Binkošti

Obstaja veliko tem, ki bi bile primerne za binkoštno pridigo: Bog prebiva v ljudeh, Bog daje duhovno enotnost, Bog daje novo identiteto, Bog piše svoj zakon v naših srcih, Bog spravlja ljudi zase in še veliko več. Ena od tem, ki se je v mojih mislih širila za binkoštno pripravo v letošnjem letu, temelji na tem, kar je Jezus rekel, kar bi storil Sveti Duh, potem ko se je dvignil in odšel v nebesa.

»On bo razodel mojo slavo; kajti tisto, kar vam bo pridigal, bo prejel od mene« (Jn 16,14 NGÜ). V tem enem stavku je veliko. Vemo, da Duh v nas deluje, da bi nas prepričal, da je Jezus naš Gospod in Odrešenik. Iz razodetja tudi vemo, da je Jezus naš starejši brat, ki nas brezpogojno ljubi in nas je spravil z našim Očetom. Drugi način, kako Duh napolni to, kar je rekel Jezus, je s svojim navdihom o tem, kako lahko dobro novico prenašamo v svoje odnose z drugimi.

Dober primer tega je, ko beremo o rojstvu cerkve Nove zaveze na Binkošti, deset dni po Jezusovem vnebovzetju. Jezus je rekel svojim učencem, naj počaka ta dan in dogodke, ki se bodo zgodili tisti dan: "In ko je bil z njimi, jim je ukazal, naj ne zapustijo Jeruzalema, ampak naj čakajo na Očetovo obljubo, ki ste jo, kot je rekel, slišali od mene" (Ap. 1,4).

Po Jezusovih navodilih so učenci lahko z vso svojo močjo pričevali o prihodu Svetega Duha. V Apostolskih delih 2,1-13 poročajo o tem in o daru, ki so ga prejeli tisti dan, tako kot jim je Jezus obljubil. Najprej je zaslišal močan veter, nato ognjeni jeziki, nato pa je Duh pokazal svojo čudežno moč tako, da je učencem dal poseben dar oznanjevanja Jezusove zgodbe in evangelija. Večina, morda vsi učenci, je govorila čudežno. Ljudje, ki so ga slišali, so bili navdušeni in začudeni nad Jezusovo zgodbo, ker so jo slišali v svojem jeziku od ljudi, ki so veljali za neizobražene in neobdelane (Galilejci). Nekateri iz množice so se norčevali iz teh dogodkov in trdili, da so učenci pijani. Takšni posmehovalci obstajajo še danes. Učenci niso bili človeško pijani (in napačno bi bilo razlagati Sveto pismo, če bi trdili, da so bili duhovno pijani).

Petrove besede zbrani množici najdemo v Apostolskih delih 2,14-41. Razglasil je pristnost tega čudežnega dogodka, v katerem so bile jezikovne ovire nadnaravno odstranjene, kot znamenje, da so zdaj vsi ljudje združeni v Kristusu. V znak Božje ljubezni do vseh ljudi in njegove želje, da bi mu pripadali vsi, tudi ljudje iz drugih držav in narodov. Sveti Duh je omogočil to sporočilo v maternih jezikih teh ljudi. Tudi danes Sveti Duh omogoča, da se dobra novica o Jezusu Kristusu posreduje na načine, ki so pomembni in dostopni vsem. Navadnim vernikom omogoča, da pričujejo o njegovem sporočilu tako, da dosežejo srca tistih, ki jih Bog kliče k sebi. Tako Sveti Duh ljudi nanaša na Jezusa, Gospoda vesolja, ki pusti svetlobo, da sije na vse in vsakogar v tem vesolju. V Nikejski veroizpovedi leta 325 AD pr. n. št najdemo le kratko izjavo o Svetem Duhu: "Verujemo v Svetega Duha". Čeprav ta veroizpoved veliko govori o Bogu kot Očetu in Bogu kot Sinu, ne smemo sklepati, da so avtorji veroizpovedi zanemarjali Svetega Duha. V Nikejski veroizpovedi obstaja razlog za relativno anonimnost duha. Teolog Kim Fabricius v eni od svojih knjig piše, da je Sveti Duh samoponižni anonimni član Trojice. Kot Sveti Duh Očeta in Sina ne išče svoje časti, ampak si želi slaviti Sina, ki pa poveličuje Očeta. Duh to med drugim počne, ko nas navdihuje, omogoča in spremlja, da nadaljujemo in uresničujemo Jezusovo poslanstvo v današnjem svetu. Jezus po Svetem Duhu opravlja smiselno delo in nas hkrati vabi, da pri njem sodelujemo na enak način, na primer sami prijateljevati, spodbujati, pomagati in preživljati čas z ljudmi, kot je to počel (in še danes). Ko gre za poslanstvo, je on srčni kirurg, mi pa smo njegove medicinske sestre. Ko sodelujemo z njim v tej skupni operaciji, izkusimo veselje do tega, kar počne, in izpolnimo svoje poslanstvo do ljudi. Nič v hebrejskih spisih ali v verskem izročilu judovstva prvega stoletja ne bi dalo učencev na edinstveno in za dramatičen prihod Svetega Duha na binkošti. Nič v simbolu krušnega testa (ki so ga Judje uporabljali na praznik nekvašenih kruhov) učencev ni moglo pripeljati do Svetega Duha, da so govorili v drugih jezikih in jim omogočili, da so tisti dan izrazili dobro novico in premagati jezikovne meje. Na dan binkošti je Bog dejansko naredil nekaj novega. 2,16f.) - resnica, ki je bila veliko bolj pomembna in smiselna od čudeža govorjenja v jezikih.

V judovski misli je bila ideja zadnjih dni povezana z mnogimi starozaveznimi prerokbami o prihodu Mesije in Božjega kraljestva. Peter je rekel, da je prišel nov čas. Imenujemo jih čas milosti in resnice, cerkvene dobe ali čas nove zaveze v duhu. Od binkošti, po Jezusovem vstajenju in vstajenju, Bog deluje na tem svetu na nov način: Binkošti nas še danes spomni na to resnico. Binkošti ne praznujemo kot staro praznovanje zaveze z Bogom. Praznovanje tega, kar je Bog naredil za nas ta dan, ni del cerkvene tradicije - ne samo naše veroizpovedi, temveč tudi mnogih drugih.

Na Binkošti praznujemo Božja odrešilna dejanja v zadnjih dneh, ko nas globlje delo Svetega Duha obnavlja, preoblikuje in nas opremlja, da postanemo njegovi učenci. - Tisti učenci, ki na dober in majhen način opravljajo dobro vest z besedami in dejanji, vse na slavo našega Boga in Odrešenika - Očeta, Sina in Svetega Duha. Spomnim se citata Johna Chrysostoma. Krizostom je grška beseda, ki pomeni "zlata usta". Ta vzdevek je prišel iz njegovega čudovitega načina pridiganja.

Rekel je: »Vse naše življenje je festival. Ko je Pavel rekel: "Praznujmo praznik" (1. Corinthians 5,7f.), ni mislil na pasho ali binkošti. Rekel je, da je vsak čas praznik za kristjane ... Kajti kaj dobrega se še ni zgodilo? Božji Sin je za vas postal človek. Rešil te je smrti in te poklical v kraljestvo. Ali niste prejeli dobrih stvari – in jih še vedno dobivate? Vse, kar lahko storijo, je, da prirejajo festival za vse življenje. Ne puščajte nikogar na cedilu zaradi revščine, bolezni ali sovražnosti. To je festival, vse - vse vaše življenje! "

Joseph Tkach

 Binkošti