Zakon in milost

Pred nekaj tedni, ko sem med listanjem spletnih novic poslušal pesem Billyja Joela "State of Mind New York", sem oči naletel na naslednji članek. Pojasnjuje, da je država New York nedavno sprejela zakon, ki prepoveduje tetoviranje in prebadanje hišnih ljubljenčkov. Zabavalo me je spoznanje, da je takšen zakon potreben. Očitno ta praksa postaja trend. Dvomim, da je veliko Newyorčanov opazilo sprejetje tega zakona, saj je bil le eden od mnogih, ki so bili pred kratkim sprejeti v državi. Vlade na vseh ravneh že po svoji naravi spoštujejo zakone. Nedvomno sprejmejo veliko novih stvari in ne. Večinoma poskušajo narediti svet boljši. Zakoni so včasih preprosto potrebni, ker ljudem manjka zdrave pameti. Kakorkoli že, novičarski kanal CNN je poročal, da je leta 201440.000 v ZDA začelo veljati novih zakonov.

Zakaj toliko zakonov?

Predvsem zato, ker ljudje s svojo nagnjenostjo k grehu poskušamo najti vrzeli v obstoječih predpisih. Posledično je potrebnih vedno več zakonov. Le malo bi jih bilo potrebnih, če bi zakoni naredili ljudi popolne. Ampak temu ni tako. Namen zakona je preprečiti nepopolne ljudi ter spodbujati družbeni red in harmonijo. V svojem pismu cerkvi v Rimu je Pavel pisal v Rimljanom 8,3 o mejah postave, ki jo je Bog dal Izraelu po Mojzesu, naslednje (Rim 8,3 GN). »Zakon nam ljudem ni mogel dati življenja, ker ni deloval proti naši sebični naravi. Zato je Bog poslal svojega Sina v telesni podobi nas sebičnih, grešnih ljudi in ga povzročil, da je umrl kot žrtev za krivdo greha. Zato je greh preizkusil prav tam, kjer je imel svojo moč: v človeški naravi.«

Ker niso razumeli omejitev zakona, so izraelski verski voditelji Mojzesovi postavi dodali dodatne določbe in dodatke. Bila je tudi točka, ko je bilo skoraj nemogoče spremljati te zakone, kaj šele upoštevati jih. Ne glede na to, koliko zakonov je bilo sprejetih, popolnost ni bila nikoli (in nikoli ne bo) dosežena z spoštovanjem zakona. In ravno to je bilo tisto, kar je Paula skrbelo. Bog ni dal postave, da bi svoje ljudstvo naredil popolno (pravično in sveto). Samo Bog naredi ljudi popolne, pravične in svete – po milosti. V nasprotju zakona in milosti mi nekateri očitajo, da sovražim Božji zakon in spodbujam antinomizem. (Antinomizem je prepričanje, da je milost odkupljena od obveznosti uboganja moralnih zakonov). Toda nič ni dlje od resnice. Kot vsi drugi si želim, da bi ljudje bolje spoštovali zakone. Kdo bi si sploh želel, da obstaja brezpravje? Toda kot nas opominja Pavel, je ključnega pomena razumeti, kaj postava lahko in česa ne.Bog je v svojem usmiljenju Izraelu dal postavo, vključno z desetimi zapovedmi, da jih vodi na boljšo pot. Zato je Pavel rekel v Rimljanom 7,12 (prevod NOVO ŽIVLJENJE): »Toda zakon sam je svet in zapoved je sveta, pravična in dobra.« Toda po svoji naravi je zakon omejen. Ne more prinesti odrešitve niti nikogar osvoboditi krivde in obsodbe. Zakon nas ne more opravičiti ali spraviti, še manj pa nas posvetiti in poveličati.

Samo Božja milost lahko to stori z Jezusovim delom odkupne daritve in Svetega Duha v nas. Tako kot Pavel v Galačanom 2,21 [GN] je zapisal: »Ne zavračam Božje milosti. Če bi lahko stali pred Bogom z držanjem postave, bi Kristus umrl zaman."

V zvezi s tem je Karl Barth pridigal zapornikom v švicarskem zaporu:
»Poslušajmo torej, kaj pravi Sveto pismo in kar smo kot kristjani poklicani slišati skupaj: Po milosti ste bili odrešeni! Nihče si tega ne more reči. Prav tako ne more povedati nikomur drugemu. Samo Bog lahko to pove vsakemu od nas. Potreben je Jezus Kristus, da ta izjava postane resnična. Apostoli jih morajo sporočiti. In potrebno je naše srečanje tukaj kot kristjani, da to razširimo med nami. Zato je to iskrena novica in zelo posebna novica, najbolj vznemirljiva novica od vseh, pa tudi najbolj koristna – pravzaprav edina koristna.”

Ko slišimo dobro novico, evangelij, se nekateri bojijo, da Božja milost ne deluje. Pravilniki so še posebej zaskrbljeni zaradi tega, ker ljudje spreminjajo milost v brezakonje. Ne morete razumeti resnice, ki jo je razodel Jezus, da je naše življenje odnos do Boga. S služenjem z njim se njegov položaj kot Stvarnika in Odrešenika nikakor ne postavlja pod vprašaj.

Naša vloga je živeti in deliti veselo novico, oznanjati Božjo ljubezen in biti zgled hvaležnosti za Božje samorazodevanje in poseganje v naša življenja. Karl Barth je v »Kirchlicher Dogmatik« zapisal, da se ta poslušnost Bogu začne v obliki hvaležnosti: »Milost kliče hvaležnost, tako kot zvok kliče odmev.« Hvaležnost sledi milosti, kakor grom sledi streli.

Barth je še komentiral:
»Ko Bog ljubi, razkrije svojo notranjost v tem, da ljubi in zato išče in ustvarja skupnost. To bivanje in delovanje je božansko in se od vseh drugih vrst ljubezni razlikuje po tem, da je ljubezen Božja milost. Milost je značilna Božja narava, kolikor išče in ustvarja občestvo z njegovo lastno svobodno ljubeznijo in naklonjenostjo, brez predpogoja kakršne koli zasluge ali zahtevka ljubljenega, niti je ne ovira nobena nevrednost ali nasprotovanje, ampak, nasprotno, vsi nevrednosti in premagati vse odpore. S tem razpoznavnim znakom prepoznavamo božanskost Božje ljubezni.«

Lahko si predstavljam, da se vaša izkušnja ne razlikuje od moje, ko gre za zakon in milost. Tako kot vi, bi raje imel odnos, ki izvira iz ljubezni, kot z nekom, ki je zavezan zakonu. Zaradi božje ljubezni in milosti nas želimo ljubiti in ga tudi prositi. Seveda ga lahko poskušam ubogati iz občutka dolžnosti, vendar bi raje kot izraz resničnega ljubezenskega odnosa služil skupaj z njim.

Razmišljanje o življenju po milosti me spominja na drugo pesem Billyja Joela, Keeping the Faith. Četudi teološko nenatančna, pesem prinaša pomembno sporočilo: »Če ostane spomin, ja, potem ohranjam vero. Ja, ja, ja, ja ohrani vero Da, ohranjam vero. Da, razumem."   

Joseph Tkach