Kaj pravi Matthew 24 o "koncu"

Najprej, da bi se izognili napačnim razlagam, je pomembno, da Matej 24 vidimo v širšem kontekstu prejšnjih poglavij. Morda vas bo presenetilo, če boste izvedeli, da se uvod v Matejevo evangelij 24 začne že v 16. poglavju, najpozneje v 21. vrstici. Tam na kratko piše: »Od tistega časa je Jezus začel kazati svojim učencem, kako je moral iti v Jeruzalem in veliko pretrpeti zaradi rok starešin, vélikih duhovnikov in pismoukov ter biti usmrčen in tretji dan vstati. « S tem se Jezus odreče prvim namigom o nečem, kar se je učencem zdelo kot elementarni obračun med Jezusom in verskimi oblastmi v Jeruzalemu. Na poti v Jeruzalem (20,17-19) jih še dodatno pripravi na prihajajoči spopad.

Ob prvem oznanilu trpljenja je Jezus vzel s seboj na visoko goro tri učence Petra, Jakoba in Janeza. Tam so doživeli preobrazbo (17,1-13). Že samo zaradi tega so se učenci morali vprašati, ali ni mogoče neizbežna vzpostavitev Božjega kraljestva7,10-12.).

Jezus tudi pove učencem, da bodo sedeli na dvanajstih prestolih in sodili Izraelu, »ko bo Sin človekov sedel na prestol svoje slave« (1. Mojz.9,28). Nedvomno je to sprožilo nova vprašanja o "kdaj" in "kako" prihoda Božjega kraljestva. Jezusov govor o kraljestvu je celo Jakobovo in Janezovo mamo ganil, da je prosila Jezusa, naj da njenima sinovoma posebna položaja v kraljestvu (20,20–21).

Nato je sledil zmagoslavni vstop v Jeruzalem, med katerim je Jezus prijahal v mesto na oslu1,1-11). Kot rezultat tega se je po Mateju izpolnila Zaharijeva prerokba, za katero je bilo videti, da je povezana z Mesijo. Vse mesto je bilo na nogah in se spraševalo, kaj se bo zgodilo, ko bo prišel Jezus. V Jeruzalemu je prevrnil menjalce in pokazal svojo mesijansko oblast z nadaljnjimi dejanji in čudeži1,12-27). »Kdo je on?« so se spraševali ljudje (2 Kor1,10).

Nato Jezus razlaga v 21,43 vélikim duhovnikom in starešinam: »Zato vam pravim, Božje kraljestvo vam bo vzeto in dano ljudstvu, ki obrodi njegove sadove.« Njegovi poslušalci so vedeli, da govori o njih. To Jezusovo izreko bi lahko vzeli kot znak, da je nameraval vzpostaviti svoje mesijansko kraljestvo, vendar bi morala verska »ustanovitev« ostati iz njega izključena.

Ali se gradi imperij?

Učenci, ki so to slišali, so se spraševali, kaj se bo zgodilo. Je Jezus želel takoj razglasiti sebe Mesijo? Ali je hotel napadati rimske oblasti? Je bil tisti, ki bo prinesel Božje kraljestvo? Bi bila vojna in kaj bi se zgodilo z Jeruzalemom in templjem?

Zdaj pridemo do Mateja 22, 15. Tu se začne prizor s farizeji, ki z vprašanji o davku poskušajo zvabiti Jezusa v past. Z njegovimi odgovori so ga želeli prikazati kot upornika proti rimskim oblastem. Toda Jezus je dal moder odgovor in njihov načrt je bil onemogočen.

Istega dne so se saduceji sprli tudi z Jezusom2,23-32). Niso verjeli v vstajenje in so mu postavili tudi trikovno vprašanje o sedmih bratih, ki so se drug za drugim poročili z isto žensko. Čigava žena bi bila ob vstajenju? Jezus je odgovoril posredno in rekel, da ne razumejo svojih svetih spisov. Zmotil jo je z besedami, da na tem kraljestvu ni poroke.

Nato so mu končno farizeji in saduceji postavili vprašanje o najvišji zapovedi v postavi2,36). Pametno je odgovoril s citiranjem 3. Mojzes 19,18 und 5. Mose 6,5. Po drugi strani pa je odgovoril z zvijačnim vprašanjem: Čigav sin naj bi bil Mesija (22,42)? Potem so morali molčati; »Nihče mu ni mogel odgovoriti niti besede, niti si ga od tistega dne ni upal kdo vprašati« (2 Kor2,46).

23. poglavje prikazuje Jezusovo polemiko proti pismoukom in farizejem. Proti koncu poglavja Jezus napove, da jim bo poslal »preroke in modre in pismouke« ter napoveduje, da jih bodo pobijali, križali, bičali in preganjali. Na njihova ramena nalaga odgovornost za vse ubite preroke. Napetost očitno narašča in učenci so se gotovo spraševali, kakšen bi lahko bil pomen teh soočenj. Ali je Jezus nameraval prevzeti oblast kot Mesija?

Jezus se je nato obrnil na Jeruzalem v molitvi in ​​prerokoval, da bo njihova hiša »ostala pusta«. Temu sledi zagonetna pripomba: »Kajti povem vam, odslej me ne boste videli, dokler ne rečete: 'Blagor tistemu, ki prihaja v imenu Gospodovem'« (2 Kor.3,38-39.) Učenci so se gotovo vedno bolj zmedli in si postavljali zaskrbljena vprašanja o stvareh, ki jih je rekel Jezus. Se je hotel razložiti?

Prorokovano uničenje templja

Po tem je Jezus zapustil tempelj. Ko so šli ven, so njegovi zadihani učenci pokazali na tempeljske zgradbe. Pri Marku pravijo: "Mojster, glej, kakšno kamenje in kakšne zgradbe!"3,1). Luka piše, da so učenci začudeni govorili o njegovih »lepih kamnih in draguljih« (2 Kor.1,5).

Razmislite, kaj se je moralo zgoditi v srcih učencev. Jezusove izjave o uničenju Jeruzalema in njegovih spopadih z verskimi oblastmi so prestrašili in navdušili učence. Verjetno ste se spraševali, zakaj je govoril o neizbežnem propadu judovstva in njegovih institucij. Ali ne bi moral Mesija okrepiti oba? Iz besed učencev o templju posredno posluša skrb: Ne bi smela biti storjena niti ta mogočna cerkev?

Jezus onemogoči njihovo upanje in poglobi njihove tesnobne slutnje. Zavrne njihovo hvaljenje templja: »Ali ne vidite vsega tega? Resnično, povem vam, ne bo ostal kamen na drugem, ki se ne bi razbil« (2 Kor.4,2). To je moralo učence globoko šokirati. Verjeli so, da bo Mesija rešil, ne pa uničil Jeruzalem in tempelj. Ko je Jezus govoril o teh stvareh, so učenci gotovo mislili na konec nejudovske vladavine in veličastno oživitev Izraela; oboje je tolikokrat prerokovano v Hebrejskih spisih. Vedeli so, da se bodo ti dogodki zgodili v »času konca«, v »zadnjih dneh« (Daniel 8,17; 11,35 & 40; 12,4 in 9). Nato naj bi se pojavil ali »prišel« Mesija, da bi ustanovil Božje kraljestvo. To je pomenilo, da se bo Izrael povzpel do nacionalne veličine in postal vodilni del imperija.

Kdaj se bo to zgodilo?

Učenci – ki so verjeli, da je Jezus Mesija – so seveda hrepeneli po tem, ali je prišel »čas konca«. Pričakovanja so bila velika, da bo Jezus kmalu oznanil, da je Mesija (Jn 2,12-18). Nič čudnega torej, da so učenci pozivali Učitelja, naj sam pojasni način in čas svojega »prihoda«.

Ko je Jezus sedel na Oljski gori, so se mu vznemirjeni učenci približali in zasebno želeli nekaj "notranjih" informacij. "Povejte nam," so vprašali, "kdaj se bo to zgodilo?" in kaj bo znamenje tvojega prihoda in konca sveta?" (Matej 24,3.) Želeli so vedeti, kdaj se bodo uresničile stvari, ki jih je Jezus prerokoval o Jeruzalemu, ker so jih nedvomno povezovale s zadnjimi časi in njegovim »prihodom«.

Ko so učenci govorili o "prihodu", niso imeli v mislih "drugega" prihoda. Predstavljali so si, da bo prišel Mesija in zelo kmalu postavil svoje kraljestvo v Jeruzalemu in bo trajalo »večno«. Niso poznali delitve na »prvi« in »drugi« prihod.

Druga pomembna točka velja za Mateja 24,3 je treba upoštevati, saj je verz nekakšen povzetek vsebine celotnega 2. poglavja4. Vprašanje učencev se ponovi z nekaterimi ključnimi besedami v poševnem tisku: »Povejte nam,« so vprašali, »kdaj se bo to zgodilo? in kaj bo znamenje tvojega prihoda in konca sveta?« Želeli so vedeti, kdaj se bodo zgodile stvari, ki jih je Jezus prerokoval o Jeruzalemu, ker so jih povezovali s »koncem sveta« (pravzaprav: koncem svetovni čas, doba) in njegov "prihod".

Tri vprašanja učencev

Pojavijo se tri vprašanja učencev. Najprej so želeli vedeti, kdaj se bo "to" zgodilo. »To« bi lahko pomenilo opustošenje Jeruzalema in tempelj, za katerega je Jezus pravkar prerokoval, da bo uničen. Drugič, želeli so vedeti, kakšno "znamenje" bo naznanilo njegov prihod; Jezus jim pove, kot bomo videli kasneje v 24. poglavju, 30. verz. In tretjič, učenci so želeli vedeti, kdaj se bo zgodil "konec". Jezus jim pravi, da jim ni usojeno vedeti (2 Kor4,36).

Če obravnavamo ta tri vprašanja ločeno – in Jezusove odgovore nanje – se izognemo številnim težavam in napačnim razlagam, povezanim s 24. evangelijem po Mateju. Jezus pove svojim učencem, da bosta Jeruzalem in tempelj ("tisto") res uničena v njihovem življenju. Toda "znamenje", za katerega so prosili, bi bilo povezano z njegovim prihodom, ne pa z uničenjem mesta. In na tretje vprašanje odgovarja, da nihče ne ve ure njegove vrnitve in »konca« sveta.

Torej tri vprašanja v Mateju 24 in trije ločeni odgovori, ki jih daje Jezus. Ti odgovori ločijo dogodke, ki tvorijo enoto v vprašanjih učencev, in prerežejo njihov časovni kontekst. Jezusova vrnitev in »konec sveta« sta lahko torej še vedno v prihodnosti, čeprav je uničenje Jeruzalema (70 po Kr.) zelo daleč v preteklosti.

To ne pomeni – kot sem rekel – da so učenci gledali na uničenje Jeruzalema ločeno od »konca«. S skoraj 100-odstotno gotovostjo tega niso storili. In poleg tega so računali s skorajšnjim nastopom dogodkov (teologi uporabljajo strokovni izraz "skorajšnje pričakovanje").

Poglejmo, kako se ta vprašanja nadalje obravnavajo v Mateju 24. Najprej opazimo, da se Jezus ne zdi posebej zainteresiran za govorjenje o okoliščinah »konca«. Njegovi učenci so tisti, ki preiskujejo, postavljajo vprašanja, Jezus pa nanje odgovarja in daje nekaj razlag.

Vidimo tudi, da vprašanja učencev o "koncu" skoraj zagotovo izvirajo iz zmote - da se bodo dogodki zgodili zelo kmalu in istočasno. Zato ni presenetljivo, da so računali na Jezusov »prihod« kot Mesije v zelo bližnji prihodnosti, v smislu, da bi se to lahko zgodilo v nekaj dneh ali tednih. Kljub temu so želeli oprijemljiv "znak", ki bi potrdil njegov prihod. S tem posvečenim ali skrivnim znanjem so se želeli postaviti v ugoden položaj, ko je Jezus naredil svoj korak.

V tem kontekstu bi morali videti Jezusove pripombe v Mateju 24. Spodbuda za razpravo prihaja od učencev. Verjamejo, da bo Jezus prevzel oblast in želijo vedeti, "kdaj". Želijo pripravljalni znak. Jezusovo poslanstvo so popolnoma napačno razumeli.

Konec: ne še

Namesto da neposredno odgovarja na vprašanja učencev, Jezus izkoristi priložnost, da jih nauči tri pomembne lekcije. 

Prva lekcija:
Scenarij, ki so ga zahtevali, je bil veliko bolj zapleten, kot so učenci mislili v svoji naivnosti. 

Druga lekcija:
Kdaj bo Jezus "prišel" - ali kot bi rekli "ponovno prišel" - jim ni bilo usojeno vedeti. 

Tretja lekcija:
Učenci so morali »paziti«, da, vendar z vse večjim poudarkom na svojem odnosu z Bogom in manj na lokalnih ali svetovnih zadevah. Z upoštevanjem teh načel in prejšnje razprave si zdaj poglejmo, kako se je razvil Jezusov pogovor s svojimi učenci. Najprej jih opozori, naj se ne pustijo preslepiti z dogodki, ki se morda zdijo dogodki zadnjih časov, a to niso (24–4). Veliki in katastrofalni dogodki se »morajo« zgoditi, »toda konec še ni« (8. verz).

Nato Jezus učencem oznani preganjanje, kaos in smrt4,9-13). Kako grozljivo je moralo biti to zanjo! »O čem govorijo o preganjanju in smrti?« so gotovo pomislili. Mislili so, da bi morali privrženci Mesije zmagati in zmagati, ne pa biti pobiti in uničeni.

Nato začne Jezus govoriti o oznanjevanju evangelija vsemu svetu. Po tem bo »prišel konec« (2 Kor4,14). Tudi to je gotovo zmedlo učence. Verjetno so mislili, da bo najprej »prišel« Mesija, nato bo ustanovil svoje kraljestvo in šele nato bo šla Gospodova beseda po vsem svetu (Izaija 2,1-4.).

Nato se zdi, da se Jezus obrne in ponovno govori o opustošenju templja. Na svetem kraju naj bo "gnusoba opustošenja" in "vsi, ki so v Judeji, bežijo v gore" (Matej 24,15-16). Judje bo doletel neprimerljiv teror. »Kajti tedaj bo velika stiska, kakršne ni bilo od začetka sveta do sedaj in je nikoli več ne bo,« pravi Jezus (2 Kor.4,21). Tako grozno naj bi bilo, da nihče ne bi ostal živ, če se ti dnevi ne bi skrajšali.

Čeprav imajo Jezusove besede tudi globalno perspektivo, govori predvsem o dogodkih v Judeji in Jeruzalemu. »Kajti velika stiska bo nad deželo in jeza nad tem ljudstvom,« pravi Luka, ki natančneje oriše kontekst Jezusovih izjav (Lk 21,23, Biblija Elberfeld, poudarek dodal urednik). Tempelj, Jeruzalem in Judeja so v središču Jezusovega opozorila, ne ves svet. Apokaliptično opozorilo, ki ga Jezus izreče, se nanaša predvsem na Jude v Jeruzalemu in Judeji. Dogodki 66-70 AD. so to potrdili.

Bežite - v soboto?

Zato ni presenetljivo, da je Jezus rekel: »Prosim, prosim, da vaš beg ne bo pozimi ali v soboto« (Matevž 24,20). Nekateri se sprašujejo: Zakaj Jezus omenja soboto, ko pa sobota za cerkev ni več obvezujoča? Ker kristjanom ni več treba skrbeti za soboto, zakaj je tukaj posebej omenjena kot ovira? Judje so verjeli, da je na soboto prepovedano potovati. Očitno so imeli celo merilo največje razdalje, ki jo je bilo mogoče prepotovati tisti dan, namreč »sobotni sprehod« (Apd. 1,12). V Luki to ustreza razdalji med Oljsko goro in središčem mesta (po dodatku v Luthrovi Bibliji je bila 2000 komolcev, približno 1 kilometer). Toda Jezus pravi, da je potreben dolg let v gore. "Sobotni sprehod" jih ne bi rešil nevarnosti. Jezus ve, da njegovi poslušalci verjamejo, da ob sobotah ni dovoljeno dolgo bežati.

To pojasnjuje, zakaj prosi učence, naj zahtevajo, da let ne pade v soboto. Ta poziv je treba obravnavati v kontekstu njihovega razumevanja Mojzesovega zakona takrat. Jezusovo sklepanje lahko povzamemo takole: Vem, da ne verjameš v dolge poti v soboto in ne boš storil ničesar, ker verjameš, da zakon to zahteva. Torej, če je to, kar bo prišlo v Jeruzalem, pade v soboto, jim ne boste pobegnili in našli boste smrt. Zato vam svetujem: Molite, da vam ni treba bežati v soboto. Tudi če so se odločili pobegniti, so omejitve potovanja, ki so prevladovale v judovskem svetu, resna ovira.

Kot smo že omenili, lahko ta del Jezusovih opozoril povežemo z uničenjem Jeruzalema, ki se je zgodilo leta 70 AD. Judovski kristjani v Jeruzalemu, ki so še vedno spoštovali Mojzesovo postavo (Apostolska dela 21,17-26), bi bil prizadet in bi moral pobegniti. Če bi okoliščine tistega dne zahtevale pobeg, bi imeli navzkrižje vesti s sobotno postavo.

Še vedno ni "znak"

Medtem je Jezus nadaljeval svoj govor, katerega namen je bil odgovoriti na tri vprašanja, ki so jih postavili njegovi učenci o "kdaj" njegovega prihoda. Ugotavljamo, da jim je doslej v bistvu le povedal, kdaj ne bo prišel. Ločuje katastrofo, ki bo doletela Jeruzalem, od »znamenja« in prihoda »konca«. Na tej točki so učenci verjetno verjeli, da je uničenje Jeruzalema in Judeje »znamenje«, ki so ga iskali. Vendar so se motili in Jezus opozarja na njihovo napako. Pravi: »Če vam torej kdo reče: Glej, tukaj je Kristus! ali tam!, tako da ne boste verjeli« (Matej 24,23). Ne verjameš? Kaj naj si učenci mislijo o tem? Gotovo ste se vprašali: prosimo za odgovor, kdaj bo zdaj ustanovil svoje kraljestvo, prosimo ga, naj nam da znak za to, in govori samo o tem, ko ne pride konec, in imenuje stvari, ki so liki so podobni, vendar niso.

Kljub temu Jezus še naprej govori učencem, kdaj ne bo prišel, se ne bo pojavil. »Če ti torej rečejo: Glej, v puščavi je!, ne hodi ven; glej, v hiši je! ne verjemi« (2 Kor4,26). Jasno želi povedati, da se učenci ne bi smeli pustiti zavesti niti svetovnim dogodkom niti ljudem, ki so mislili, da vedo, da je prišlo znamenje konca. Morda jim celo želi povedati, da padec Jeruzalema in templja še ne naznanjata »konca«.

Sedaj 29. verz. Tu Jezus končno začne učencem pripovedovati nekaj o "znamenju" svojega prihoda, tj. odgovori na njihovo drugo vprašanje. Sonce in luna naj bi potemnila, "zvezde" (morda kometi ali meteoriti) pa naj bi padale z neba. Tresel se bo ves sončni sistem.

Na koncu Jezus pove učencem »znamenje«, ki ga čakajo. Pravi: »In tedaj se bo pokazalo znamenje Sina človekovega v nebesih. In takrat bodo žalovale vse družine na zemlji in bodo videle Sina človekovega prihajati na nebeških oblakih z močjo in veliko slavo« (2 Kor.4,30). Nato je Jezus prosil učence, naj se naučijo priliko o smokvi4,32-34). Takoj ko se veje zmehčajo in poženejo listi, veš, da prihaja poletje. »Tudi ko vidite vse to, vedite, da je blizu pri vratih« (2 Kor4,33).

Vse to

"Vse to" - kaj je to? Ali so samo tu in tam vojne, potresi in lakota? št. To je šele začetek porodnih bolečin. Pred »koncem« nas čaka še veliko nadlog. Ali se »vse to« konča s pojavom lažnih prerokov in oznanjevanjem evangelija? Še enkrat, ne. Ali se »vse to« izpolni s stisko v Jeruzalemu in uničenjem templja? št. Kaj torej mislite z "vsem tem"?

Preden odgovorimo, malo odmika, ki pravočasno pričakuje nekaj, kar se je morala naučiti apostolska cerkev in o čemer pripovedujejo sinoptični evangeliji. Padec Jeruzalema leta 70, uničenje templja in smrt številnih judovskih duhovnikov in predstavnikov (in nekaterih apostolov) so morali močno prizadeti cerkev. Skoraj gotovo je Cerkev verjela, da se bo Jezus vrnil takoj po teh dogodkih. Vendar se to ni uresničilo in to je moralo nekatere kristjane užaliti.

Zdaj pa seveda evangeliji kažejo, da bi se pred Jezusovo vrnitvijo moralo ali moralo zgoditi veliko več kot le uničenje Jeruzalema in templja. Cerkev iz Jezusove odsotnosti po padcu Jeruzalema ni mogla sklepati, da je bila zavedena. Vsi trije sinoptiki v učenju Cerkve ponavljajo: Dokler ne vidite »znamenja« Sina človekovega, ki se prikazuje v nebesih, ne poslušajte tistih, ki pravijo, da je že prišel ali da bo kmalu prišel.

Nihče ne ve za uro

Zdaj smo prišli do osrednjega sporočila, ki ga želi Jezus posredovati v dialogu iz Mateja 24. Njegove besede v Mateju 24 so manj preroške in bolj doktrinarne izjave o krščanskem življenju. Matej 24 je Jezusov opomin učencem: Vedno bodite duhovno pripravljeni, prav zato, ker ne veste in ne morete vedeti, kdaj bom spet prišel. Prilike v Mateju 25 ponazarjajo isto osnovno točko. Sprejemanje tega – da čas je in ostaja neznan – nenadoma razjasni številne napačne predstave, ki obkrožajo Matevž 24. Poglavje pravi, da Jezus sploh ne prerokuje o točnem času »konca« ali njegove vrnitve. "Wachet" pomeni: bodi nenehno duhovno buden, vedno pripravljen. In ne: nenehno spremlja dogajanje v svetu. Prerokba »kdaj« ni dana.

Kot je razvidno iz kasnejše zgodovine, je bil Jeruzalem dejansko osrednja točka mnogih burnih dogodkov in dogodkov. Na primer, krščanski križarji so obkolili mesto in pobili vse prebivalce. Med prvo svetovno vojno je britanski general Allenby ujel mesto in ga razpustil iz turškega cesarstva. Danes, kot vsi vemo, Jeruzalem in Judeja imata osrednjo vlogo v judovsko-arabskem sporu.

Če povzamemo: Ko so ga učenci vprašali, kdaj bo konec, Jezus odgovori: »Tega ne morete vedeti.« Izjava, ki je bila in je očitno težko prebavljiva. Kajti po njegovem vstajenju so ga učenci še vedno mučili z vprašanji o tem: »Gospod, ali boš v tem času obnovil Izraelovo kraljestvo?« (Apd. 1,6). In Jezus spet odgovarja: "Ni vaše vedeti o času ali uri, ki jo je Oče določil v svoji oblasti..." (7. verz).

Kljub Jezusovemu jasnemu nauku so kristjani skozi stoletja ponavljali zmoto apostolov. Znova in znova so se kopičila ugibanja o času »konca«, vedno znova se je napovedoval Jezusov prihod. Toda zgodovina je dokazala, da je imel Jezus prav, vsak žongler s številkami pa se je zmotil. Preprosto: ne moremo vedeti, kdaj bo prišel »konec«.

Naj uro

Kaj naj naredimo zdaj, ko čakamo na Jezusovo vrnitev? Jezus odgovarja učencem in odgovor velja tudi za nas. Pravi: »Zato berite; kajti ne veste, kateri dan pride vaš Gospod ... Zato bodite pripravljeni tudi vi! Kajti Sin človekov pride ob uri, ko ne pričakujete« (Matej 24,42-44). Tukaj ni mišljeno biti čuječ v smislu "opazovanja svetovnih dogodkov". Gledanje se nanaša na kristjanov odnos z Bogom. Vedno mora biti pripravljen soočiti se s svojim Stvarnikom.

V preostalem delu 24. poglavju in v 25. V 2. poglavju Jezus nato podrobneje razloži, kaj pomeni »bdeti«. V priliki o zvestem in hudobnem služabniku spodbuja učence, naj se izogibajo posvetnih grehov in naj jih ne premaga privlačnost greha ( Kor.4,45-51). Morala? Jezus pravi, da bo gospodar hudobnega služabnika prišel »na dan, ko ne pričakuje, in ob uri, za katero ne ve« (2 Kor.4,50).

Podoben nauk je naučen v prispodobi o modrih in neumnih devicah5,1-25). Nekatere device niso pripravljene, niso "prebujene", ko pride ženin. Izključeni boste iz kraljestva. Morala? Jezus pravi: »Zato bedite! Kajti ne poznate ne dneva ne ure« (2. Mojz5,13). V prispodobi o zaupanih talentih Jezus govori o sebi kot o osebi, ki gre na pot5,14-30). Verjetno je razmišljal o svojem bivanju v nebesih pred vrnitvijo. Hlapci naj medtem upravljajo, kar jim je bilo zaupano, v zaupanja vredne roke.

Nazadnje, v priliki o ovcah in kozlih, Jezus obravnava pastirske dolžnosti, ki bodo dane učencem med njegovo odsotnostjo. Tu usmerja njihovo pozornost od »kdaj« njegovega prihoda do posledic, ki jih bo imel prihod na njihovo večno življenje. Njegov prihod in vstajenje bosta njihov sodni dan. Dan, ko Jezus loči ovce (svoje prave sledilce) od kozlov (zlobnih pastirjev).

V prispodobi Jezus dela s simboli, ki temeljijo na fizičnih potrebah učencev. Hranili so ga, ko je bil lačen, mu je dal piti, ko je bil žejen, ga vzel, ko je bil tujec, oblekel ga je, ko je bil gol. Učenci so bili presenečeni in dejali, da ga niso nikoli videli.

Toda Jezus je želel z njim ponazoriti pastoralne kreposti. »Resnično, povem vam: Karkoli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (2 Kor.5,40). Kdo je Jezusov brat? Eden njegovih pravih naslednikov. Tako Jezus zapoveduje učencem, naj bodo dobri oskrbniki in pastirji njegove črede – njegove cerkve.

Tako se konča dolg govor, v katerem Jezus odgovori na tri vprašanja svojih učencev: Kdaj bosta Jeruzalem in tempelj uničena? Kaj bo "znamenje" njegovega prihoda? Kdaj bo "konec sveta"?

povzetek

Učenci z grozo slišijo, da bodo tempeljske zgradbe uničene. Sprašujejo, kdaj naj bi se to zgodilo in kdaj naj bi nastopil »konec« in Jezusov »prihod«. Kot sem rekel, so po vsej verjetnosti računali s tem, da je Jezus prav takrat stopil na Mesijev prestol in pustil, da božje kraljestvo zasije v vsej moči in slavi. Jezus svari pred takim razmišljanjem. Pred "koncem" bo prišlo do zamude. Jeruzalem in tempelj bosta uničena, toda življenje Cerkve se bo nadaljevalo. Preganjanje kristjanov in strašne stiske bodo prišle nad Judejo. Učenci so šokirani. Mislili so, da bodo imeli Mesijevi učenci takojšnjo obsežno zmago, da bo obljubljena dežela osvojena, pravo čaščenje obnovljeno. In zdaj te napovedi o uničenju templja in preganjanju vernikov. Toda prihajajo še osupljive lekcije. Edino "znamenje", ki ga bodo učenci videli o Jezusovem prihodu, je njegov prihod sam.To "znamenje" nima več zaščitne funkcije, ker pride prepozno. Vse to vodi do Jezusove temeljne izjave, da nihče ne more prerokovati, kdaj se bo zgodil "konec" ali kdaj se bo Jezus vrnil.

Jezus je prevzel skrbi svojih učencev, ki izhajajo iz napačnega razmišljanja, in se iz njih duhovno naučil. Po besedah ​​DA Carsona: »Na vprašanja učencev je odgovorjeno, bralec pa je pozvan, naj se veseli vrnitve Gospoda in medtem ko je Mojster daleč stran, naj živi odgovorno, z vero, človečnostjo in pogumom. (2 Kor4,45-25,46)« (prav tam, str. 495). 

Paul Kroll

Kaj pravi Matthew 24 o "koncu"