Jezus, edini način?

Nekateri zavračajo krščansko prepričanje, da je odrešenje mogoče le po Jezusu Kristusu. V naši pluralistični družbi se pričakuje, celo zahteva strpnost, koncept verske svobode, ki omogoča vse religije, pa se včasih razlaga tako, da so vse religije na koncu enake.

Vse ceste vodijo do istega Boga. Nekateri to govorijo, kot da so že na poti in so se zdaj vrnili s cilja tega potovanja. Takšni ljudje niso strpni do tistih ozkoglednih ljudi, ki verjamejo, da obstaja samo en način in zavračajo evangelizacijo. Navsezadnje trdijo, da gre za žaljiv poskus spreminjanja prepričanj drugih. Sami pa želijo spremeniti vero tistih ljudi, ki verjamejo samo na en način. Kako je to zdaj? Ali krščanska vera uči, da je Jezus edina pot do rešitve?

Druge religije

Večina religij je izključnih. Pravoslavni Judje trdijo, da imajo pravo pot. Muslimani trdijo, da poznajo najboljše razodetje Boga. Hindujci verjamejo, da imajo prav, in to tudi budisti verjamejo. Celo sodobni pluralist verjame, da je pluralizem pravilnejši od drugih idej.

Vse ceste torej ne vodijo do istega Boga. Različne religije opisujejo celo različne bogove. Hindujci imajo več božanstev in odrešitev opisujejo kot vrnitev niča. Muslimani pa poudarjajo monoteizem in nebeške nagrade. Niti musliman niti hinduist se ne bi strinjal, njuna pot vodi do istega cilja. Raje se borijo, kot da spremenijo to miselnost. Zahodni pluralisti bi se imeli za popustljive in neobveščene ljudi. Toda žalitev ali celo napad na religije je točno tisto, kar pluralisti nočejo. Verjamemo, da je krščansko sporočilo pravilno in hkrati ljudem dovolimo, da vanj ne verjamejo. Kot razumemo, prepričanje zahteva svobodo, da ljudje ne verjamejo vanj. A tudi če se zavzemamo za pravico ljudi, da izberejo, v kaj bodo verjeli, to še ne pomeni, da verjamemo, da so vse religije resnične. Če drugim dovolimo, da verjamejo v to, kar hočejo, še ne pomeni, da ne smemo več verjeti vanj, kajti Jezus je edina pot do zveličanja.

Svetopisemske izjave / trditve

Prvi Jezusovi učenci nam pravijo, da trdi, da je edina pot do Boga. Rekel je, da človek ne more biti v Božjem kraljestvu, če mu ne sledi (Matej 7,26-27) in nismo z njim v večnosti, če ga zatajimo (Matej 10,32-33). Jezus je rekel tudi tole: »Oče namreč nikogar ne sodi, ampak je vso sodbo izročil Sinu, da bi vsi častili Sina, kakor častijo Očeta. Kdor ne časti Sina, ne časti Očeta, ki ga je poslal« (Jn 5,22-23). Jezus je trdil, da je on izključna pot resnice in odrešenja in ljudje, ki ga zavračajo, zavračajo tudi Boga.

V Johannesu 8,12  pravi "Jaz sem luč sveta" in v Janezu 14,6-7 stoji "[] Jaz sem pot in resnica in življenje; nihče ne pride k Očetu razen po meni. Ko boste prepoznali mene, boste prepoznali tudi mojega očeta. In odslej ga poznate in ste ga videli.« Sam Jezus je rekel, da se ljudje, ki trdijo, da obstajajo druge poti do odrešitve, motijo. Peter je bil prav tako jasen, ko je govoril judovskim vladarjem: »V nikomer drugem ni odrešenja in ni pod nebom nobenega drugega imena, danega ljudem, po katerem bi se morali rešiti« (Apd. 4,12).

Pavel je znova jasno povedal, ko je rekel, da so ljudje, ki ne poznajo Kristusa, mrtvi zaradi svojih prestopkov in grehov (Efežanom 2,1). Niso imeli upanja in kljub svojim verskim prepričanjem niso imeli Boga (v. 12). Rekel je, da obstaja samo en posrednik, samo ena pot do Boga (1. Timotej 2,5). Jezus je bil odkupnina, ki jo vsi potrebujejo (1. Timotej 4,10). Če bi obstajala še kakšna druga pot, ki vodi k odrešitvi, bi jo Bog ustvaril (Galatom 3,21). Po Kristusu je svet spravljen z Bogom (Kološanom 1,20-22). Pavel je bil poklican, da širi dobro novico med pogane. Njihova vera je po njegovih besedah ​​ničvredna4,15). Že v Pismu Hebrejcem je zapisano, da ni boljše poti od Kristusa. V nasprotju z vsemi drugimi načini je učinkovit (Hebrej 10,11). To ni relativna prednost, ampak razlika vse ali nič. Krščanski nauk o izključnem odrešenju temelji na tem, kar je rekel Jezus sam in kar nas uči Sveto pismo, ter je tesno povezan s tem, kdo je Jezus in našo potrebo po milosti.

Naša potreba po milosti

Sveto pismo pravi, da je Jezus Božji Sin na poseben način. On je Bog v človeški podobi. Dal je svoje življenje za naše odrešenje. Jezus je molil za drugo pot, a je ni bilo6,39). Odrešenje dobimo le zato, ker je Bog sam vstopil v človeški svet, da bi nosil posledice greha in nas osvobodil od njega. To je njegovo darilo za nas. Večina religij uči o nekem delu ali delovanju kot poti k odrešitvi – izgovarjati prave molitve, delati prave stvari in upati, da bo to dovolj. Učijo, da so ljudje lahko dovolj dobri, če se dovolj potrudijo. Vendar krščanska vera uči, da vsi potrebujemo milost, ker ne glede na to, kako se trudimo, nikoli ne bomo dovolj dobri.
Nemogoče je, saj sta ti dve zamisli lahko hkrati resnični. Nauk o milosti uči, če hočemo ali ne, ni druge poti do odrešenja.

Milost prihodnosti

Kaj pa ljudje, ki umrejo, še preden so slišali za Jezusa? Kaj pa ljudje, ki so bili rojeni, preden je Jezus živel? Imate tudi vi upanje? Ja, imajo. Prav zato, ker je krščanska vera vera milosti. Ljudje se rešujejo z božjo milostjo in ne z izgovarjanjem imena Jezus ali s posebnim Dunajem. Jezus je umrl za grehe celega sveta, če kdo ve zanje ali ne (2. Corinthians 5,14; 1. Johannes 2,2). Njegova smrt je bila žrtev odškodnine za vsako človeško bitje, preteklost, sedanjost in prihodnost, bodisi Palestinca ali Perujca. Lahko smo prepričani, da je Bog zvest svoji besedi, saj je zapisano takole: »On je potrpežljiv z vami in noče, da bi se kdo pogubil, ampak da bi vsi našli spreobrnjenje« (2. Peter 3,9). Čeprav so njegove poti in časi pogosto nedoumljivi, zaupamo vanj, ker ljubi ljudi, ki jih je ustvaril. Jezus je rekel: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč ni poslal svojega Sina na svet, da bi svet sodil, ampak da bi bil svet po njem zveličan« (Jn. 3,16-17.).

Verjamemo, da je vstali Kristus premagal smrt. Zato tudi smrt ni meja med Bogom in človekom. Bog je sposoben spodbuditi ljudi, da mu zaupajo svoje odrešenje. Ne vemo, kako in kdaj, vendar lahko zaupamo njegovi besedi. Zato lahko verjamemo vanj, saj na tak ali drugačen način ljubeče in neomajno vodi vsakega človeka, ki je kdaj živel ali bo kdaj živel, da mu bo verjel v njegovo zveličanje, bodisi preden umre, med ali med po njeni smrti. Če se nekateri ljudje na dan zadnje sodbe verno obrnejo k Kristusu ali vsaj izvedo, kaj je zanje storil, se od njih zagotovo ne bo obrnil.

Toda ne glede na to, kdaj so ljudje rešeni in kako dobro razumejo svoje odrešenje, je še vedno samo Kristus, po katerem so rešeni. Dobronamerna dejanja in dela ne bodo nikoli rešila nikogar, tudi če ljudje vanje iskreno verjamejo, saj če bodo dovolj dobri, bodo rešeni. Načelo milosti in Jezusova žrtev pomenita, da nobena dobra dela ali verska dela ne morejo nikogar rešiti. Če bi obstajal tak način, bi ga Bog omogočil tudi nam (Galatom 3,21). Če so ljudje iskreno poskušali doseči odrešenje z delom, meditacijo, bičevanjem, samožrtvovanjem ali drugimi sredstvi, se bodo naučili, da jim njihova dela in dejanja pri Bogu ne koristijo. Odrešenje prihaja samo po milosti in milosti. Krščanska vera uči, da milost ni zaslužena, vendar je dostopna vsem.

Ne glede na to, katero versko pot so ljudje ubrali, jih lahko Kristus na svoji poti odvede stran od napačnih poti. Je edini Božji Sin, ki je dal edino odkupno žrtev, ki jo vsi potrebujejo. Je edini glasnik in pot, ki priča o Božji milosti in odrešenju. To je pričal sam Jezus. Jezus je hkrati ekskluziven in vključujoč. On je ozka pot in Odrešenik celega sveta. To je edina pot do zveličanja, a vendar dostopna vsem. Božja milost, popolnoma izražena v Jezusu Kristusu, je točno tisto, kar vsak človek potrebuje, dobra novica pa je, saj je na voljo vsem. To ni le dobro sporočilo, ampak velika novica, ki jo je vredno širiti. DRes je vredno razmisliti.

Joseph Tkach

Jezus, edini način?