Satan hudič

V današnjem zahodnem svetu obstajajo dve nesrečni trendi glede Satana, hudiča, ki je v Novi zavezi omenjen kot neusmiljen nasprotnik in sovražnik Boga. Večina ljudi se ne zaveda hudiča ali podcenjuje njegove vloge pri povzročanju kaosa, trpljenja in zla. Zamisel pravega hudiča je za mnoge ljudi le ostanek starodavnega praznoverja ali v najboljšem primeru podoba zla na svetu.

Po drugi strani pa so kristjani prevzeli vraževerne poglede na hudiča, znanega pod krinko »duhovne vojne«. Hudiču pripisujejo neupravičeno priznanje in se »vojnujejo proti njemu« na način, ki ni v skladu z nasveti, ki jih najdemo v Svetem pismu. V tem članku bomo videli, katere informacije nam daje Sveto pismo o Satanu. Oboroženi s tem razumevanjem se lahko izognemo pastem zgoraj omenjenih skrajnosti.

Reference iz Stare zaveze

Izaija 14,3-23 in Ezekiel 28,1-9 včasih veljajo za opise hudičevega izvora kot angela, ki je grešil. Nekatere podrobnosti je mogoče razumeti kot namige za hudiča. Vendar kontekst teh odlomkov kaže, da se večina besedila nanaša na nečimrnost in ponos človeških kraljev – kraljev Babilona in Tira. Bistvo obeh razdelkov je, da s kralji manipulira hudič in so odraz njegovih zlih namenov in sovraštva do Boga. Govoriti o duhovnem voditelju, Satanu, pomeni v enem sapu govoriti o njegovih človeških agentih, kraljih. To je način reči, da hudič vlada svetu.

V Jobovi knjigi sklicevanje na angele pravi, da so bili prisotni pri stvarjenju sveta in napolnjeni s čudenjem in veseljem8,7). Po drugi strani pa se zdi, da je tudi Satan iz Joba 1-2 angelsko bitje, saj naj bi bil med »božjimi sinovi«. Toda on je nasprotnik Boga in njegove pravičnosti.

V Svetem pismu je nekaj omemb o "padlih angelih" (2. Peter 2,4; Juda 6; Job 4,18), vendar nič bistvenega o tem, kako in zakaj je Satan postal sovražnik Boga. Sveto pismo nam ne daje nobenih podrobnosti o življenju angelov, niti "dobrih" angelov niti padlih angelov (imenovanih tudi demoni). Sveto pismo, zlasti Nova zaveza, je veliko bolj zainteresirana za to, da nam pokaže satana, ki poskuša preprečiti Božji namen. Označujejo ga kot največjega sovražnika Božjega ljudstva, Cerkve Jezusa Kristusa.

V Stari zavezi Satan ali hudič nista vidno omenjena po imenu. Vendar pa je prepričanje, da so kozmične sile v vojni z Bogom, jasno v motivih njihovih strani. Dva starozavezna motiva, ki prikazujeta satana ali hudiča, sta kozmične vode in pošasti. So podobe, ki prikazujejo satansko zlo, ki drži zemljo pod svojim urokom in se bori proti Bogu. V Delu 26,12-13 vidimo, da Job razlaga, da je Bog "razburkal morje" in "zlomil Rahabo na koščke". Rahab je omenjena kot »bežeča kača« (verz 13).

Na nekaj mestih, kjer je Satan v Stari zavezi opisan kot osebno bitje, je Satan prikazan kot obtožnik, ki skuša sejati razdor in tožiti (Zaharija 3,1-2), spodbuja ljudi k grehu proti Bogu (1 Chro 21,1) in uporablja ljudi in elemente, da povzroči veliko bolečino in trpljenje (Job 1,6-19; 2,1-8.).

V Jobovi knjigi vidimo, da se Satan srečuje z drugimi angeli, da bi se predstavil Bogu, kot da bi bil poklican v nebeški svet. Obstaja nekaj drugih svetopisemskih sklicevanj na nebeško zbiranje angelskih bitij, ki vplivajo na človeške zadeve. V enem od teh lažni duh zavede kralja, da gre v vojno (1. Kralji 22,19-22.).

Bog je prikazan kot nekdo, ki je "pretekel glave Levijatanu in ga dal jesti zverinom" (Psalm 7).4,14). Kdo je Leviathan? On je »morska pošast« – »bežeča kača« in »zvijajoča se kača«, ki jo bo Gospod kaznoval »v času«, ko bo Bog pregnal vse zlo z zemlje in vzpostavil svoje kraljestvo (Izaija 2 Kor7,1).

Motiv Levijatana kot kače sega v rajski vrt. Tu kača – »bolj zvita od katere koli zveri na polju« – skuša ljudi grešiti proti Bogu, kar ima za posledico njihov padec (1. Mose 3,1-7). To vodi do druge prerokbe o prihodnji vojni med njim in kačo, v kateri se zdi, da kača zmaga v odločilni bitki (vbod božje pete), samo da izgubi bitko (njegova glava je zdrobljena). V tej prerokbi Bog pravi kači: »Postavim sovraštvo med teboj in ženo, med tvojim zarodom in njenim zarodom; glavo ti bo zdrobil, ti pa mu boš zbodel peto« (1. Mose 3,15).

Reference v Novi zavezi

Kozmični pomen te izjave postane razumljiv v luči utelešenja Božjega Sina kot Jezusa iz Nazareta (Jn. 1,1. 14). V evangelijih vidimo, da je Satan poskušal tako ali drugače uničiti Jezusa od dneva, ko se je rodil, do smrti na križu. Čeprav Satanu uspe ubiti Jezusa prek svojih človeških zastopnikov, hudič izgubi vojno s svojo smrtjo in vstajenjem.

Po Jezusovem vnebohodu se nadaljuje kozmični boj med Kristusovo nevesto – Božjim ljudstvom – ter hudičem in njegovimi lakaji. Toda Božji namen prevlada in se nadaljuje. Na koncu se bo Jezus vrnil in uničil duhovno nasprotje proti njemu (1. Korinčanom 15,24-28.).

Knjiga Razodetja ponazarja predvsem ta boj med silami zla v svetu, ki jih poganja Satan, in močmi dobrega v Cerkvi, ki jih vodi Bog, v tej knjigi, polni simbolov, v literarnem žanru Apokalipsa, dva mesta, ki sta večja od življenja, Babilon in veliki, novi Jeruzalem, predstavljata dve zemeljski skupini, ki sta v vojni.

Ko bo vojne konec, bo hudič ali Satan priklenjen v brezno in mu bo preprečeno, da bi »zapeljal ves svet«, kot je počel prej (Rimljanom 12,9).

Na koncu vidimo, da Božje kraljestvo zmaga nad vsem zlim. Slikovno ga predstavlja idealno mesto – sveto mesto, Božji Jeruzalem – kjer Bog in Jagnje prebivata s svojim ljudstvom v večnem miru in veselju, ki ju omogoča skupno veselje (Razodetje 2 Kor.1,15-27). Satan in vse sile zla bodo uničeni (Razodetje 20,10).

Jezus in Satan

V Novi zavezi je Satan jasno označen kot nasprotnik Boga in človeštva. Tako ali drugače je hudič odgovoren za trpljenje in zlo v našem svetu. V svoji zdravilni službi je Jezus celo omenil padle angele in Satana kot vzrok bolezni in slabosti. Seveda moramo paziti, da ne bi vsak problem ali bolezen označili kot neposreden udarec Satana. Kljub temu je poučno, da se nova zaveza ne boji kriviti hudiča in njegovih zlih kohort za številne nesreče, vključno z boleznimi. Bolezen je zlo, ne nekaj, kar je Bog določil.

Jezus je Satana in padle duhove označil za »hudiča in njegove angele«, za katere je pripravljen »večni ogenj« (Matej 25,41). V evangelijih beremo, da so demoni vzrok za različne telesne bolezni in tegobe. V nekaterih primerih so demoni zasedli um in/ali telesa ljudi, kar je posledično privedlo do slabosti, kot so krči, nemost, slepota, delna paraliza in različne vrste norosti.

Luka govori o ženi, ki jo je Jezus srečal v sinagogi in ki je »imela duha, ki je osemnajst let bolela« (Lk 1 Kor.3,11). Jezus jo je rešil njene slabosti in so ga kritizirali, ker je ozdravljala na soboto. Jezus je odgovoril: »Ali ne bi smela ta žena, ki je Abrahamova hči, ki jo je satan zvezal že osemnajst let, rešiti tega suženjstva na sobotni dan?« (vrstica 16).

V drugih primerih je demone izpostavil kot vzroke za bolezni, kot v primeru dečka, ki je imel strašne krče in je bil od otroštva v luni.7,14-19; Mark 9,14-29; Luke 9,37-45). Jezus je lahko tem demonom preprosto ukazal, naj zapustijo nemočne in ti so ubogali. S tem je Jezus pokazal, da ima popolno oblast nad svetom Satana in demonov. Jezus je dal enako oblast nad demoni svojim učencem (Matej 10,1).

Apostol Peter je o Jezusovem zdravilstvu govoril kot o dejstvu, da je ljudi osvobodilo bolezni in slabosti, katerih neposredni ali posredni vzrok so bili satan in njegovi zli duhovi. »Veste, kaj se je zgodilo po vsej Judeji ... kako je Bog pomazilil Jezusa iz Nazareta s svetim duhom in močjo; hodil je in delal dobro ter ozdravljal vse, ki so bili v hudičevi oblasti, kajti Bog je bil z njim« (Apd. 10,37-38). Ta pogled na Jezusovo zdravilno službo odraža prepričanje, da je Satan nasprotnik Boga in njegovega stvarstva, zlasti človeštva.

Na hudiča postavlja najvišjo krivdo za trpljenje in greh ter ga opredeljuje kot
"prvi grešnik". Hudič greši od začetka« (1. Johannes 3,8). Jezus Satana imenuje »princ demonov« – vladar nad padlimi angeli (Matej 25,41). S svojim delom odrešenja je Jezus zlomil hudičev vpliv na svet. Satan je »Mogočni«, v čigar hišo (svet) je vstopil Jezus (Marko 3,27). Jezus je močnega moža »zvezal« in »razdeli plen« [odnese njegovo imetje, njegovo kraljestvo].

Zato je Jezus prišel v mesu. Janez piše: »Zato se je prikazal Božji Sin, da bi uničil hudičeva dela« (1. Johannes 3,8). Pismo Kološanom govori o tem uničenem delu v kozmičnih izrazih: »Odvzel je poglavarstvom in oblastem njihovo moč in jih postavil javno ter jih naredil za zmagovalce v Kristusu« (Kološanom). 2,15).

Pismo Hebrejcem pojasnjuje, kako je Jezus to dosegel: »Ker so otroci iz mesa in krvi, je tudi on to sprejel na podoben način, da bi s svojo smrtjo uničil tistega, ki je imel oblast nad smrtjo, to je hudiča, in odrešil tiste, ki so bili. zaradi strahu pred smrtjo prisiljeni biti vse življenje sužnji« (Heb 2,14-15.).

Ni presenetljivo, da bi Satan poskušal uničiti Božji namen v svojem Sinu, Jezusu Kristusu. Satanov cilj je bil ubiti Besedo, ki je postala meso, Jezusa, ko je bil otrok (Razodetje 1 Kor.2,3; Matej 2,1-18), da bi ga preizkusil v njegovem življenju (Lk 4,1-13) ter ga zaprejo in ubijejo (v. 13; Luka 22,3-6.).

Satan je »uspel« v zadnjem poskusu Jezusovega življenja, toda Jezusova smrt in vstajenje, ki je sledilo, sta hudiča razkrinkala in obsodila. Jezus je naredil "javni spektakel" iz sveta in zla, ki so ga predstavili hudič in njegovi sledilci. Vsem, ki so hoteli prisluhniti, je postalo jasno, da je prava samo Božja pot ljubezni.

Po Jezusovi osebi in njegovem odrešenjskem delu so se hudičevi načrti obrnili in bil poražen. Tako je Kristus s svojim življenjem, smrtjo in vstajenjem že premagal Satana in razgalil sramoto zla. Jezus je rekel svojim učencem v noči svoje izdaje: "Da grem k Očetu ... princ tega sveta je zdaj sojen" (Janez 16,11).

Ko se Kristus vrne, bo hudičev vpliv v svetu prenehal in njegov popoln poraz bo očiten. Ta zmaga bo prinesla dokončno in trajno spremembo ob koncu te dobe3,37-42.).

Mogočni princ

Med svojo smrtno službo je Jezus izjavil, da bo "knez tega sveta izgnan" (Janez 12,31) in rekel, da ta princ nima "nobene moči" nad njim (Janez 14,30). Jezus je premagal Satana, ker ga hudič ni mogel nadzorovati. Nobena skušnjava, ki jo je Satan vrgel na Jezusa, ni bila dovolj močna, da bi ga odvabila od ljubezni do Boga in vere vanj (Matej 4,1-11). Premagal je hudiča in ukradel imetje "močnega človeka" - svet, ki ga je držal v ujetništvu (Matej 12,24-29). Kot kristjani lahko počivamo v veri v Jezusovo zmago nad vsemi Božjimi sovražniki (in našimi sovražniki), vključno s hudičem.

Kljub temu cerkev obstaja v napetosti "že tam, vendar še ne povsem", v kateri Bog še naprej dovoljuje Satanu, da zavaja svet in širi uničenje in smrt. Kristjani živimo med Jezusovo smrtjo "je dopolnjeno" (Janez 19,30) in "zgodilo se je" dokončnega uničenja zla in prihodnjega prihoda Božjega kraljestva na zemljo (Razodetje 2 Kor1,6). Satanu je še vedno dovoljeno ljubosumen proti moči evangelija. Hudič je še vedno nevidni princ teme in z Božjim dovoljenjem ima moč služiti Božjim namenom.

Nova zaveza nam pove, da je Satan nadzorna sila v sedanjem hudobnem svetu in da mu ljudje nezavedno sledijo v njegovem nasprotovanju Bogu. (V grščini beseda "princ" ali "princ" [kot v Janezu 12,31 uporabljen] prevod grške besede archon, ki se je nanašala na najvišjega vladnega uradnika političnega okrožja ali mesta).

Apostol Pavel pojasnjuje, da je Satan »bog tega sveta«, ki je »nevernikom zaslepil um« (2. Corinthians 4,4). Pavel je razumel, da lahko Satan celo ovira delo cerkve (2. Solunjani 2,17-19.).

Danes velik del zahodnega sveta ne posveča veliko pozornosti realnosti, ki bistveno vpliva na njihova življenja in prihodnost – dejstvu, da je hudič resnični duh, ki jim na vsakem koraku skuša škodovati in skuša preprečiti Božji ljubeči namen. Kristjani so opominjeni, naj se zavedajo Satanovih spletk, da se jim lahko uprejo z vodstvom in močjo prebivajočega Svetega Duha. Na žalost so nekateri kristjani pri »lovu« na Satana zašli v napačno skrajnost in nehote dali dodatno hrano tistim, ki se posmehujejo ideji, da je hudič resnično in zlobno bitje.

Cerkev je opozorjena, naj bo previdna do Satanovih orodij. Krščanski voditelji, pravi Pavel, morajo živeti življenja, vredna Božjega klica, da se ne bi »ujeli v zanko hudiča« (1. Timotej 3,7). Kristjani se morajo varovati Satanovih spletk in nositi Božjo bojno opremo »zoper zle duhove pod nebom« (Efežanom). 6,10-12) zategnite. To morajo storiti zato, da "jih Satan ne bo izkoristil" (2. Corinthians 2,11).

Zlo delo hudiča

Hudič na različne načine ustvarja duhovno slepoto za Božjo resnico v Kristusu. Lažni nauki in različne predstave, ki jih »učijo demoni«, povzročijo, da ljudje »sledijo zavajajočim duhovom«, ne da bi se zavedali končnega vira prevare (1. Timotej 4,1-5). Ko so enkrat zaslepljeni, ljudje ne morejo razumeti luči evangelija, ki je dobra novica, da nas Kristus odreši greha in smrti (1. Johannes 4,1-2; 2. Janez 7). Satan je glavni sovražnik evangelija, »hudobni«, ki poskuša zapeljati ljudi, da bi zavrnili dobro novico (Matej 13,18-23.).

Satanu ni treba poskušati prevarati osebno. Lahko deluje prek ljudi, ki širijo lažne filozofske in teološke ideje. Ljudje so lahko zasužnjeni tudi s strukturo zla in prevare, vgrajeno v našo človeško družbo. Hudič lahko našo padlo človeško naravo uporabi tudi proti nam, tako da ljudje verjamejo, da imajo »resnico«, medtem ko so se v resnici odrekli temu, kar je od Boga, za to, kar je od sveta in hudiča. Takšni ljudje verjamejo, da jih bo rešil njihov zgrešen sistem prepričanj (2. Solunjani 2,9-10), a dejansko so storili to, da so »božjo resnico spremenili v laž« (Rimljanom 1,25). »Laž« se zdi dobra in resnična, ker Satan predstavlja sebe in svoj sistem verovanja tako, da je njegovo učenje kot resnica »angela luči« (2. Corinthians 11,14) deluje.

Na splošno Satan stoji za skušnjavo naše padle narave in željo po grehu, zato postane "skušnjavec" (2. Solunjani 3,5; 1. Corinthians 6,5; Apostolska dela 5,3) klical. Pavel vodi cerkev nazaj v Korintu 1. 3. Mojzesova knjiga in zgodba o rajskem vrtu, da bi jih opominjala, naj se ne odvrnejo od Kristusa, kar hoče storiti hudič. »Toda bojim se, da kakor je kača s svojo zvijačnostjo zapeljala Evo, se bodo tudi vaše misli odvrnile od Kristusove preprostosti in poštenosti« (2. Corinthians 11,3).

To ne pomeni, da je Pavel verjel, da je Satan osebno skušal in neposredno zavedel vse. Ljudje, ki vsakič, ko grešijo, mislijo, da me je »hudič prisilil k temu«, se ne zavedajo, da Satan uporablja zli sistem, ki ga je ustvaril v svetu, in našo padlo naravo proti nam. V primeru zgoraj omenjenih solunskih kristjanov bi to prevaro lahko izvedli učitelji, ki so zasejali seme sovraštva proti Pavlu, zavajali ljudi, da so verjeli, da jih on [Pavel] zavaja, ali prikrivali pohlep ali kakšen drug nečist motiv (2. Solunjani 2,3-12). Ker pa hudič seje razdor in manipulira s svetom, je navsezadnje za vsemi ljudmi, ki sejejo razdor in sovraštvo, sam skušnjavec.

Dejansko so po Pavlu kristjani, ki so bili zaradi greha ločeni od cerkvene skupnosti, »izročeni satanu« (1. Corinthians 5,5; 1. Timotej 1,20), ali so se »obrnili stran in sledili Satanu« (1. Timotej 5,15). Peter opominja svojo čredo: »Bodite trezni in bedite; za vašim nasprotnikom hudič preži kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl" (1. Peter 5,8). Peter pravi, da Satana premagamo tako, da se mu »upremo« (9. verz).

Kako se ljudje uprejo Satanu? Jakob izjavlja: »Podredite se torej Bogu. Uprite se hudiču in pobegnil bo od vas. Ko se približate Bogu, se on približa vam. Očistite si roke, grešniki, in posvetite svoja srca, nestanovitni ljudje« (Jak 4,7-8.). Blizu smo Bogu, ko ima naše srce spoštljivo stališče veselja, miru in hvaležnosti do njega, ki ga hrani njegov notranji duh ljubezni in vere.

Ljudje, ki Kristusa ne poznajo in jih njegov Duh ne vodi (Rim 8,5-17) »živite po mesu« (v. 5). So v harmoniji s svetom in sledijo »duhu, ki v tem času deluje v otrocih nepokorščine« (Efežanom). 2,2). Ta duh, ki je drugje opredeljen kot hudič ali satan, manipulira z ljudmi, da se odločijo za "poželenje mesa in čutov" (3. verz). Toda po Božji milosti lahko vidimo luč resnice, ki je v Kristusu, in mu sledimo po Božjem Duhu, namesto da bi nevede padli pod vpliv hudiča, padlega sveta in naše duhovno šibke in grešne človeške narave.

Satanovo vojskovanje in njegov končni poraz

"Ves svet je v hudobiji" [je pod nadzorom hudiča] piše Janez (1. Johannes 5,19). Toda tistim, ki so Božji otroci in Kristusovi sledilci, je bilo dano razumevanje, da »spoznajo resnicoljubne« (20. vrstica).

V zvezi s tem je Razodetje 12,7-9 zelo dramatično. V vojni temi Razodetja knjiga prikazuje kozmično bitko med Mihaelom in njegovimi angeli ter zmajem (Satanom) in njegovimi padlimi angeli. Hudič in njegovi sluge so bili poraženi in »njihovega mesta ni bilo več v nebesih« (vrstica 8). rezultat? »In vržen je bil veliki zmaj, tista starodavna kača, ki se imenuje hudič in satan, ki zapeljuje ves svet, in je bil vržen na zemljo in njegovi angeli so bili vrženi z njim« (v. 9). ). Zamisel je, da Satan nadaljuje svojo vojno proti Bogu s preganjanjem Božjega ljudstva na zemlji.

Bojno polje med zlom (ki ga upravlja Satan) in dobrim (ki ga vodi Bog) ima za posledico vojno med Babilonom Velikim (svet pod oblastjo Hudiča) in novim Jeruzalemom (Božje ljudstvo, ki mu sledijo Bog in Jagnje Jezus Kristus) ). To je vojna, ki ji je Bog usojen, ker nič ne more premagati njenega namena.

Na koncu bodo premagani vsi božji sovražniki, vključno s Satanom. Božje kraljestvo - nov svetovni red - prihaja na zemljo, ki ga v knjigi Razodetja simbolizira novi Jeruzalem. Hudič bo odstranjen iz Božje prisotnosti in njegovo kraljestvo bo z njim izbrisano (Razodetje 20,10) in ga bo nadomestilo Božje večno kraljevanje ljubezni.

O »koncu« vsega beremo te spodbudne besede: »In zaslišal sem močan glas s prestola, ki je rekel: Glej prebivališče Boga med ljudmi! In prebival bo z njimi, in oni bodo njegovo ljudstvo, in on sam, Bog z njimi, bo njihov Bog; in Bog bo obrisal vsako solzo z njihovih oči in smrti ne bo več, niti ne bo več žalovanja, vpitja in bolečine; kajti prva je minila. In tisti, ki je sedel na prestolu, je rekel: Glej, delam vse novo! In pravi: »Piši, kajti te besede so resnične in zanesljive« (Razodetje 21,3-5.).

Paul Kroll

Več člankov o Satanu: