Kaj je odrešenje?

Zakaj živim Ali ima moje življenje svoj namen? Kaj se bo zgodilo z mano, ko bom umrl? Osnovna vprašanja, ki so si jih verjetno že vsi zastavili. Vprašanja, na katera vam bomo tu odgovorili, odgovor, ki bi moral pokazati: Da, življenje ima smisel; ja, življenje je po smrti. Nič ni varnejše od smrti. Nekega dne prejmemo grozljivo novico, da je ljubljena oseba umrla. Naenkrat nas opomni, da moramo tudi mi umreti jutri, naslednje leto ali čez pol stoletja. Strah pred smrtjo je mnoge, na primer konkvistadorja Ponce de Leona, poiskal po legendarnem studencu mladosti. A kosca ni mogoče zavrniti. Smrt pride do vseh. 

Mnogi danes dajejo svoje upanje za znanstveno-tehnično širitev in izboljševanje življenja. Kakšen občutek, ko znanstveniki uspejo odkriti biološke mehanizme, ki lahko zamujajo ali celo celo ustavijo staranje! To bi bila največja in najbolj navdušeno sprejeta novica v svetovni zgodovini.

Tudi v našem supertehničnem svetu se večina ljudi zaveda, da je to nedosegljive sanje. Mnogi se držijo upanja, da bodo živeli po smrti. Mogoče si eden od tistih upanja. Ali ne bi bilo čudovito, če bi človeštvo res imelo veliko usodo? Usoda, ki vključuje večno življenje? To upanje obstaja v Božjem načrtu odrešenja.

Dejansko namerava Bog ljudem dati večno življenje. Apostol Pavel piše, da je Bog, ki ne laže, obljubil upanje v večno življenje ... za stare čase (Tit 1: 2).

Drugje piše, da Bog želi, da bi se vsi ljudje rešili in prišli do spoznanja resnice (1. Timoteju 2:4, množični prevajalec). Po evangeliju odrešenja, ki ga je oznanjal Jezus Kristus, se je vsem ljudem pokazala zdrava Božja milost (Tit 2).

Obsojen na smrt

Greh je prišel na svet v rajskem vrtu. Adam in Eva sta grešila in njuni potomci so jim to storili. V Rimljanom 3 Pavel izjavlja, da so vsa človeška bitja grešna.

• Nihče ni pravičen (verz 10)
• Nikogar ni mogoče vprašati o Bogu (verz 11)
• Nihče ni tisti, ki dela dobro (verz 12)
• Strahu pred Bogom ni (verz 18).

... vsi so grešniki in nimajo slave, ki bi jo morali imeti pri Bogu, pravi Pavel (v. 23). Navaja zla, ki izhajajo iz naše nezmožnosti premagovanja greha - vključno z zavistjo, umorom, spolno nemoralo in nasiljem (Rimljani 1: 29-31).

Apostol Peter govori o teh človeških slabostih kot o telesnih željah, ki se borijo proti duši (1. Peter 2:11); Pavel o njih govori kot o grešnih strastih (Rim 7). Pravi, da človek živi po načinu tega sveta in si prizadeva izpolnjevati voljo mesa in čutov (Efežanom 5-2). Tudi najboljša človeška dejanja in misel ne ustrezajo temu, kar Sveto pismo imenuje pravičnost.

Božji zakon določa greh

Kaj pomeni grešiti, kaj pomeni ravnati v nasprotju z Božjo voljo, je mogoče opredeliti le v ozadju božanskega zakona. Božji zakon odraža Božji značaj. Določa norme za brezgrešno človeško vedenje. ... je plačilo za greh, piše Pavel, smrt (Rimljanom 6:23). Ta povezava, da greh nosi smrtno kazen, se je začela pri naših prvih starših Adamu in Evi. Pavel nam pravi: ... tako kot je greh prišel na svet po enem človeku [Adamu], smrt pa po grehu, tako je smrt prišla do vseh ljudi, ker so vsi grešili (Rimljanom 5:12).

Samo Bog nas lahko reši

Prodano, kazen za greh je smrt, in vsi si to zaslužimo, ker smo vsi grešili. Sami sami ne moremo storiti ničesar, da bi ubežali določeni smrti. Ne moremo ravnati z Bogom. Ničesar mu ne moremo ponuditi. Tudi dobra dela nas ne morejo rešiti od naše skupne usode. Nič, kar lahko naredimo z lastno močjo, ne more spremeniti naše duhovne nepopolnosti.

Občutljiva situacija, po drugi strani pa imamo določeno, gotovo upanje. Pavel je pisal Rimljanom, da je človeštvo podvrženo nestalnosti brez njene volje, ampak po tistem, ki se ji je podredil, vendar v upanju (Rimljanom 8:20).

Bog nas bo rešil pred nami. Kakšna dobra novica! Pavel dodaja: ... tudi stvarstvo bo osvobojeno ropstva pokvarljivega do veličastne svobode Božjih otrok (verz 21). Zdaj pa si pobližje poglejmo Božjo obljubo odrešenja.

Jezus nas spravlja z Bogom

Še preden je bilo človeštvo ustvarjeno, je bil vzpostavljen Božji načrt odrešenja. Od začetka sveta je bil Jezus Kristus, Božji Sin, izbrano žrtveno Jagnje (Razodetje 13:8). Peter izjavlja, da bo kristjan odrešen s Kristusovo dragoceno krvjo, ki je bila izbrana, preden je bil postavljen temelj sveta (1. Peter 1:18-20).

Odločitev Boga za daritev greha je tisto, kar Pavel opisuje kot večni namen, ki ga je Bog uresničil v Kristusu Jezusu, našem Gospodu (Efežanom 3:11). S tem je Bog želel v prihodnjih časih ... pokazati bogastvo svoje milosti s svojo prijaznostjo do nas v Kristusu Jezusu (Efežanom 2: 7).

Jezus iz Nazareta, učlovečeni Bog, je prišel in se naselil med nami (Janez 1:14). Postal je človek in delil naše potrebe in skrbi. Bil je v skušnjavi kot mi, vendar je ostal brez greha (Hebrejcem 4:15). Čeprav je bil popoln in brezgrešen, je žrtvoval svoje življenje za naše grehe.

Izvedemo, da je Jezus naš duhovni dolg pripisal na križ. Počistil je naš račun greha, da smo lahko živeli. Jezus je umrl, da bi nas rešil!
Božji motiv, da je Jezusa poslal ven, je na kratko izražen v enem izmed najbolj znanih svetopisemskih verzov krščanskega sveta: Bog je tako ljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina, da vsi, ki vanj verjamejo, ne bi bili izgubljeni, ampak večni življenje imajo (Janez 3:16).

Jezusovo dejanje nas rešuje

Bog je poslal Jezusa v svet, da bi se po njem svet rešil (Janez 3:17). Naše odrešenje je mogoče le po Jezusu. ... v ničemer drugem ni odrešenja, niti ni nobenega drugega imena, danega ljudem pod nebom, s katerim se bomo rešili (Apd 4:12).

V Božjem odrešenjskem načrtu moramo biti upravičeni in sprijaznjeni z Bogom. Utemeljitev daleč presega zgolj odpuščanje grehov (ki pa je vključeno). Bog nas rešuje greha in nam z močjo svetega duha omogoča, da mu zaupamo, ga ubogamo in ljubimo.
Jezusova žrtev je izraz Božje milosti, ki odstrani človekove grehe in odpravi smrtno kazen. Pavel piše, da je opravičilo (po Božji milosti), ki vodi v življenje, prišlo po pravičnosti enega za vse ljudi (Rimljanom 5:18).

Brez Jezusove žrtve in Božje milosti ostajamo v ropstvu greha. Vsi smo grešniki, vsi se soočamo s smrtno kaznijo. Greh nas loči od Boga. Zgradi zid med Bogom in nami, ki ga mora njegova milost porušiti.

Kako je greh obsojen

Božji načrt odrešenja zahteva obsodbo greha. Beremo: S tem, ko je poslal svojega Sina v obliki grešnega mesa ... [Bog] je obsodil greh v mesu (Rimljanom 8: 3). Ta obsodba ima več dimenzij. Na začetku je bila naša neizogibna kazen za greh, obsodba na večno smrt. To smrtno obsodbo je bilo mogoče obsoditi ali razveljaviti le s popolno daritvijo za greh. To je tisto, zaradi česar je Jezus umrl.

Pavel je pisal Efežanom, da so ob smrti v grehu oživeli s Kristusom (Efežanom 2: 5). Sledi ključna fraza, ki pojasnjuje, kako dosežemo odrešenje: ... po milosti ste bili rešeni ...; Samo po milosti pride do odrešenja.

Nekoč smo bili po grehu tako mrtvi, če smo bili še živi v mesu. Kdor je bil upravičen od Boga, je še vedno podvržen telesni smrti, vendar je potencialno že večen.

Pavel nam pove v Efežanom 2:8: Kajti po milosti ste bili rešeni po veri, in to ne od vas samih: Božji dar je ... Pravičnost pomeni: biti spravljen z Bogom. Greh ustvarja odtujenost med nami in Bogom. Utemeljitev odstrani to odtujenost in nas pripelje do tesnega odnosa z Bogom. Takrat smo odrešeni strašnih posledic greha. Rešeni smo iz sveta, ki je zaprt. Sodelujemo ... v božanski naravi in ​​smo pobegnili ... pogubnim željam sveta (2. Peter 1:4).

Od ljudi, ki so v takem razmerju z Bogom, Pavel pravi: Ker smo po veri postali pravični, imamo mir z Bogom dm-eh Gospodom
Jezus Kristus ... (Rimljanom 5: 1).

Torej kristjan zdaj živi pod milostjo, ki še ni imun na greh, vendar ga Sveti Duh nenehno vodi k kesanju. Janez piše: Če pa priznamo svoj greh, je zvest in pravičen, da nam odpušča grehe in nas očisti vsakršne krivice (1. Janez 1:9).

Kot kristjani ne bomo imeli več navadno grešnega odnosa. Namesto tega bomo v svojem življenju obrodili sad božanskega Duha (Galačanom 5: 22-23).

Pavel piše: Kajti mi smo njegovo delo, ustvarjeno v Kristusu Jezusu za dobra dela ... (Efežanom 2: 1 0). Z dobrimi deli se ne moremo upravičiti. Človek postane pravičen ... po veri v Kristusa, ne po delih postave (Galačanom 2:16).

Postanemo pravični ... brez del postave, samo po veri (Rimljanom 3:28). Če pa gremo po božji poti, mu bomo tudi poskušali ugoditi. S svojimi deli nismo rešeni, ampak Bog nam je dal odrešenje, da delamo dobra dela.

Ne moremo si zaslužiti Božje milosti. Daje nam ga. Odrešenje ni nekaj, kar lahko storimo s pokorom ali verskim delom. Božja milost in milost sta vedno nekaj nezasluženega.

Pavel piše, da opravičilo prihaja iz Božje dobrote in ljubezni (Tit 3: 4). Ne prihaja zaradi del pravičnosti, ki smo jih storili, ampak zaradi njegovega usmiljenja (v. 5).

Postanite Božji otrok

Ko nas je Bog poklical in smo z vero in zaupanjem sledili klicu, nas Bog postavi za svoje otroke. Pavel tukaj uporablja posvojitev kot primer za opis Božjega milostnega dejanja: Prejemamo sinovski duh ... po katerem kličemo: Abba, dragi oče! (Rimljanom 8:15). Na ta način postanemo Božji otroci in dediči, in sicer Božji dediči in soediči s Kristusom (verzi 16-17).

Preden smo prejeli milost, smo bili v ropstvu z močmi sveta (Galačanom 4: 3). Jezus nas odrešuje, da bi imeli otroke (verz 5). Pavel pravi: Ker ste zdaj otroci ... niste več služabnik, ampak otrok; če pa otrok, potem dedovanje po Bogu (verzi 6-7). To je neverjetna obljuba. Lahko postanemo posvojeni otroci Boga in podedujemo večno življenje. Grška beseda za sinovanje v Rimljanom 8:15 in Galačanom 4: 5 je huiotezija. Pavel uporablja ta izraz na poseben način, ki odraža prakso rimskega prava. V rimskem svetu, v katerem so živeli njegovi bralci, je posvojitev otrok imela poseben pomen, ki ga ni imela vedno med ljudmi, ki so podrejena Rimu.

V rimskem in grškem svetu je bilo posvojitev običajna praksa v višjem socialnem razredu. Posvojenega otroka je družina posebej izbrala. Zakonske pravice so bile prenesene na otroka. Uporabili so jo kot dediča.

Če jo je sprejela rimska družina, je bil nov družinski odnos pravno zavezujoč. Posvojitev ne pomeni samo dolžnosti, temveč tudi podeljevanje družinskih pravic. Domneva v otrokovem kraju je bila tako dokončna, prehod v novo družino je bil nekaj tako zavezujočega, da je bil posvojenec obravnavan kot biološki otrok. Ker je Bog večen, so rimski kristjani zagotovo razumeli, da jim je Pavel hotel povedati tukaj: Vaše mesto v božjem gospodinjstvu je večno.

Bog se odloči, da nas namenoma in posamično posvoji. Jezus izraža nov odnos z Bogom, ki ga s tem pridobimo, z drugim simbolom: V pogovoru z Nikodemom pravi, da se moramo znova roditi (Janez 3: 3).

To nas dela božje otroke. Janez nam pravi: Poglejte, kakšno ljubezen nam je izkazal Oče, da bi se morali imenovati Božji otroci in tudi mi smo! Zato nas svet ne pozna; ker ga ne pozna. Dragi, že smo Božji otroci; ni pa še razkrito, kaj bomo. Toda vemo, da ko se bo razodelo, bomo podobni; ker ga bomo videli takšnega kot je (1. Janez 3:1-2).

Od smrtnosti do nesmrtnosti

Torej smo že Božji otroci, a še ne slavljeni. Naše sedanje telo se mora spremeniti, če želimo doseči večno življenje. Telo fizičnega, razpadajočega telesa mora zamenjati telo, ki je večno in nesmrtno.

In 1. Korinčanom 15 Pavel piše: Toda kdo bi lahko vprašal: Kako bodo mrtvi vstali in s kakšnim telesom bodo prišli? (Vest 35). Naše telo je zdaj fizično, je prah (verzi od 42 do 49). Meso in kri ne moreta podedovati Božjega kraljestva, ki je duhovno in večno (v. 50). Kajti to pokvarljivo se mora obleči v nerazpadljivost in to smrtno se mora obleči v nesmrtnost (v. 53).

Ta dokončna preobrazba se zgodi šele ob vstajenju, ko se Jezus vrne. Pavel pojasnjuje: Čakamo na Odrešenika, Gospoda Jezusa Kristusa, ki bo spremenil naša zaman telesa, da bodo postala podobna njegovemu proslavljenemu telesu (Filipljanom 3: 20-21). Kristjan, ki zaupa in uboga Boga, že ima državljanstvo v nebesih. A uresničeno šele ob Kristusovi vrnitvi
to dokončno; šele takrat kristjan podeduje nesmrtnost in polnost Božjega kraljestva.

Kako hvaležni smo lahko, da nas je Bog osposobil za dedovanje svetnikov v luči (Kološanom 1:12). Bog nas je rešil iz oblasti teme in nas postavil v kraljestvo svojega ljubljenega Sina (verz 13).

Novo bitje

Tisti, ki so bili sprejeti v Božje kraljestvo, uživajo dediščino svetnikov, dokler še naprej zaupajo in ubogajo Boga. Ker nas je Božja milost rešila, se zdravljenje zaključi in zaključi po njegovem mnenju.

Pavel razlaga, da če je kdo v Kristusu, je novo bitje; staro je minilo, glej, novo je prišlo (2. Korinčanom 5:17). Bog nas je zapečatil in v naših srcih kot
Obljuba, dana duha (2. Korinčanom 1:22). Spreobrnjen, vdan človek je že novo bitje.

Kdor je pod milostjo, je že božji otrok. Bog daje moč tistim, ki verjamejo v njegovo ime, da postanejo Božji otroci (Janez 1:12).

Pavel opisuje božje darove in klic kot nepreklicne (Rimljanom 11:29, množica). Zato bi lahko tudi rekel: ... Prepričan sem, da bo tisti, ki je v vas začel dobro delo, dokončal tudi do dneva Kristusa Jezusa (Filipljanom 1: 6).

Tudi če se oseba, ki ji je Bog podelil milost, občasno spotakne: Bog mu ostaja zvest. Zgodba o izgubljenem sinu (Luka 15) kaže, da izbrani in poklicani Bog še vedno ostajajo njegovi otroci tudi v primeru napačnih korakov. Bog pričakuje, da se bodo spotaknjeni umaknili in se vrnili k njemu. Noče soditi ljudi, želi jih rešiti.

V Svetem pismu je bil izgubljeni sin res sam sebi. Rekel je: Koliko dnevnih delavcev ima moj oče, ki ima veliko kruha, in tukaj poginem od lakote! (Luka 15:17) Bistvo je jasno. Ko je izgubljeni sin spoznal neumnost tega, kar počne, se je pokesal in se vrnil domov. Oče mu je odpustil. Kot pravi Jezus: Ko je bil še daleč, ga je videl oče in zajokal; stekel je in mu padel na vrat ter ga poljubil (Luka 15:20). Zgodba ponazarja Božjo zvestobo svojim otrokom.

Sin je pokazal ponižnost in zaupanje, pokesal se je. Rekel je: Oče, grešil sem proti nebu in proti tebi; Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin (Luka 15:21).

Oče pa o tem ni hotel slišati in se je za povratnika dogovoril za pogostitev. Rekel je, da je moj sin mrtev in je oživel; bil je izgubljen in je bil najden (r. 32).

Če nas Bog reši, smo njegovi otroci za vedno. Še naprej bo delal z nami, dokler se ne bomo popolnoma združili z njim pri vstajenju.

Dar večnega življenja

Po svoji milosti nam Bog daje najdražje in največje obljube (2. Peter 1:4). Preko njih dobimo delež ... božanske narave. Skrivnost Božje milosti je v
živo upanje po vstajenju Jezusa Kristusa od mrtvih (1. Peter 1:3). To upanje je nesmrtna dediščina, ki se hrani za nas v nebesih (v. 4). Trenutno smo še vedno ohranjeni iz Božje moči po veri ... do odrešenja, ki je pripravljeno biti razodeto v zadnjem času (v. 5).

Božji načrt odrešenja se bo končno uresničil z Jezusovim drugim prihodom in vstajenjem mrtvih. Nato se zgodi že omenjena preobrazba iz smrtnika v nesmrtnega. Apostol Janez pravi: Vemo pa, da ko se bo razodelo, mu bomo podobni; ker ga bomo videli takšnega kot je (1. Janez 3:2).

Kristusovo vstajenje zagotavlja, da nam bo Bog odkupil obljubo vstajenja od mrtvih. Glejte, povem vam skrivnost, piše Paul. Ne bomo vsi zaspali, ampak vsi bomo spremenjeni; in kar naenkrat, v trenutku ... mrtvi bodo vstali nepokvarljivi in ​​mi bomo spremenjeni (1. Korinčanom 15: 51-52). To se zgodi ob zvoku zadnje trobente, tik pred Jezusovo vrnitvijo (Razodetje 11:15).

Jezus obljublja, da bo kdor koli veruje vanj, imel večno življenje; Obudil ga bom zadnji dan, obljublja (Janez 6:40).

Apostol Pavel pojasnjuje: Kajti če verjamemo, da je Jezus umrl in vstal, bo Bog po Jezusu pripeljal z njim tudi tiste, ki so zaspali (1. Tesaloničanom 4:14). Spet je mišljen čas drugega Kristusovega prihoda. Pavel nadaljuje: Kajti on sam, Gospod, bo ob zvoku zapovedi ... prišel dol iz nebes ... in najprej bodo vstali mrtvi, ki so umrli v Kristusu (v. 16). Potem bodo tisti, ki so še živi ob Kristusovem povratku, hkrati z njimi ujeti na oblakih v zraku, da se srečajo z Gospodom; in tako bomo vedno z Gospodom (verz 17).

Pavel spodbuja kristjane: Torej tolažite drug drugega s temi besedami (verz 18). In z dobrim razlogom. Vstajenje je čas, ko bodo tisti, ki so pod milostjo, dosegli nesmrtnost.

Nagrada prihaja z Jezusom

Pavlove besede so bile že citirane:. Ker se je vsem ljudem pojavila Božja milost (Titu 2:11). To odrešenje je blagoslovljeno upanje, ki je odrešeno ob nastopu slave velikega Boga in našega Odrešenika Jezusa Kristusa (13. verz).

Vstajenje je še v prihodnosti. Čakamo, upajmo, kot je Paul. Proti koncu življenja je rekel: ... prišel je čas moje smrti (2. Timoteju 4:6). Vedel je, da je bil zvest Bogu. Boril sem se v dobrem boju, končal sem tek, ohranil sem vero ... (verz 7). Veselil se je svoje nagrade: ... odslej mi je pripravljena krona pravičnosti, ki mi jo bo tisti dan dal Gospod, pravični sodnik, ne samo meni, ampak tudi vsem, ki ljubijo njegovo videz (8. verz).

Pavel bo takrat rekel, da bo Jezus preobrazil naša zaman telesa ... da bo postal podoben njegovemu poveličanemu telesu (Filipljanom 3:21). Preobrazba, ki jo je povzročil Bog, ki je obudil Kristusa iz mrtvih in bo dal življenje tudi vašim smrtnim telesom po njegovem Duhu, ki prebiva v vas (Rimljanom 8:11).

Pomen našega življenja

Če smo Božji otroci, bomo svoje življenje v celoti živeli z Jezusom Kristusom. Naš odnos mora biti takšen kot Pavel, ki je rekel, da bo svoje preteklo življenje videl kot umazanijo, da bom lahko zmagal Kristusa ... Njega in moč njegovega vstajenja želim vedeti.

Pavel je vedel, da tega cilja še ni dosegel. Pozabim, kaj je zadaj, in posežem po tem, kar je pred mano, in lovim cilj, ki je pred mano, nagrado nebeškega Božjega klica v Kristusu Jezusu (verzi 13-14).

Ta nagrada je večno življenje. Kdor sprejme Boga kot svojega Očeta in ga ljubi, mu zaupa in gre svojo pot, bo večno živel v Božji slavi (1. Peter 5:1). V Razodetju 0:21-6 nam Bog pove, kakšna je naša usoda: Žejnemu bom dal zastonj izvir žive vode. Kdor premaga, bo vse podedoval, jaz pa mu bom Bog in on bo moj sin.

Brošura Svetovne Božje Cerkve 1993

Kaj je odrešenje?