Kaj menite o nevernikih?

483 je všeč, da misliš o glivih o nevernikih

Na vas se obračam s pomembnim vprašanjem: Kaj menite o nevernikih? Mislim, da je to vprašanje, o katerem bi morali vsi razmisliti! Chuck Colson, ustanovitelj Prison Fellowship in radijskega programa Breakpoint Radio, je nekoč z analogijo odgovoril na to vprašanje: če bi slepec stopil na vašo nogo ali nalil vročo kavo na vašo srajco, bi bili jezni nanj? Sam odgovarja, da verjetno ne bi bili mi, ravno zato, ker slepa oseba ne vidi, kaj je pred njo. 

Prosimo, ne pozabite tudi, da ljudje, ki še niso bili poklicani verovati v Kristusa, ne morejo videti resnice pred svojimi očmi. Zaradi padca so duhovno slepi (2. Corinthians 4,3-4). Toda ob pravem času jim Sveti Duh odpre duhovne oči, da lahko vidijo (Efežanom 1,18). Cerkveni očetje so ta dogodek poimenovali čudež razsvetljenja. Če je, je bilo mogoče, da bi ljudje verjeli; lahko verjeli, kar so videli na lastne oči.

Čeprav se nekateri, čeprav vidijo oči, odločijo, da ne bodo verjeli, je moje prepričanje, da se bo večina v njihovem življenju sčasoma pozitivno odzvala na jasen poziv Boga. Molim, da to storijo prej, kot kasneje, da bodo lahko v tem času doživeli mir in veselje Božjega znanja in drugim povedali o Bogu.

Prepričani smo, da vemo, da imajo neverniki napačne predstave o Bogu. Nekatere od teh idej so posledica slabih primerov kristjanov. Drugi so prišli iz nelogičnih in špekulativnih mnenj o Bogu, ki so jih slišali že leta. Te napačne predstave otežujejo duhovno slepoto. Kako se odzovemo na njihovo nevero? Na žalost se mnogi kristjani odzivajo z gradnjo zaščitnih zidov ali celo močno zavračajo. S postavitvijo teh zidov spregledajo resničnost, da so neverniki enako pomembni za Boga kot verniki. Pozabili so, da Božji Sin ni prišel na zemljo samo za vernike.

Ko je Jezus začel svojo službo na zemlji, ni bilo kristjanov – večina ljudi je bila nevernikov, tudi Judje tistega časa. Toda na srečo je bil Jezus prijatelj grešnikov – priprošnjik nevernikov. Razumel je, da »zdravi ne potrebujejo zdravnika, ampak bolni« (Mt 9,12). Jezus se je zavezal, da bo poiskal izgubljene grešnike, da bi sprejeli njega in odrešenje, ki jim ga je ponudil. Tako je velik del svojega časa preživel z ljudmi, ki so jih drugi imeli za nevredne in nevredne pozornosti. Verski voditelji Judov so zato Jezusa označili za »požrešnika in pijanca vina, prijatelja cestninarjev in grešnikov« (Lk. 7,34).

Evangelij nam razodeva resnico; Jezus, Božji Sin, je postal človek, ki je živel med nami, umrl in šel v nebesa; to je naredil za vse ljudi. Sveto pismo nam pove, da Bog ljubi »svet«. (Janez 3,16) To lahko pomeni le, da je večina ljudi neverujočih. Isti Bog nas vernike kliče, kot Jezus, naj ljubimo vse ljudi. Za to potrebujemo vpogled, da jih vidimo kot tiste, ki še ne verjamejo v Kristusa – kot tiste, ki pripadajo njemu, za katere je Jezus umrl in vstal. Žal je to za mnoge kristjane zelo težko. Zdi se, da je dovolj kristjanov, ki so pripravljeni soditi druge. Vendar je Božji Sin oznanil, da ni prišel obsoditi sveta, ampak ga rešiti (Jn. 3,17). Na žalost so nekateri kristjani tako vneti pri obsojanju nevernikov, da popolnoma spregledajo, kako jih Bog Oče gleda – kot svoje ljubljene otroke. Za te ljudi je poslal svojega sina, da umre zanje, čeprav ga (še) niso mogli prepoznati ali ljubiti. Morda jih vidimo kot nevernike ali nevernike, vendar jih Bog vidi kot bodoče vernike. Preden Sveti Duh odpre oči nevernika, jih zapre slepota nevere – zmedene s teološko napačnimi pojmi o božji identiteti in ljubezni. Ravno pod temi pogoji jih moramo imeti radi, namesto da bi se jim izogibali ali zavračali. Moliti moramo, da bi, ko jim Sveti Duh to omogoči, razumeli dobro novico o Božji spravni milosti in sprejeli resnico z vero. Naj ti ljudje vstopijo v novo življenje pod Božjim vodstvom in vladavino in naj jim Sveti Duh omogoči, da izkusijo mir, ki jim je dan kot Božji otroci.

Ko razmišljamo o neverujočih, se spomnimo Jezusove zapovedi: »Ljubite se med seboj,« je rekel, »kakor vas jaz ljubim« (Jn 15,12). In kako nas Jezus ljubi? Tako, da z nami deli svoje življenje in ljubezen. Ne postavlja zidov, ki bi ločevali vernike od nevernikov. Evangeliji nam povedo, da je Jezus ljubil in sprejemal cestninjare, prešuštnice, demone in gobavce. Ljubil je tudi ženske na slabem glasu, vojake, ki so se mu posmehovali in ga tepli, ter križane zločince ob njem. Ko je Jezus visel na križu in se spominjal vseh teh ljudi, je molil: »Oče, odpusti jim; kajti ne vedo, kaj delajo« (Lk 2 Kor3,34). Jezus ljubi in sprejema vse, da bi lahko vsi prejeli odpuščanje od njega, kot svojega Odrešenika in Gospoda, in da bi lahko živeli v občestvu s svojim nebeškim Očetom po Svetem Duhu.

Jezus nam daje delež v njegovi ljubezni do nevernikov. Tako jih vidimo kot človeka v božji lasti, ki jo je ustvaril in bo odkupil, kljub dejstvu, da še ne poznajo tistega, ki jih ljubi. Ohranjanje te perspektive bo spremenilo naš odnos in vedenje do nevernikov. Sprejeli jih bomo z odprtimi rokami kot sirote in odtujene družinske člane, ki morajo spoznati svojega pravega očeta; kot izgubljene brate in sestre, ki se ne zavedajo, da so povezane z nami po Kristusu. Prizadevali si bomo, da se bomo srečali z neverniki z Božjo ljubeznijo, da bi tudi oni sprejeli Božjo milost v svojem življenju.

Joseph Tkach


pdfKako naletimo na nesmiselnosti?