Cerkev

Lepa svetopisemska slika govori o Cerkvi kot Kristusovi nevesti. Na to se namiguje s simboliko v različnih svetih spisih, vključno s Pesem pesmi. Ključna točka je Pesem pesmi 2,10-16, kjer nevestin ljubimec pravi, da je njene zime konec in da je prišel čas petja in veselja (glej tudi Hebrejcem 2,12), in tudi tam, kjer nevesta pravi: »Moj prijatelj je moj in jaz sem njegova« (sv. 2,16). Cerkev pripada Kristusu, tako posamezno kot kolektivno, on pa pripada Cerkvi.

Kristus je ženin, ki je "ljubil cerkev in dal samega sebe zanjo", da "bi bila slavna cerkev, ki nima madeža ali gube ali česa podobnega" (Efežanom). 5,27). Ta odnos, pravi Pavel, je »velika skrivnost, vendar ga nanašam na Kristusa in Cerkev« (Efežanom). 5,32).

Janez to temo obravnava v knjigi Razodetja. Zmagoslavni Kristus, Božje Jagnje, se poroči z nevesto, Cerkvijo (Razodetje 19,6-9; 2.1,9-10) in skupaj oznanjajo besede življenja (Razodetje 2 Kor1,17).

Obstajajo dodatne metafore in podobe, ki se uporabljajo za opis cerkve. Cerkev je čreda, ki potrebuje skrbne pastirje, ki svojo skrb zgledujejo po Kristusovem zgledu (1. Peter 5,1-4); to je polje, kjer so potrebni delavci za sajenje in zalivanje (1. Corinthians 3,6-9); Cerkev in njeni člani so kot veje na trti (Jn 15,5); cerkev je kot oljka (Rim 11,17-24.).

Kot odsev sedanjega in prihodnjega Božjega kraljestva je cerkev kot gorčično seme, ki raste v drevo, v katerem najdejo zatočišče nebeške ptice3,18-19); in kakor kvas, ki si prebija pot skozi testo sveta (Lk 13,21), itd.

Cerkev je Kristusovo telo in jo sestavljajo vsi, ki jih Bog priznava kot člane »kongregacije svetnikov« (1. Korinčanom 14,33). To je za vernika pomembno, saj je sodelovanje v cerkvi sredstvo, s katerim nas Oče ohranja in podpira do vrnitve Jezusa Kristusa.

James Henderson