Audio
Bog - uvod
Za nas kot kristjane je najbolj osnovno prepričanje, da Bog obstaja. Z izrazom "Bog" - brez članka in brez dodatka - mislimo na boga Biblije. Dobro in močno duhovno bitje, ki je ustvarilo vse stvari, ki skrbi za nas, ki skrbi za naša dejanja, ki deluje v našem življenju in v našem življenju ter nam s svojo dobroto ponuja večnost. Boga človek ne more razumeti v celoti. Lahko pa začnemo: lahko zberemo gradnike znanja o Bogu, ki nam omogočajo prepoznati glavne značilnosti njegove slike in nam dajejo prvo dobro izhodišče za vedenje, kdo je Bog in kaj počne v našem življenju. Pozorno se usmerimo k Božjim lastnostim, ki bi jim na primer nov vernik lahko bil še posebej v pomoč.
Njegov obstoj
Mnogi ljudje – tudi dolgoletni verniki – želijo dokaz o obstoju Boga. Vendar ni dokazov o Bogu, ki bi zadovoljili vse. Verjetno je bolje govoriti o posrednih dokazih ali indicih kot o dokazih. Dokazi nas pomirjajo, da Bog obstaja in da je njegova narava takšna, kot o njem pravi Sveto pismo. Bog »se ni pustil brez priče,« je Pavel oznanil poganom v Listri (Apostolska dela 1 Kor4,17). Samopričevanje - iz česa je sestavljeno?
ustvarjanje
V psalmu 19,1 stoji: Nebesa pripovedujejo božjo slavo. Pri Rimljanih 1,20 to pomeni: Ker je nevidno bitje Boga, to je njegova večna moč in božanstvo, vidno iz njegovih del od stvarjenja sveta. Stvarstvo sama nam pove nekaj o Bogu.
Razumevanje nakazuje, da so nekaj Zemlje, Sonca in zvezd namensko naredili, kot so. V skladu z znanostjo je kozmos začel z velikim pokom; Razlogi govorijo za prepričanje, da je nekaj povzročilo bang. To nekaj - verjamemo - je bilo Bog.
pravilnost: Ustvarjanje kaže znake reda, fizikalnih zakonov. Če bi bile nekatere osnovne lastnosti snovi minimalno različne, ne bi bilo Zemlje, če ne bi bilo človeka. Če bi imela Zemlja drugačno velikost ali drugačno orbito, pogoji na našem planetu ne bi dopuščali človeškega življenja. Nekateri menijo, da je to kozmično naključje; drugi menijo, da je razlaga razumnejša, da je sončni sistem načrtoval inteligentni ustvarjalec.
Življenje
Življenje temelji na neverjetno zapletenih kemičnih elementih in reakcijah. Nekateri menijo, da je življenje »inteligentno povzročeno«; drugi menijo, da gre za naključen izdelek. Nekateri verjamejo, da bo znanost sčasoma dokazala izvor življenja "brez Boga". Za mnoge ljudi pa je obstoj življenja pokazatelj Boga Stvarnika.
Človek
Človek ima samorefleksijo. Raziskuje vesolje, razmišlja o pomenu življenja, običajno je sposoben iskati smisel. Fizična lakota kaže na obstoj hrane; Žeja kaže, da je nekaj, kar lahko ugasne žejo. Ali naše duhovno hrepenenje kaže, da je resnično smiselno in da ga je mogoče najti? Mnogi ljudje trdijo, da so našli odnos v odnosu do Boga.
Moralna [etika]
Ali je prav in narobe zgolj stvar mnenja ali večinskega mnenja ali obstaja primer človeških bitij nad dobrim in zlim? Če ni Boga, potem človek nima podlage za klicanje nič hudega, brez razloga, da bi obsodil rasizem, genocid, mučenje in podobne gnusobe. Obstoj zla je torej znak, da obstaja Bog. Če ne obstaja, mora vladati čista moč. Razlogi govorijo za vero v Boga.
Njegova velikost
Kakšno bitje je Bog? Večji, kot si lahko predstavljamo! Ko je ustvaril vesolje, je večji od vesolja - in ni podvržen omejitvam časa, prostora in energije, saj je že obstajal pred časom, prostorom, materijo in energijo.
2. Timotej 1,9 govori o nečem, kar je Bog storil "pred časom". Čas je imel začetek in Bog je obstajal že prej. Ima brezčasen obstoj, ki se ne meri v letih. Je večen, neskončno star - in neskončnost plus nekaj milijard je še vedno neskončnost. Naša matematika doseže svoje meje, ko želi opisati Božjo bit.
Ker je Bog ustvaril materijo, je obstajal pred materijo in sam ni materialen. On je duh - vendar ni "narejen" iz duha. Bog sploh ni narejen; preprosto je in obstaja kot duh. Definira bit, definira duha in materijo.
Božji obstoj sega nazaj za materijo in dimenzije in lastnosti materije zanj ne veljajo. Ni ga mogoče izmeriti v miljah in kilovatih. Salomon priznava, da niti najvišja nebesa ne morejo razumeti Boga (1. Kralji 8,27). On napolnjuje nebo in zemljo (Jeremija 23,24); je povsod, je vseprisoten. Ni kraja v kozmosu, kjer ga ne bi bilo.
Kako močan je Bog? Če lahko sproži veliki pok, oblikuje sončne sisteme, ustvari kode DNK, če je »kompetenten« na vseh teh ravneh moči, potem mora biti njegovo nasilje resnično brezmejno, potem mora biti vsemogočen. »Za Boga ni nič nemogoče,« nam pravi Luka 1,37. Bog lahko dela, kar hoče.
V Božji ustvarjalnosti je inteligenca, ki je zunaj našega dosega. On vlada vesolju in zagotavlja njegov nadaljnji obstoj vsako sekundo (Hebrejcem 1,3). To pomeni, da mora vedeti, kaj se dogaja v celotnem vesolju; njegova inteligenca je neomejena – je vseved. Vse, kar želi vedeti, prepoznati, doživeti, zna, prepozna, doživi.
Ker Bog opredeljuje prav in narobe, ima po definiciji prav in ima moč, da vedno naredi, kar je prav. »Boga namreč ni mogoče zapeljati v zlo« (Jakob 1,13). On je popolnoma pravičen in popolnoma pravičen (Psalm 11,7). Njegova merila so pravilna, njegove odločitve so pravilne in svet sodi pravično, saj je v bistvu dober in pravi.
V vseh teh pogledih je Bog tako drugačen od nas, da imamo posebne besede, ki jih uporabljamo le v odnosu do Boga. Samo Bog je vseveden, vseprisoten, vsemogočen, večen. Mi smo snov; on je duh. Smo smrtni; on je nesmrten. To bistveno razliko med nami in Bogom, to drugačnost, imenujemo njegova transcendenca. On nas »presega«, torej nas presega, ni kot mi.
Druge starodavne kulture so verovale v bogove in boginje, ki so se bojevali drug z drugim, ki so delovali sebično in jim ni bilo za zaupati. Sveto pismo pa razodeva Boga, ki ima popoln nadzor, ki ne potrebuje ničesar od nikogar, ki zato deluje samo zato, da pomaga drugim. Je popolnoma dosleden, njegovo vedenje je popolnoma pravično in njegovo obnašanje je popolnoma zaupanja vredno. To je tisto, kar Sveto pismo misli, ko Boga imenuje "sveto": moralno popolno.
Zaradi tega je življenje veliko lažje. Nič več ni treba poskušati zadovoljiti deset ali dvajset različnih bogov; obstaja samo ena. Stvarnik vseh stvari je še vedno vladar vsega in bo sodnik vseh ljudi. Naša preteklost, naša sedanjost in naša prihodnost so določeni z enim Bogom, vse-modrim, vsemogočnim, večnim.
Njegovo prijaznost
Če bi vedeli samo za Boga, da ima nad nami absolutno moč, bi mu verjetno poslušali iz strahu, s kolenastim kolenom in kljubovalnim srcem. Toda Bog nam je razkril drugo stran njegove narave: neverjetno velik Bog je tudi neverjetno milostljiv in dober.
Učenec je prosil Jezusa: "Gospod, pokaži nam Očeta ..." (Janez 14,8). Želel je vedeti, kakšen je Bog. Poznal je zgodbe o gorečem grmu, o stebru ognja in oblaka na Sinaju, o nadnaravnem prestolu, ki ga je videl Ezekiel, o ropotu, ki ga je slišal Elija (2. Mose 3,4; 13,21; 1Kralji 19,12; Ezekiel 1). Bog se lahko pojavi v vseh teh materializacijah, a kakšen je v resnici? Kako si ga lahko predstavljamo?
»Kdor vidi mene, vidi Očeta« je rekel Jezus (Jn 14,9). Če želimo vedeti, kakšen je Bog, se moramo obrniti na Jezusa. Spoznanje o Bogu lahko pridobimo iz narave; nadaljnje spoznanje Boga iz tega, kako se razodeva v Stari zavezi; Toda večina spoznanja Boga izhaja iz tega, kako se je razodel v Jezusu.
Jezus nam pokaže najpomembnejše vidike božanske narave. On je Emanuel, kar pomeni »Bog z nami« (Matej 1,23). Živel je brez greha, brez sebičnosti. Prežema ga sočutje. Čuti ljubezen in veselje, razočaranje in jezo. Skrbi za posameznika. Poziva k pravičnosti in odpušča grehe. Drugim je služil do trpljenja in žrtvene smrti.
To je Bog. Že Mojzesu se je opisal takole: »Gospod, Gospod, Bog, usmiljen in milostljiv in potrpežljiv in velike milosti in zvestobe, ki ohranjaš milost tisočerih in odpuščaš krivico, prestopke in grehe, a nikogar ne pustiš brez kazni ... "(2. Mojzes 34: 6-7).
Bog, ki je nad stvarstvom, ima tudi svobodo delovanja znotraj stvarstva. To je njegova imanenca, njegovo bivanje z nami. Čeprav je večji od vesolja in prisoten po vsem vesolju, je »z nami« na način, kot ni »z« neverujočimi. Mogočni Bog nam je vedno blizu. Je blizu in daleč hkrati (Jeremija 23,23).
Po Jezusu je vstopil v človeško zgodovino, v prostor in čas. Delal je v meseni obliki, pokazal nam je, kako bi moralo biti življenje v mesu idealno, in nam kaže, da Bog želi, da je naše življenje nad telesnim. Ponujeno nam je večno življenje, življenje onkraj fizičnih meja, ki jih zdaj poznamo. Duhovno življenje se nam ponuja: sam Božji Duh prihaja v nas, prebiva v nas in nas dela Božje otroke (Rimljanom 8,11; 1. Johannes 3,2). Bog je vedno z nami, deluje v prostoru in času, da nam pomaga.
Veliki in mogočni Bog je hkrati ljubeč in usmiljen Bog; popolnoma sodnik je hkrati milosten in potrpežljiv Odrešenik. Bog, ki je jezen na greh, hkrati nudi odrešenje od greha. Ogromen je v milosti, velik v dobroti. To ni mogoče pričakovati od nekega bitja, ki lahko ustvari kode DNK, barve mavrice, fino cvetenje regrata. Če Bog ni bil prijazen in ljubeč, mi sploh ne bi obstajali.
Bog opisuje svoj odnos do nas preko različnih jezikovnih podob. Na primer, da je oče, otroci smo; mož in mi, kot kolektiv, njegova žena; on je kralj in mi njegovi podložniki; on je pastir in mi ovce. Za te jezikovne podobe je skupno, da se Bog predstavlja kot odgovorna oseba, ki varuje svoje ljudi in zadovoljuje njihove potrebe.
Bog ve, kako majhni smo. Ve, da bi nas lahko obrisal s prsti, z malo napačnim izračunom kozmičnih moči. V Jezusu pa nam Bog pokaže, koliko nas ljubi in koliko ga skrbi za nas. Jezus je bil ponižen, celo pripravljen trpeti, če nam je to pomagalo. Pozna bolečino, skozi katero smo šli, ker jo je sam trpel. Pozna muke zla in jih je vzel k nam, pokaže nam, da lahko zaupamo Bogu.
Bog ima načrte za nas, ker nas je ustvaril po svoji podobi (1. Mose 1,27). Od nas zahteva, da se mu prilagodimo – v prijaznosti, ne po moči. V Jezusu nam Bog daje zgled, ki ga lahko in bi morali posnemati: zgled ponižnosti, nesebičnega služenja, ljubezni in sočutja, vere in upanja.
»Bog je ljubezen,« piše John (1. Johannes 4,8). Svojo ljubezen do nas je dokazal tako, da je Jezusa poslal umreti za naše grehe, da bi padle ovire med nami in Bogom in da bi na koncu živeli z njim v večnem veselju. Božja ljubezen ni zaželeno razmišljanje – dejanje nam pomaga pri naših najglobljih potrebah.
Od Jezusovega križanja se več naučimo o Bogu kot o njegovem vstajenju. Jezus nam kaže, da je Bog pripravljen trpeti bolečino, celo bolečino, ki jo povzročajo ljudje, ki jim pomaga. Njegovo ljubezen kliče, spodbuja. Ne prisili nas, da opravimo njegovo voljo.
Božja ljubezen do nas, ki je najbolj jasno izražena v Jezusu Kristusu, je naš zgled: »To je ljubezen: ne, da smo mi ljubili Boga, ampak da je on vzljubil nas in poslal svojega Sina v spravo za naše grehe. Ljubljeni, če nas je Bog tako ljubil, bi morali tudi mi ljubiti drug drugega« (1. Janez 4: 10-11). Če živimo v ljubezni, bo večno življenje v veselje ne samo za nas, ampak tudi za tiste okoli nas.
Če sledimo Jezusu v življenju, mu bomo sledili v smrti in nato v vstajenju. Isti Bog, ki je obudil Jezusa od mrtvih, bo obudil tudi nas in nam dal večno življenje (Rimljanom 8,11). Toda: če se ne naučimo ljubiti, tudi ne bomo uživali večnega življenja. Zato nas Bog uči ljubiti na način, ki ga lahko sledimo, z idealnim zgledom, ki ga ima pred našimi očmi in preoblikuje naša srca po Svetem Duhu, ki deluje v nas. Moč, ki vlada nad jedrskimi reaktorji sonca, deluje ljubeče v naših srcih, nas privlači, pridobiva našo naklonjenost, pridobiva našo zvestobo.
Bog nam daje smisel življenja, življenjsko usmeritev, upanje na večno življenje. Lahko mu zaupamo, tudi če moramo trpeti, ker delamo dobro. Za Božjo dobroto stoji njegova moč; njegovo ljubezen vodi njegova modrost. Vse moči vesolja so mu na voljo in jih uporablja v naše dobro. Vemo pa, da tistim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu ...« (Rim 8,28).
Odgovor
Kako se odzivamo na tako velikega in prijaznega Boga, tako groznega in sočutnega? Odgovorimo z oboževanjem: spoštovanje do njegove slave, pohvale za njegova dela, spoštovanje do njegove svetosti, spoštovanje njegove moči, kesanje za njegovo popolnost, podreditev avtoriteti, ki jo najdemo v njegovi resnici in modrosti.
Na njegovo milost se zahvaljujemo; na njegovo milost z zvestobo; na njegovo
Dobrota z našo ljubeznijo. Občudujemo ga, ga častimo, mu se podajamo z željo, da imamo več. Tako kot nam je pokazal svojo ljubezen, mu dovolimo, da nas spremeni, tako da ljubimo ljudi okoli nas. Uporabljamo vse, kar imamo, vse,
kar smo, vse, kar nam daje, da služimo drugim, po Jezusovem zgledu.
To je Bog, ki ga prosimo, vedoč, da sliši vsako besedo, da pozna vsako misel, da ve, kaj potrebujemo, da skrbi za naša čustva, da hoče živeti z nami za vedno, da Ima moč, da nam izpolni vsako željo in modrost, da tega ne stori. V Jezusu Kristusu se je Bog izkazal za zvestega. Bog obstaja, da bi služil, ne pa sebičen. Njegova moč se vedno uporablja v ljubezni. Naš Bog je Najvišji v Moči in Najvišji v Ljubezni. Popolnoma mu lahko zaupamo v vsem.
Michael Morrison
