Audio
Matthew 5: Govor na gori (del 1)
Celo ne-kristjani so slišali za Govor na gori. Kristjani slišijo številne pridige, vendar obstajajo deli, ki jih je težko razumeti in jih zato v življenju ni mogoče pravilno uporabljati.
John Stott je to povedal tako:
»Govor na gori je verjetno najbolj znan del Jezusovih naukov, vendar je verjetno tudi najmanj razumljen in zagotovo najmanj upoštevan« (Sporočilo govora na gori, pulsmedien Worms 2010, stran 11). Ponovno preučimo Govor na gori. Morda bomo našli nove zaklade in se spet spomnili starih.
Blaženosti
»Ko pa [Jezus] zagleda množico, se povzpne na goro in se usede; in njegovi učenci so prišli k njemu. In odprl je usta, jih učil in govoril« (Mt 5,1-2). Kot se pogosto zgodi, mu je verjetno sledila množica. Pridiga ni bila samo za učence. Tako je Jezus učencem naročil, naj širijo njegove nauke po svetu, Matej pa jih je zapisal v branje več kot milijardam ljudi. Njegovi nauki so namenjeni vsem, ki jih želijo poslušati.
»Blagor ubogim v duhu; kajti njihovo je nebeško kraljestvo« (v. 3). Kaj pomeni biti »ubogi v duhu«? Nizka samozavest, malo zanimanja za duhovne stvari? Ni nujno. Mnogi Judje so se imenovali "revni", ker so bili pogosto revni in so se zanašali na Boga, da bo poskrbel za njihove vsakodnevne potrebe. Torej je Jezus morda mislil na zveste. Toda biti »ubogi v duhu« pomeni več. Revni ljudje vedo, da jim primanjkuje osnovnih potrebščin. Ubogi v duhu vedo, da potrebujejo Boga; čutijo pomanjkanje v svojem življenju. O sebi ne mislijo, da delajo Bogu uslugo s tem, da mu služijo. Jezus pravi, da je nebeško kraljestvo za ljudi, kot si ti. Ponižnim, odvisnim je dano nebeško kraljestvo. Zaupajo le v božje usmiljenje.
»Blagor žalujočim; kajti potolaženi bodo« (v. 4). Ta izjava vsebuje določeno ironijo, saj beseda "blagoslovljen" lahko pomeni tudi "srečen". Srečni so tisti, ki so žalostni, pravi Jezus, ker so vsaj tolaženi s tem, da vedo, da njihove stiske ne bodo trajale. Vse bo narejeno prav. Upoštevajte, da blagri niso zapovedi – Jezus ne pravi, da je trpljenje duhovno koristno. Na tem svetu že veliko ljudi trpi in Jezus pravi, da jih je treba potolažiti – verjetno ob prihodu nebeškega kraljestva.
»Blagor krotkim; kajti oni bodo podedovali zemljo« (v. 5). V starodavnih družbah je bila krotkim pogosto odvzeta zemlja. Toda po božji poti se bo tudi to uredilo.
»Blagor tistim, ki so lačni in žejni pravičnosti; saj bodo zadovoljni« (v. 6). Tisti, ki hrepenijo po pravici in pravičnosti (grška beseda pomeni oboje), bodo prejeli, kar si želijo. Tisti, ki trpijo zaradi zla in želijo, da se stvari popravijo, morajo biti nagrajeni. V tej dobi se Božjemu ljudstvu godi krivica; hrepenimo po pravici. Jezus nam zagotavlja, da naši upi ne bodo zaman.
»Blagor usmiljenim; kajti usmiljeni bodo« (v. 7). Na sodni dan potrebujemo usmiljenje. Jezus pravi, da bi morali torej v tem času izkazovati usmiljenje. To je v nasprotju z vedenjem tistih, ki zahtevajo pravico in zavajajo druge, ali tistih, ki zahtevajo usmiljenje, a so sami neusmiljeni. Če želimo imeti dobro življenje, se moramo temu primerno tudi obnašati.
»Blagor čistim v srcu; kajti videli bodo Boga« (v. 9). Čisto srce ima samo eno željo. Tisti, ki Boga iščejo sami, ga bodo zagotovo našli. Naša želja bo nagrajena.
»Blagor tistim, ki delajo mir; kajti imenovani bodo Božji otroci« (v. 9). Reveži svojih pravic ne bodo uveljavljali na silo. Božji otroci se zanašajo na Boga. Morali bi pokazati usmiljenje in človečnost, ne jeze in razdora. Ne moremo živeti harmonično v kraljestvu pravičnosti, če ravnamo nepravično. Ker si želimo miru Božjega kraljestva, bi morali tudi drug z drugim ravnati na miroljuben način.
»Blagor preganjanim zaradi pravičnosti; kajti njihovo je nebeško kraljestvo« (v. 10). Ljudje, ki delajo prav, morajo včasih trpeti, ker so dobri. Ljudje radi izkoriščajo krotke ljudi. So taki, ki zamerijo tudi tistim, ki delajo dobro, saj zaradi dobrega zgleda slabi ljudje izgledajo še slabše. Včasih pravičnim uspe pomagati zatiranim tako, da oslabijo družbene običaje in pravila, ki so opolnomočili nepravične. Ne želimo si, da bi nas preganjali, a pravične pogosto preganjajo slabi ljudje. Bodite dobre volje, pravi Jezus. zdrži Nebeško kraljestvo pripada tistim, ki to izkusijo.
Nato se Jezus obrne naravnost k svojim učencem in jih nagovori z besedo »vi« v drugi osebi množine: »Blagor vam, kadar vas bodo zasramovali in preganjali ter vse hudo govorili zoper vas, ko bodo o tem lagali. Bodite veseli in veseli; v nebesih boš bogato poplačan. Kajti na enak način so preganjali preroke, ki so bili pred vami« (vv. 11-12).
V tem verzu je pomemben odlomek: "zaradi mene". Jezus pričakuje, da bodo njegovi učenci preganjani ne le zaradi dobrega vedenja, temveč tudi zaradi povezanosti z Jezusom. Zatorej bodite vedri in razvedreni, ko vas preganjajo – vsaj vaša dejanja naj bodo dovolj opazna. Delate razliko v tem svetu in lahko ste prepričani, da boste nagrajeni.
Naredite razliko
Jezus je uporabil tudi nekaj kratkih metaforičnih stavkov, da bi opisal, kako bodo njegovi sledilci vplivali na svet: »Vi ste sol zemlje. Zdaj, če sol ne soli več, s čim naj se soli? Nič drugega ni vredno, kot da ga vržemo ven in pustimo ljudem, da ga poteptajo« (v. 13).
Če sol izgubi svoj okus, bi bila neuporabna, ker ji okus daje svojo vrednost. Sol je tako dobra samo zato, ker ima drugačen okus. Prav tako so Jezusovi učenci razpršeni po svetu, toda če so enaki svetu, potem niso koristni.
»Vi ste luč sveta. Mesto, ki leži na gori, se ne more skriti. Tudi sveče se ne prižge in postavi pod pušo, ampak na svečnik; tako sveti za vse, ki so v hiši« (verzi 14-15). Učenci se ne smejo skrivati – morajo biti vidni. Vaš primer je del vašega sporočila.
»Vaša luč naj torej sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih« (vrstica 16). Kasneje je Jezus kritiziral farizeje, ker so želeli biti vidni zaradi svojih del (Mt
6,1). Dobra dela naj bi bila vidna, vendar v božjo slavo, ne v našo.
Boljša pravičnost
Kako naj živijo učenci? Jezus o tem govori v verzih 21 skozi 48. Začne se z opozorilom: če slišite, kaj vam rečem, se lahko sprašujete, če poskušam razbiti Sveto pismo. Tega ne počnem. Delam in učim točno to, kar mi zapovedujejo sveti spisi. To, kar bom povedal, vas bo presenetilo, vendar vas prosim, ne razumite me narobe.
»Ne mislite, da sem prišel uničiti postavo ali preroke; Nisem se prišel razbliniti, ampak izpolniti« (v. 17). Mnogi ljudje se tukaj osredotočajo na zakon in sumijo, da gre za to, ali želi Jezus odvzeti zakone Stare zaveze. Zaradi tega je verze zelo težko razlagati, saj se vsi strinjajo, da je Jezus Kristus kot del svojega poslanstva izpolnil nekatere zakone, ki so bili odvečni. Lahko bi se prepirali, koliko zakonov to vpliva, vendar se vsi strinjajo, da je Jezus prišel razveljaviti vsaj nekatere izmed njih.
Jezus ne govori o zakonih (v množini!), Ampak o zakonu (v ednini!) - to je o Tori, prvih petih knjigah Svetega pisma. Govori tudi o prerokih, drugem pomembnem delu Svetega pisma. Ta verz ne govori o posameznih zakonih, ampak o knjigah Stare zaveze kot celoti. Jezus ni prišel odpraviti svetih spisov, ampak jih izpolniti.
Seveda, poslušnost je igrala svojo vlogo, vendar je bilo več. Bog želi, da njegovi otroci naredijo več kot sledijo pravilom. Ko je Jezus izpolnil Toro, to ni bila samo stvar poslušnosti. Dokončal je vse, na kar je kdaj nakazala Tora. Storil je, kar Izrael ni mogel storiti kot narod.
Nato je Jezus rekel: »Kajti resnično vam povem, dokler ne preideta nebo in zemlja, ne bo prešla niti ena črka ali črka postave, dokler se vse ne uresniči« (verz 18). Toda kristjani ne dajo obrezati svojih otrok, niti ne gradijo tabernakljev, niti ne nosijo modrih niti v resicah. Vsi se strinjajo, da se nam teh zakonov ni treba držati. Vprašanje je torej, kaj je Jezus mislil, ko je rekel, da noben zakon ne bo kršen? Ali ni tako, v praksi so ti zakoni izginili?
Za to obstajajo trije osnovni premisleki. Prvič, lahko vidimo, da ti zakoni niso izginili. Še vedno so navedeni v Tori, vendar to ne pomeni, da jih moramo ubogati. Tako je, vendar se zdi, da ni to, kar je Jezus hotel tukaj povedati. Drugič, za kristjane bi lahko rekli, da te zakone držijo tako, da verjamejo v Kristusa. Zakon obrezovanja hranimo v svojih srcih (Rimljanom 2,29) in vse obredne zakone držimo z vero. To je tudi pravilno, vendar ne bi smelo biti točno to, kar je tukaj rekel Jezus.
Tretjič, omeniti je treba, da 1. nobeden od zakonov ne more zastarati, preden se vse izpolni in 2. vsi se strinjajo, da vsaj nekateri zakoni ne veljajo več. Tako sklepamo 3. da je vse izpolnjeno. Jezus je izpolnil svoje poslanstvo in zakon stare zaveze ne velja več. Vendar, zakaj bi Jezus rekel "dokler ne preideta nebo in zemlja"?
Ali je to rekel le zato, da bi poudaril gotovost tega, kar je povedal? Zakaj je besedo "do" uporabil dvakrat, ko je bila pomembna samo ena? ne vem. Vem pa, da je v Stari zavezi veliko zakonov, ki se jih kristjani niso dolžni držati, in vrstice 17–20 nam ne povedo, kateri so vključeni. Če citiramo verze preprosto zato, ker so nam določeni zakoni všeč, potem te verze zlorabljamo. Ne učijo nas, da so vsi zakoni večni, ker niso vsi zakoni.
Te zapovedi - kaj so?
Jezus nadaljuje: »Kdorkoli prekrši eno od teh najmanjših zapovedi in tako uči ljudstvo, najmanjši se bo imenoval v nebeškem kraljestvu; kdor pa dela in uči, se bo imenoval velik v nebeškem kraljestvu« (v. 19). Kaj so »te« zapovedi? Ali se Jezus sklicuje na zapovedi iz Mojzesove postave ali na lastna navodila, ki jih je dal kmalu zatem? Upoštevati moramo dejstvo, da se 19. verz začne z besedo "zato" (namesto "zdaj" v).
Obstaja logična povezava med verzi 18 in 19. Ali to pomeni, da bo zakon ostal, ali naj bodo te zapovedi poučene? To bi pomenilo, da bi Jezus govoril o zakonu. Toda v Tori obstajajo zapovedi, ki so zastarele in jih ne bi smeli več učiti kot zakon. Zato Jezus ne more govoriti o poučevanju vseh zakonov Stare zaveze. To bi bilo v nasprotju s preostalim delom Nove zaveze.
Najverjetneje je logična povezava med 18. in 19. verzom drugačna in se bolj osredotoča na zadnji del, "dokler se vse ne zgodi." To razmišljanje bi pomenilo naslednje: celoten zakon bo ostal, dokler se vse ne zgodi, in "zato" (ker je Jezus vse izpolnil) moramo učiti te zakone (Jezusove zakone, ki jih bomo prebrali) namesto stare zakone, ki jih kritizira. To je bolj smiselno, če ga gledamo v kontekstu pridige in Nove zaveze. Učiti se je treba Jezusove zapovedi (Matej 7,24; 28,20). Jezus pojasnjuje, zakaj: »Kajti povem vam, če vaša pravičnost ne bo večja od pravičnosti pismoukov in farizejev, ne boste prišli v nebeško kraljestvo« (20. vrstica).
Farizeji so bili znani po svoji strogi poslušnosti; sploh so podarili zelišča in začimbe. Toda prava pravičnost je stvar srca, značaj osebe, ne upoštevanje določenih pravil. Jezus ne pravi, da mora biti naša poslušnost do teh zakonov boljša, vendar mora biti poslušnost boljše zakone, ki jih bo kmalu razložil, ker vemo, kaj pomeni.
Ampak nismo tako pošteni, kot bi morali biti. Vsi potrebujemo usmiljenje in ne pridemo v nebeško kraljestvo zaradi naše pravičnosti, ampak na drugačen način, kot je Jezus rekel v verzih 3-10. Pavel je to imenoval dar pravičnosti, opravičevanje z vero, popolno Jezusovo pravičnost, v kateri sodelujemo, ko smo z vero združeni z njim. Toda Jezus ne razloži vsega tukaj.
Skratka, ne mislite, da je Jezus prišel, da bi ukinil svete spise. Prišel je storiti, kar so napovedali sveti spisi. Vsak zakon je ostal v veljavi, dokler ni Jezus izpolnil vsega, kar je bil poslan. Zdaj nam daje nov standard pravičnosti, da živimo in učimo.
Michael Morrison
