Audio
Čudež ponovnega rojstva
Rojeni smo, da se lahko ponovno rodimo. Vaša in tudi moja usoda je, da doživite največjo možno spremembo v življenju - duhovno. Bog nas je ustvaril, da lahko delimo njegovo božansko naravo. Nova zaveza o tej božanski naravi govori kot o odkupniku, ki odplavlja umazano plast človeške grešnosti. In vsi potrebujemo duhovno čiščenje, ker je greh prevzel čistost vsakega človeka. Vsi smo podobni slikam, na katere se čuti umazanija stoletij. Ker je mojstrovina obdana z večplastnim filmom umazanije v svojem sijaju, so ostanki naše grešnosti omadeževali prvotni namen vsemogočnega mojstra.
Obnova umetniškega dela
Analogija z umazano sliko bi nam morala pomagati razumeti, zakaj potrebujemo duhovno čiščenje in ponovno rojstvo. Imeli smo znamenit primer poškodovane umetnosti z Michelangelovimi scenskimi upodobitvami na stropu Sikstinske kapele v Vatikanu v Rimu. Michelangelo (1475–1564) je začel oblikovati Sikstinsko kapelo leta 1508 v starosti 33 let. V nekaj več kot štirih letih je na skoraj 560 m2 stropu ustvaril številne slike s prizori iz Svetega pisma. Pod stropnimi slikami najdete prizore iz Mojzesove knjige. Znan motiv je Michelangelova antropomorfna (po vzoru človekove podobe) upodobitev Boga: božja roka, roka in prsti, ki so iztegnjeni proti prvemu človeku, Adamu. Skozi stoletja je bila stropna freska (imenovana freska, ker je umetnik slikal na svežem ometu) poškodovana in je bila končno prekrita s plastjo umazanije. Sčasoma bi bil popolnoma uničen. Da bi to preprečili, je Vatikan strokovnjakom zaupal čiščenje in obnovo. Večina del na slikah je bila dokončana v osemdesetih letih. Čas je pustil pečat na mojstrovini. Prah in saje pri svečah so skozi stoletja močno poškodovale sliko. Tudi vlaga - dež je prodrl skozi puščajočo streho Sikstinske kapele - je povzročila opustošenje in močno razbarvala umetniško delo. Morda najhujši problem pa so bili, paradoksalno, poskusi skozi stoletja, da se slike ohranijo! Freska je bila premazana z lakom iz živalskega lepila, da bi osvetlila njeno temnejšo površino. Vendar se je kratkoročni uspeh izkazal kot povečanje pomanjkljivosti, ki jih je treba odpraviti. Zaradi poslabšanja različnih plasti laka je bilo zameglitev stropne slike še bolj očitna. Lepilo je povzročilo tudi krčenje in upogibanje površine slike. Lepilo se je ponekod odlepilo, delci barve pa so tudi zrahljali. Strokovnjaki, ki so jim nato zaupali restavriranje slik, so bili pri svojem delu izjemno previdni. Uporabili so blaga topila v obliki gela. In s previdnim odstranjevanjem gela s pomočjo gobic je bilo odstranjeno tudi od saje počrnjeno odcvetenje.
Bilo je kot čudež. Mračna, zatemnjena freska je spet zaživela. Predstavitve, ki jih je izdelal Michelangelo, so se osvežile. Od njih se je ponovno razleglo svetlobo in življenje. V primerjavi s prejšnjim zatemnjenim stanjem je očiščena freska izgledala kot ponovna kreacija.
Božja mojstrovina
Obnova stropne slike, ki jo je izdelal Michelangelo, je primerna metafora za duhovno čiščenje človekovega stvarjenja iz njegove grešnosti, ki jo je ustvaril Bog, Bog, mojster ustvarjalec, pa nas je ustvaril kot svoje najdragocenejše umetniško delo. Človeštvo je bilo ustvarjeno po svoji podobi in je moralo sprejeti Svetega Duha. Tragično je, da je nečistost njegovega stvarjenja, ki jo je povzročila naša grešnost, odvzela to čistost. Adam in Eva sta grešila in prejela duh tega sveta. Tudi mi smo duhovno pokvarjeni in obarvani z umazanijo greha. Zakaj? Ker so vsi ljudje obremenjeni z grehi in vodijo svoje življenje v nasprotju z Božjo voljo.
Toda naš nebeški Oče nas lahko duhovno prenovi in življenje Jezusa Kristusa se lahko odseva v luči, ki izhaja iz nas, da jo vsi vidijo. Vprašanje je: ali dejansko želimo uresničiti to, kar Bog namerava storiti za nas? Večina ljudi si tega ne želi. Še vedno živijo svoja življenja v temi, vsepovsod so umazani z grdim madežem greha. Apostol Pavel je v pismu kristjanom v Efezu opisal duhovno temo tega sveta. Glede njihovega prejšnjega življenja je rekel: »Tudi vi ste bili mrtvi v svojih prestopkih in v svojih grehih, v katerih ste prej živeli po navadah tega sveta« (Efežanom). 2,1-2.).
Prav tako smo dovolili tej razkrojevalni sili, da oblak naše narave. In prav tako, kot je Michelangelovo fresko umazalo in omrtvovalo Russ, je tudi naša duša. Zato je tako nujno, da damo prostor Božjem bistvu. On nas lahko očisti, vzame gnus greha od nas in duhovno se obnovimo in zasijemo.
Slike obnovitve
Nova zaveza pojasnjuje, kako smo lahko duhovno ponovno ustvarjeni. Navaja več primernih analogij, da bi bil ta čudež jasen. Tako kot je bilo potrebno osvoboditi Michelangelovo fresko iz umazanije, moramo biti duhovno oprani. In to lahko stori Sveti Duh. Čisti nas od nečistosti naše grešne narave.
Ali povedano s Pavlovimi besedami, ki jih je stoletja obračal na kristjane: »Toda vi ste bili umiti, bili ste posvečeni, bili ste opravičeni v imenu Gospoda Jezusa Kristusa« (1. Corinthians 6,11). To umivanje je dejanje odrešenja in ga Pavel imenuje "ponovno rojstvo in prenova v Svetem Duhu" (Tit 3,5). To odstranitev, očiščenje ali izkoreninjenje greha dobro predstavlja tudi metafora obrezovanja. Kristjani imajo obrezana srca. Lahko bi rekli, da nas Bog milostno rešuje s kirurško odstranitvijo raka greha. Ta ločitev od greha – duhovna obreza – je vrsta odpuščanja naših grehov. Jezus je to omogočil s svojo smrtjo kot popolno odkupno žrtvijo. Pavel je zapisal: »In poživil vas je z njim, mrtve v grehih in v neobrezanosti vašega mesa, in nam odpustil vse naše grehe« (Kološanom). 2,13).
Nova zaveza uporablja simbol križa, da predstavi, kako je bilo naše grešno bitje oropano vse moči z ubijanjem samega sebe. Pavel je zapisal: »Vemo namreč, da je bil naš stari človek križan z njim [Kristusom], da bi bilo uničeno telo greha, da ne bi več služili grehu« (Rimljanom). 6,6). Ko smo v Kristusu, je greh v našem egu (t.j. našem grešnem egu) križan ali pa umre. Seveda se posvetni še vedno trudi pokriti naše duše z umazanim oblačilom greha. Toda Sveti Duh nas varuje in nam omogoča, da se upremo privlačnosti greha. Po Kristusu, ki nas z delovanjem Svetega Duha napolni z Božjo naravo, smo osvobojeni prevlade greha.
Apostol Pavel uporablja metaforo pokopa, da pojasni to Božje dejanje. Pokop po drugi strani pomeni simbolično vstajenje, ki pomeni tistega, ki se sedaj ponovno rodi kot »novi človek« namesto grešnega »starega«. Kristus je tisti, ki nam je omogočil novo življenje, ki nam vedno znova odpušča in nam daje življenjsko moč. Nova zaveza primerja smrt našega starega jaza ter našo obnovo in simbolično vstajenje v novo življenje s ponovnim rojstvom. V trenutku našega spreobrnjenja se ponovno duhovno rodimo. Ponovno smo rojeni in obujeni v novo življenje po Svetem Duhu.
Pavel je kristjanom dal vedeti, da nas je »Bog po svojem velikem usmiljenju z vstajenjem Jezusa Kristusa od mrtvih ponovno rodil k živemu upanju« (1. 1,3). Upoštevajte, da je glagol "ponovno rojen" v popolnem času. To izraža dejstvo, da se ta sprememba dogaja že na začetku našega krščanskega življenja. Ko se spreobrnemo, se Bog v nas nastani. In s tem se bomo rekreirali. Jezus, Sveti Duh in Oče prebivajo v nas (Jn 14,15-23). Ko smo – kot duhovno novi ljudje – spreobrnjeni ali na novo rojeni, se Bog nastani v nas. Ko Bog Oče deluje v nas, delujeta tudi Sin in Sveti Duh hkrati. Bog nam daje krila, nas očisti greha in nas spremeni. In ta moč nam je dana s spreobrnitvijo in ponovnim rojstvom.
Kako kristjani rastejo v veri
Seveda so ponovno rojeni kristjani še vedno, če uporabimo Petrove besede, »kakor novorojenčki«. Želeti si morajo čistega mleka razuma, ki jih hrani, da bi dozoreli v veri (1. Petrovo 2,2). Peter pojasnjuje, da prerojeni kristjani sčasoma rastejo v uvidu in duhovni zrelosti. Rastejo »v milosti in spoznanju našega Gospoda in Odrešenika Jezusa Kristusa« (2 3,18). Pavel ne pravi, da nas več svetopisemskega znanja naredi boljše kristjane. Namesto tega izraža, da je treba naše duhovno zavedanje še bolj izostriti, da bomo resnično razumeli, kaj pomeni biti Kristusov sledilec. »Znanje« v svetopisemskem smislu vključuje njegovo praktično uporabo. Gre z roko v roki z asimilacijo in osebnim spoznanjem tega, kar nas dela bolj podobne Kristusu. Krščanske rasti v veri ne gre razumeti v smislu krepitve človeškega značaja. Niti ni rezultat duhovne rasti v Svetem Duhu, kolikor dlje živimo v Kristusu. Namesto tega rastemo z delovanjem Svetega Duha, ki je že v nas. Božja narava pride k nam po milosti.
Utemeljitev je v dveh oblikah. Kot prvo, ko prejmemo Svetega Duha, smo opravičeni ali izkusimo svojo usodo. Opravičenje s tega vidika je takojšnje in omogočeno s Kristusovo odkupno žrtvijo. Vendar pa izkusimo tudi opravičenje, ko Kristus prebiva v nas in nas opremi za čaščenje in služenje Bogu. Vendar pa nam je Božje bistvo ali »značaj« že posredovano, ko se Jezus naseli v nas ob spreobrnjenju. Ko se pokesamo in verujemo v Jezusa Kristusa, prejmemo močnejšo navzočnost Svetega Duha. V našem krščanskem življenju se zgodi sprememba. Naučimo se bolj popolno podrediti razsvetljujoči in dvigajoči moči Svetega Duha, ki je že v nas.
Bog v nas
Ko smo duhovno prerojeni, Kristus živi popolnoma v nas skozi Svetega Duha. Pomisli, kaj to pomeni. Ljudje se lahko spreminjajo z delovanjem Kristusa, ki živi v njih skozi Svetega Duha. Bog deli svojo božansko naravo z ljudmi. To pomeni, da je kristjan postal popolnoma nova oseba.
»Če je kdo v Kristusu, je novo bitje; staro je minilo, glej, novo je prišlo,« pravi Pavel v 2. Corinthians 5,17.
Duhovno prerojeni kristjani sprejmejo novo podobo – podobo Boga, našega Stvarnika. Vaše življenje bi moralo biti ogledalo te nove duhovne resničnosti. Zato jim je Pavel lahko naročil: »Ne prilagajajte se temu svetu, ampak se spreminjajte s prenovo svojega uma ...« (Rimljanom 1 Kor.2,2). Vendar ne smemo misliti, da to pomeni, da kristjani ne grešijo. Da, spreminjali smo se iz trenutka v trenutek v smislu, da smo bili ponovno rojeni s prejemom Svetega Duha. Vendar je nekaj "starega" še vedno tam. Kristjani delamo napake in grešimo. Vendar se navadno ne vdajajo grehu. Potrebujejo nenehno odpuščanje in očiščenje svoje grešnosti. Tako je treba na duhovno prenovo gledati kot na stalen proces skozi celotno krščansko življenje.
Življenje krščanke
Če živimo po Božji volji, bomo bolj verjetno sledili Kristusu. Moramo biti pripravljeni vsak dan odreči se greha in se podrejati božji volji v kesanju. In ko to počnemo, nas Bog skozi žrtveno kri Kristusa nenehno opere naših grehov. Duhovno smo oprani s krvavo obleko Kristusa, ki predstavlja Njegovo odkupno daritev. Po Božji milosti nam je dovoljeno živeti v duhovni svetosti. S prenosom tega v naše življenje se Kristusovo življenje odraža v svetlobi, ki jo ustvarjamo.
Tehnološki čudež je spremenil Michelangelovo dolgočasno in poškodovano sliko. Toda Bog v nas naredi veliko bolj neverjeten duhovni čudež. To naredi veliko več kot le obnovi našo umazano duhovno naravo. Poustvarja nas. Adam je grešil, Kristus je odpustil. Sveto pismo opredeljuje Adama kot prvega človeka. In Nova zaveza kaže, da nam je v smislu, da smo kot zemeljski ljudje smrtni in telesni kot on, dano življenje kot Adam (1. Korinčanom 15,45-49.).
Im 1. Vendar pa Mojzesova knjiga navaja, da sta bila Adam in Eva ustvarjena po Božji podobi. Zavedanje, da so bili ustvarjeni po Božji podobi, pomaga kristjanom razumeti, da so odrešeni po Jezusu Kristusu. Adam in Eva, ki sta bila prvotno ustvarjena po Božji podobi, sta grešila in sebe krivila za greh. Prvoustvarjeni ljudje so bili krivi za grešnost in posledica tega je bil duhovno oskrunjen svet. Greh nas je vse oskrunil in omadeževal. Toda dobra novica je, da nam je vsem lahko odpuščeno in duhovno ponovno ustvarjeno.
S svojim dejanjem odrešenja v mesu, Jezusa Kristusa, Bog odpušča plačilo greha: smrt. Jezusova žrtvena smrt nas spravlja z našim nebeškim Očetom, tako da izbriše tisto, kar je Stvarnika ločilo od njegovega stvarstva zaradi človeškega greha. Kot naš Veliki duhovnik nam Jezus Kristus prinaša opravičenje po prebivajočem Svetem Duhu. Jezusova odkupna daritev podira oviro greha, ki je pretrgala odnos med človeštvom in Bogom. Toda več kot to, Kristusovo delo po Svetem Duhu nas dela eno z Bogom in nas hkrati odrešuje. Pavel je zapisal: »Kajti če smo bili spravljeni z Bogom po smrti njegovega Sina, ko smo bili sovražniki, koliko bolj bomo zdaj, ko smo spravljeni, odrešeni po njegovem življenju« (Rimljanom). 5,10).
Apostol Pavel nasprotuje posledicam Adamovega greha s Kristusovim odpuščanjem. Sprva sta Adam in Eva dovolila grehu vstopiti na svet. Nasedli so lažnim obljubam. In tako je prišlo na svet z vsemi posledicami in se ga polastilo. Pavel jasno pove, da je Božja kazen sledila Adamovemu grehu. Svet je padel v greh in vsi ljudje grešijo in zaradi tega postanejo žrtev smrti. Ne gre za to, da so drugi umrli za Adamov greh ali da je on greh prenesel na svoje potomce. Seveda se »mesene« posledice že poznajo na prihodnjih generacijah. Kot prvi človek je bil Adam odgovoren za ustvarjanje okolja, v katerem je greh lahko nenadzorovano cvetel. Adamov greh je postavil temelje za nadaljnje človeško delovanje.
Podobno sta Jezusovo brezgrešno življenje in prostovoljna smrt za grehe človeštva omogočila, da so se vsi duhovno spravili in ponovno združili z Bogom. »Kajti če je zaradi greha Enega [Adama] smrt kraljevala po Enem,« je zapisal Pavel, »koliko bolj bodo tisti, ki prejmejo polnost milosti in dar pravičnosti, kraljevali v življenju po Enem, Jezusu Kristusu« (verz 17). Bog po Kristusu spravlja grešno človeštvo s seboj. In poleg tega smo, ki jih je Kristus opolnomočil z močjo Svetega Duha, ponovno duhovno rojeni kot Božji otroci po najvišji obljubi.
Ko je govoril o prihodnjem vstajenju pravičnih, je Jezus rekel, da Bog »ni Bog mrtvih, ampak živih« (Marko 12,27). Ljudje, o katerih je govoril, pa niso bili živi, ampak mrtvi.A ker ima Bog moč doseči svoj cilj, obuditi mrtve, je Jezus Kristus o njih govoril kot o živih. Kot Božji otroci se lahko veselimo vstajenja v življenje ob Kristusovi vrnitvi. Življenje nam je dano zdaj, življenje v Kristusu. Apostol Pavel nas spodbuja: »...mislite, da ste mrtvi grehu in živi Bogu v Kristusu Jezusu« (Rimljanom). 6,11).
Paul Kroll
