)! V Kristusu – pravi Pavel – Bog naredi zadnji korak k izpolnitvi vseh obljub, danih Izraelu – obljublja, da bo nekega dne v čistem dejanju milosti odpustil vse grehe, celovito in univerzalno, ter vse naredil na novo (glej Apostolska dela 1).3,32-33; 3,20-21; Izaija 43,19; Rev. 21,5; Rimljani 8,19-21.).

Samo kristjan

»Toda odrešitev je namenjena samo kristjanom,« tulijo fundamentalisti. Vsekakor je to res. Toda kdo so »kristjani«? Ali samo tisti ponavljajo standardno molitev za kesanje in spreobrnjenje? Ali gre samo za tiste, ki so krščeni s potopitvijo? Ali gre samo za tiste, ki pripadajo "pravi cerkvi"? Samo tisti, ki dosežejo odvezo prek pravilno posvečenega duhovnika? Samo tisti, ki so nehali grešiti? (Ali ti je uspelo? Meni ni.) Samo tisti, ki spoznajo Jezusa, preden umrejo? Ali pa Jezus sam – v čigar z žeblji prebodene roke je Bog položil sodbo – na koncu odloči, kdo pripada tistim, ki jim izkazuje milost? In ko je enkrat tam: ali se on, ki je premagal smrt in ki lahko večno življenje podari komurkoli hoče, odloči, kdaj bo koga prisilil k veri, ali srečamo vse modre zagovornike prave vere, to odločitev namesto njega?
Vsak kristjan je na neki točki postal kristjan, se pravi, da ga je Sveti Duh pripeljal k veri. Vendar se zdi, da je fundamentalistično stališče, da je nemogoče, da bi Bog človeka po njegovi smrti prepričal v vero. Toda počakajte - Jezus je tisti, ki obuja mrtve. In on je tisti, ki je odkupna žrtev, ne samo za naše grehe, ampak za grehe celega sveta (1. Johannes 2,2).

Velika vrzel

»Ampak Lazarjeva prilika,« bodo nekateri ugovarjali. »Ali ni Abraham rekel, da je med njegovo stranjo in stranjo bogataša velik prepad, ki ga ni mogoče premostiti?« (Glej Luka 16,19-31.)

Jezus ni želel, da bi to priliko razumeli kot fotografski opis življenja po smrti. Koliko kristjanov bi opisalo nebesa kot »Abrahamovo naročje«, kraj, kjer Jezusa ni nikjer? Prilika je sporočilo privilegiranemu sloju judovstva prvega stoletja in ne portret življenja po vstajenju. Preden preberemo več, kot je dal Jezus, primerjajmo, kaj je rekel Pavel v Rimljanom 11,32 piše.

Bogataš v prispodobi se še vedno ne skesa. Še vedno se vidi kot višjega po rangu in razredu od Lazarja. V Lazarju še vedno vidi samo nekoga, ki mu služi. Morda je razumno domnevati, da je bila prepad tako nepremostljiv zaradi nenehne bogataševe nevere, ne zaradi neke samovoljne kozmične nuje. Spomnimo se: Jezus sam in samo on zapira sicer nepremostljiv prepad od našega grešnega stanja do sprave z Bogom. Jezus poudarja to točko, to izjavo prilike – da odrešitev pride le po veri vanj – ko pravi: »Če ne poslušajo Mojzesa in prerokov, se ne bodo prepričali, tudi če kdo vstane od mrtvih.« ( Luka 16,31).

Božji namen je voditi ljudi k odrešitvi, ne pa jih mučiti. Jezus je spravnik in verjeli ali ne, opravlja odlično delo. On je Odrešenik sveta (Jn 3,17), ne pa rešitelj delčka sveta. »Kajti Bog je tako vzljubil svet« (vrstica 16) – in ne samo enega človeka izmed tisoč. Bog ima poti in njegove poti so višje od naših poti.

V Govoru na gori Jezus pravi: »Ljubite svoje sovražnike« (Matej 5,43). Varno je domnevati, da je ljubil svoje sovražnike. Ali pa bi morali verjeti, da Jezus sovraži svoje sovražnike, vendar zahteva, da jih ljubimo, in da njegovo sovraštvo pojasnjuje obstoj pekla? To bi bilo skrajno absurdno. Jezus nas kliče, naj ljubimo svoje sovražnike, ker jih ima tudi on. »Oče, odpusti jim; kajti ne vedo, kaj delajo!« je bila njegova priprošnja za tiste, ki so ga križali (Lk 23,34).

Zagotovo bodo tisti, ki zavračajo Jezusovo milost, tudi potem ko to vedo, na koncu poželi sadove svoje neumnosti. Za ljudi, ki nočejo priti na Jagnjetovo večerjo, ni drugega kraja kot popolna tema (eden od figurativnih izrazov, s katerimi je Jezus opisal stanje odtujenosti od Boga, ki je daleč od Boga; glej Matej 22,13; 25,30).

Milost za vse

V Rimljanih (11,32) Pavel daje osupljivo izjavo: »Kajti Bog je vse vključil v nepokorščino, da bi se vsem usmilil.« Pravzaprav izvirna grška beseda pomeni vse, ne nekatere, ampak vse. Vsi so grešniki in v Kristusu je vsem izkazano usmiljenje – če jim je to všeč ali ne; ali ga sprejmejo ali ne; ali to vedo preden umrejo ali ne.

Kaj več je mogoče reči o tem razodetju kot to, kar pravi Pavel v naslednjih vrsticah: »O globina bogastva modrosti in spoznanja Božjega! Kako nedoumljive so njegove sodbe in nedoumljiva njegova pota! Kajti 'kdo je spoznal Gospodov um ali kdo je bil njegov svetovalec?' Ali 'kdo mu je dal nekaj prej, da bi ga Bog nagradil?' Kajti iz njega in po njem in zanj je vse. Slava mu na veke! Amen« (vrstice 33–36).

Da, tako nedoumljivi so njegovi načini, da mnogi od nas kristjanov preprosto ne moremo verjeti, da je evangelij lahko tako dober. In nekateri izmed nas se zdi, da dobro poznajo Božjo misel, da vemo, da vsakdo, ki pri smrti ni krščan, gre naravnost v pekel. Pavel pa želi po drugi strani pojasniti, da je nepopisno razsežnost božanske milosti preprosto nedoumljiva za nas - skrivnost, ki se razkriva samo v Kristusu: v Kristusu je Bog naredil nekaj, kar presega človeško obzorje znanja.

V svojem pismu kristjanom v Efezu nam Pavel pove, da je Bog to nameraval od začetka (Efežanom 1,9-10). To je bil osnovni razlog za klic Abrahama, za izvolitev Izraela in Davida, za zaveze (3,5-6). Bog rešuje tudi »tujce« in Neizraelce (2,12). Rešuje celo hudobne (Rimljanom 5,6). Vse dobesedno pritegne k sebi (Janez 12,32). Skozi svetovno zgodovino je Božji Sin od začetka deloval »v ozadju« in opravljal svoje odrešitveno delo sprave vsega z Bogom (Kološanom 1,15-20). Božja milost ima svojo logiko, logiko, ki se versko mislečim ljudem pogosto zdi nelogična.

Edina pot do odrešenja

Skratka: Jezus je edina pot k odrešitvi in ​​k sebi pritegne čisto vsakogar – na svoj način, ob svojem času. Koristno bi bilo razjasniti dejstvo, ki je za človeško razumevanje pravzaprav nerazumljivo: Ne more biti nikjer v vesolju razen v Kristusu, ker, kot pravi Pavel, ni ničesar, kar ni bilo ustvarjeno od njega in ne obstaja v njem. (Kološani 1,15-17). Ljudje, ki ga na koncu zavračajo, to počnejo kljub njegovi ljubezni; ne Jezus jih zavrača (on jih ne - ljubi jih, umrl je zanje in jim odpustil), ampak oni zavračajo njega.

CS Lewis je to rekel takole: »Na koncu obstajata le dve vrsti ljudi: tisti, ki Bogu rečejo 'Zgodi se tvoja volja' in tisti, ki jim Bog na koncu reče 'Zgodi se tvoja volja'. Tisti, ki so v peklu, so si to usodo izbrali sami. Brez te samoodločbe ne bi moglo biti pekla. Nobena duša, ki iskreno in dosledno išče veselje, ne bo spodletela. Kdor išče, bo našel. Kdor trka, se mu odpre« (Velika ločitev, 9. poglavje). (1)

Heroji v peklu?

Ko sem kristjanom povedal o pomenu 11. Ko sem . septembra slišal pridiganje, sem se spomnil herojskih gasilcev in policistov, ki so žrtvovali svoja življenja, da bi rešili ljudi iz gorečega Svetovnega trgovinskega centra. Kako se to ujema: da kristjani te odrešenike imenujejo heroji in ploskajo njihovemu pogumu za žrtvovanje, po drugi strani pa izjavljajo, da se bodo zdaj mučili v peklu, če se pred smrtjo niso izpovedali Kristusu?

Evangelij oznanja, da obstaja upanje za vse, ki so umrli v Svetovnem trgovinskem centru, ne da bi prej izpovedali Kristusa. Vstali Gospod je tisti, ki ga bodo srečali po smrti, in on je sodnik – on z luknjami za žeblje v rokah – večno pripravljen objeti in sprejeti vsa njegova bitja, ki pridejo k njemu. Odpustil jim je, preden so se sploh rodili (Efežanom 1,4; Rimljani 5,6 in 10). Ta del je opravljen, tudi za nas, ki zdaj verjamemo. Tisti, ki stojijo pred Jezusom, morajo zdaj le položiti svoje krone pred prestol in sprejeti njegov dar. Nekateri tega morda ne bodo storili. Morda so tako zakoreninjeni v samoljubju in sovraštvu do drugih, da bodo v vstalem Gospodu videli svojega sovražnika. To je več kot sramota, to je katastrofa kozmičnih razsežnosti, ker on ni vaš sovražnik. Ker jo vseeno ljubi. Ker jo hoče zbrati v naročje kot kokoš njene piščance, če mu le dovolijo.

Toda dovoljeno nam je - če imamo Rimljanom 14,11 in Filipljani 2,10 verjemite - predpostavite, da bo velika večina ljudi, ki so umrli v tem terorističnem napadu, z veseljem hiteli v Jezusove 'naročje kot otroci v naročje svojih staršev.

Jezus reši

»Jezus rešuje,« pišejo kristjani na svojih plakatih in nalepkah. Je pravilen. On to naredi. In on je začetnik in dovrševalec odrešenja, je izvor in cilj vsega ustvarjenega, vseh bitij, tudi mrtvih. Bog ni poslal svojega Sina na svet, da bi svet sodil, pravi Jezus. Poslal ga je, da reši svet (Jn 3,16-17.).

Ne glede na to, kaj bi nekateri rekli, Bog želi rešiti vse ljudi brez izjeme (1. Timotej 2,4; 2. Peter 3,9), ne le nekaj. In kaj še morate vedeti – nikoli ne obupa. Nikoli ne preneha ljubiti. Nikoli ne preneha biti to, kar je bil, je in vedno bo za ljudi – njihov ustvarjalec in spravitelj. Nihče ne pade skozi mrežo. Nihče ni bil prisiljen iti v pekel. Če nekdo res gre v pekel – v majhen, nesmiseln, nikjer temen kotiček kraljestva večnosti – je to samo zato, ker trmasto noče sprejeti milosti, ki mu jo je Bog pripravil. Pa ne zato, ker ga Bog sovraži (ne). Ne zato, ker je Bog maščevalni (ni). Ampak zato, ker 1) sovraži Božje kraljestvo in zavrača njegovo milost in 2) ker Bog ne želi, da bi pokvaril veselje drugih.

Pozitivno sporočilo

Evangelij je sporočilo upanja za čisto vse. Krščanskim duhovnikom ni treba uporabljati groženj s peklom, da bi prisilili ljudi, da se spreobrnejo h Kristusu. Lahko samo poveš resnico, dobro novico: "Bog te ljubi. Ni jezen nate. Jezus je umrl zate, ker si grešnik, in Bog te ima tako rad, da te je rešil pred vsem, kar te uničuje. Zakaj potem želite še naprej živeti, kot da ne obstaja nič drugega kot nevaren, surov, nepredvidljiv in neprizanesljiv svet, ki ga imate? Zakaj ne bi prišli in začeli izkušati Božjo ljubezen in okušati blagoslove njegovega kraljestva? Že pripadaš njemu. Tvojo kazen za greh je že odslužil. Vašo žalost bo spremenil v veselje. Dal vam bo notranji mir, kakršnega še niste poznali. V vaše življenje bo prinesel smisel in smer. Pomagal vam bo izboljšati vaše odnose. On vam bo dal počitek. zaupaj mu Čaka te."

Sporočilo je tako dobro, da dobesedno bruha iz nas. Pri Rimljanih 5,10-11 Pavel piše: »Kajti če smo bili spravljeni z Bogom po smrti njegovega Sina, ko smo bili še sovražniki, koliko bolj bomo zdaj, ko smo spravljeni, odrešeni po njegovem življenju.« Ne samo to, ampak se tudi ponašamo v Bogu po našem Gospodu Jezusu Kristusu, po katerem smo zdaj prejeli odkupno daritev.«

Najvišje upanje! Končni milost! S Kristusovo smrtjo Bog spravlja svoje sovražnike in jih rešuje s Kristusovim življenjem. Ni čudno, da se lahko pohvalimo z Bogom po našem Gospodu Jezusu Kristusu - preko njega že sodelujemo v tem, kar drugim ljudem govorimo. Ni jim treba živeti, kot da nimajo mesta na božji mizi; že jih je spravil, lahko gredo domov, lahko gredo domov.

Kristus rešuje grešnike. To je res dobra novica. Najboljše, kar lahko človek sliši.

J. Michael Feazell


pdfMilost za vse