Audio
Matthew 5: Propoved na gori
Jezus nasprotuje šestim starim naukom z novimi nauki. Šestkrat navaja prejšnje učenje, večinoma iz samega Tore, šestkrat pojasni, da ni dovolj. Pokaže zahtevnejši standard pravičnosti.
Ne prezirajte drugih
»Slišali ste, da je bilo rečeno starim: Ne ubijaj [umor]«; kdor pa ubija [mori], bo podvržen sodbi« (v. 21). To je citat iz Tore, ki povzema tudi civilne zakone. Ljudje so to slišali, ko so jim brali Sveto pismo. V času pred tiskarsko umetnostjo so ljudje pisanje večinoma poslušali, namesto da bi ga brali.
Kdo je govoril besede postave »starešinam«? Bil je sam Bog na gori Sinaj. Jezus ne citira nobenega izkrivljenega izročila Judov. Citira Toro. Nato zapoved postavi v nasprotje s strožjim standardom: »Jaz pa vam pravim, kdor se jezi na svojega brata, je podvržen sodbi« (v. 22). Morda je bilo to celo mišljeno po Tori, vendar Jezus ne trdi na tej podlagi. Kdo ga je pooblastil za poučevanje, ne navaja. Kar uči, je res iz preprostega razloga, ker je on tisti, ki to govori.
Sodijo nam zaradi naše jeze. Nekdo, ki želi ubiti ali želeti smrt nekoga drugega, je morilec v svojem srcu, čeprav tega ne more ali ne želi. Vendar ni vsaka jeza greh. Jezus je bil včasih jezen. Toda Jezus to jasno pove: Kdor je jezen, je pod jurisdikcijo. Načelo je trdih besed; izjeme niso navedene. Na tej točki in drugje v pridigarju ugotovimo, da Jezus svoje zahteve izrecno formulira. Iz govora ne moremo vzeti izjave in delati, kot da ni izjeme.
Jezus dodaja: »Kdor pa reče bratu svojemu: Ničvreden človek, je kriv zbora; kdor pa reče: Neumni, je kriv peklenskega ognja« (v. 22). Jezus tukaj ne omenja novih primerov judovskih voditeljev. Bolj verjetno je, da citira "za nič dobrega," stavek, ki so ga učili že pisarji. Nato Jezus pravi, da kazen za hudobno držo presega sodbo civilnega sodišča – nazadnje sega vse do poslednje sodbe. Jezus sam je ljudi imenoval "norci" (Matej 23,17, z isto grško besedo). Teh izrazov ne moremo uporabljati kot legalistična pravila, ki jih je treba upoštevati dobesedno. Bistvo tukaj je, da je nekaj jasno. Bistvo je, da ne smemo prezirati drugih ljudi. To načelo presega namen Tore, saj je resnična pravičnost značilna za Božje kraljestvo.
Jezus to razjasni v dveh prilikah: »Če torej darujete svoj dar k oltarju in se vam tam zazdi, da ima vaš brat nekaj proti vam, pustite svoj dar tam pred oltarjem in pojdite prvi ter se spravite s svojim brat, nato pa pridi in žrtvuj Jezus je živel v času, ko je bila stara zaveza še v veljavi in njegova potrditev zakonov stare zaveze ne pomeni, da so v veljavi še danes. Njegova prilika poudarja, da je treba medčloveške odnose ceniti bolj kot žrtve. Če ima nekdo nekaj proti tebi (upravičeno ali ne), potem mora druga oseba narediti prvi korak. Če ne, ne čakajte; prevzeti pobudo. Na žalost to ni vedno mogoče. Jezus ne daje nove postave, ampak razloži načelo z jasnimi besedami: Prizadevajte si za spravo.
»Takoj se dogovori s svojim nasprotnikom, ko si še na poti z njim, da te nasprotnik ne izroči sodniku in sodnik sodnemu izvršitelju ter te vržejo v ječo. Resnično ti povem, da ne boš šel od tam, dokler ne plačaš vsega do zadnjega penija« (vv. 25-26). Spet ni vedno mogoče rešiti sporov zunaj sodišča. Prav tako ne smemo pustiti, da obtoževalci, ki pritiskajo na nas, pobegnejo. Jezus tudi ne napoveduje, da nam na civilnem sodišču nikoli ne bo podeljena milost. Kot sem rekel, Jezusovih besed ne moremo povzdigniti v stroge zakone. Prav tako nam ne daje modrih nasvetov, kako se izogniti dolgovni ječi. Bolj pomembno se mu zdi, da iščemo mir, saj je to pot prave pravičnosti.
Ne poželi
»Slišali ste, da je bilo rečeno: 'Ne prešuštvuj'« (v. 27). Bog je dal to zapoved na gori Sinaj. Toda Jezus nam pravi: »Kdor koli pogleda žensko s poželenjem, je že prešuštvoval z njo v svojem srcu« (v. 28). 10. zapoved je prepovedovala poželenje, 7. zapoved pa ne. Prepovedoval je "prešuštvo" - vedenje, ki bi ga lahko urejali civilni zakoni in kazni. Jezus svojega nauka ne poskuša potrditi s Svetim pismom. Ni mu treba. On je živa Beseda in ima večjo avtoriteto kot zapisana Beseda.
Jezusovi nauki sledijo vzorcu: starodavni zakon določa eno stvar, resnična pravičnost pa zahteva veliko več. Jezus daje skrajne izjave, da bi prišel do bistva. Ko gre za prešuštvo, pravi: »Če ti desno oko odpade, ga iztakni in vrzi od sebe. Bolje je zate, da pogine eden izmed tvojih udov, ne pa vse tvoje telo vrženo v pekel. Če tvoja desnica povzroči, da odpadeš, jo odreži in vrzi od sebe. Zate je bolje, da pogine eden tvojih udov in da ne gre vse tvoje telo v pekel« (vv. 29-30). Seveda bi bila izguba dela telesa boljša kot večno življenje. Toda to pravzaprav ni naša alternativa, saj nas oči in roke ne morejo zapeljati v greh; če bi jih odstranili, bi storili še en greh. Greh prihaja iz srca. Kar potrebujemo, je sprememba srca. Jezus poudarja, da je treba naš um zdraviti. Za odpravo greha so potrebni skrajni ukrepi.
Ne razvezuj se
»Rečeno je tudi: 'Kdor se loči od svoje žene, ji mora dati ločitveno pismo' (v. 31). To se nanaša na sveto pismo v 5. Pon 24,1-4, ki sprejema ločitveno pismo kot že ustaljeno navado med Izraelci. Ta zakon ni dovoljeval, da bi se poročena ženska ponovno poročila s svojim prvim možem, vendar razen te redke situacije ni bilo nobenih omejitev. Mojzesova postava je dovoljevala ločitev, Jezus pa je ni dovolil.
»Jaz pa vam pravim: Kdor se loči od svoje žene, razen zaradi prešuštva, jo povzroči, da prešuštvuje; in kdor se poroči z ločenko, prešuštvuje« (v. 32). To je ostra izjava - težko razumeti in težko izvajati. Predpostavimo, da slab človek brez razloga odžene svojo ženo. Je potem samodejno grešnica? In ali je greh, da se drugi moški poroči s to žrtvijo ločitve?
Zmotili bi se, če bi Jezusovo izjavo razlagali kot nespremenljiv zakon. Kajti Pavlu je Duh pokazal, da obstaja še ena legitimna izjema pri ločitvi (1. Corinthians 7,15). Čeprav je to študij Govora na gori, ne pozabite, da Matej 5 ni zadnja beseda o ločitvi. To, kar vidimo tukaj, je le del slike.
Jezusova izjava je šokantna izjava, ki želi pojasniti nekaj - v tem primeru je ločitev vedno povezana z grehom. Bog je nameraval imeti vseživljenjsko zavezanost v zakonu in prizadevati si moramo, da se držimo nje, kot si je nameraval. Jezus ni poskušal govoriti o tem, kaj storiti, ko se stvari ne dogajajo tako, kot bi morale.
Ne prisegajte
»Slišali ste tudi, da je bilo povedano starim: 'Ne priseži krive prisege in izpolni svojo prisego Gospodu'« (v. 33). Ta načela so učena v Svetem pismu Stare zaveze (4. Po 30,3; 5. Pon 23,22). Toda tega, kar je Tora jasno dovoljevala, Jezus ni: »Toda povem vam, da sploh ne prisegajte niti na nebo, kajti to je Božji prestol; niti z zemljo, ker je podnožje njegovih nog; niti blizu Jeruzalema, kajti to je mesto velikega kralja« (vv. 34-35). Očitno so judovski voditelji dovolili priseganje na podlagi teh stvari, morda zato, da bi se izognili izgovarjanju svetega Božjega imena.
„Niti ne prisegaj na svojo glavo; kajti niti enega lasu ne moreš pobeliti ali počrniti. Toda vaš govor naj bo: da, da; ne ne Vse, kar je nad tem, je zlo« (vv. 36-37).
Načelo je preprosto: poštenost - jasno izražena na neverjeten način. Izjeme so dovoljene. Jezus sam je presegel preprost da ali ne. Pogosto je rekel amen, amen. Rekel je, da bosta nebo in zemlja minila, njegove besede pa ne. Poklical je Boga, da bi pričal, da govori resnico. Podobno je Pavel v svojih pismih uporabljal nekaj zapriseženih priseg, namesto da bi preprosto rekel da (Rimljanom 1,9; 2. Corinthians 1,23).
Torej spet vidimo, da ni treba obravnavati izraznih izjav Propovora na gori kot prepovedi, ki jih je treba spoštovati dobesedno. Moramo biti pošteni, toda v določenih okoliščinah lahko še posebej potrdimo resnico o tem, kar smo povedali.
Na sodišču, če uporabimo sodoben primer, smemo »priseči«, da govorimo resnico in zato lahko Boga kličemo na pomoč. Malenkostno je reči, da je "zaprisežena izjava" sprejemljiva, "prisega" pa ne. Na sodišču sta ti besedi sinonimi – in obe sta več kot le da.
Ne iščite maščevanja
Jezus ponovno citira Toro: »Slišali ste, da je bilo rečeno: 'Oko za oko in zob za zob'« (v. 38). Včasih se trdi, da je šlo le za najvišjo stopnjo starozaveznega maščevanja. V resnici je predstavljal maksimum, včasih pa tudi minimum (3. Pon 24,19-20; 5. Pon 19,21).
Vendar Jezus prepoveduje, kar zahteva Tora: »Toda povem vam, ne upirajte se zlu« (v. 39a). Toda sam Jezus je nasprotoval slabim ljudem. Menjalce je pregnal iz templja. Apostoli so se branili pred lažnimi učitelji. Pavel se je branil s sklicevanjem na svojo pravico kot rimskega državljana, ko so ga vojaki nameravali pretepati. Jezusova izjava je spet pretiravanje. Dovoljeno se je braniti pred slabimi ljudmi. Jezus nam dovoljuje, da ukrepamo proti slabim ljudem, na primer s prijavo zločinov policiji.
Tudi naslednjo izjavo Jezusa je treba obravnavati kot pretiravanje. To ne pomeni, da jih lahko zavržemo kot nepomembne. Gre za razumevanje načela; dovoliti ji moramo, da izpodbija naše vedenje, ne da bi razvili nov zakonski zakon iz teh pravil, ob predpostavki, da izjeme niso nikoli dovoljene.
»Če te kdo udari po desnem licu, mu ponudi še drugo« (v. 39b). V določenih okoliščinah je najbolje preprosto oditi, kot je storil Peter (Apostolska dela 1 Kor2,9). Prav tako ni narobe, če se zagovarjate verbalno, kot je to storil Paul3,3). Jezus nas uči načela, ne pravila, ki ga je treba strogo upoštevati.
»In če se hoče kdo prepirati s teboj in ti vzeti plašč, naj vzame tudi tvoj plašč. In če te kdo prisili, da greš eno miljo, pojdi z njim dve. Dajaj tistim, ki te prosijo, in ne obračaj se od tistih, ki si hočejo izposoditi od tebe« (vv. 40-42). Če vas ljudje tožijo za 10.000 frankov, vam ni treba dati 20.000 frankov. Če vam nekdo ukrade avto, se vam ni treba odpovedati tudi kombiju. Če te pijanec prosi za 10 frankov, mu sploh ni treba dati ničesar. Jezusove pretirane izjave ne govorijo o tem, da bi drugim ljudem dovolili pridobiti prednost na naš račun, niti o tem, da bi jih za to nagrajevali. Namesto tega ga skrbi, da se ne maščujemo. Pazite, da sklenete mir; ne poskuša škodovati drugim.
Ne sovraži
»Slišali ste, da je bilo rečeno: Ljubi svojega bližnjega in sovraži svojega sovražnika« (v. 43). Tora zapoveduje ljubezen in zapoveduje Izraelu, naj pobije vse Kanaance in kaznuje vse grešnike. »Jaz pa vam pravim: ljubite svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo« (v. 44). Jezus nas uči drugačne poti, poti, ki je ni v svetu. Zakaj? Kaj je model za vso to strogo pravičnost?
»Da bi bili otroci svojega Očeta, ki je v nebesih« (v. 45a). Moramo biti podobni njemu in on je tako ljubil svoje sovražnike, da je poslal svojega sina umreti zanje. Ne moremo pustiti, da naši otroci umrejo za naše sovražnike, vendar bi jih morali imeti radi in moliti zanje, da bi bili blagoslovljeni. Ne moremo dohajati standarda, ki ga je Jezus postavil kot standard. Toda naši ponavljajoči se neuspehi nam ne bi smeli preprečiti, da bi vseeno poskusili.
Jezus nas spomni, da Bog »naredi, da sonce vzide nad hudobnimi in dobrimi in pošlje dež pravičnim in krivičnim« (v. 45b). Do vseh je prijazen.
»Kajti če ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno plačilo boste imeli? Ali ne delajo davkarji enako? In če si le prijazen do svojih bratov, kaj delaš posebnega? Ali pogani ne počnejo iste stvari?" (vv. 46-47). Poklicani smo, da naredimo več, kot je običajno, več, kot počnejo nespreobrnjeni. Naša nesposobnost, da bi bili popolni, ne spremeni našega klica, da si vedno prizadevamo za izboljšave.
Naša ljubezen do drugih je, da smo popolni, da se razširimo na vse ljudi, kar je hotel Jezus, ko pravi: »Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš Oče, ki je v nebesih« (48. vrstica).
Michael Morrison
