Matthew 7: Propoved na gori

411 matthaeus 7 pridiga na goriV Mateju 5 Jezus razloži, da prava pravica prihaja od znotraj in je stvar srca - ne samo vedenje. V 6. V poglavju beremo, kaj Jezus pravi o naših pobožnih dejanjih. Morate biti iskreni in ne biti predstavljeni kot korist, da bi izgledali dobro. V obeh poglavjih Jezus obravnava dva problema, ki se pojavljata, ko se osredotočamo predvsem na zunanje obnašanje v definiciji pravice. Prvič, Bog ne želi spremeniti samo našega zunanjega vedenja in na drugi strani vodi ljudi, da se pretvarjajo, da spreminjajo srce. V poglavju 7 nam je Jezus pokazal tretji problem, ki se pojavi, ko je vedenje najpomembnejše: ljudje, ki pravičnost izenačujejo z vedenjem, imajo za cilj soditi ali kritizirati druge.

Razcep v očesu drugega

»Ne sodite, da ne boste sojeni,« je rekel Jezus, »kajti s kakršno sodbo boste sodili, s takšno boste sojeni; in s kakršno mero merite, s takšno se vam bo odmerilo« (Mt 7,1-2). Jezusovi poslušalci so vedeli, o kakšnem sojenju Jezus govori. Usmerjeno je bilo proti obsojajočemu odnosu ljudi, ki so že kritizirali Jezusa – proti hinavcem, ki so se osredotočali na zunanje vedenje (glej Janez 7,49 kot primer tega). Tiste, ki hitro obsojajo druge in se počutijo boljše od drugih, bo sodil Bog. Vsi so grešili in vsi potrebujejo usmiljenje. Vendar nekateri to težko priznajo in tako kot težko pokažejo sočutje do drugih. Zato nas Jezus opozarja, da lahko način, kako ravnamo z drugimi ljudmi, vodi do tega, da bo Bog z nami ravnal enako. Bolj ko čutimo lastno potrebo po usmiljenju, manj bomo obsojali druge.

Nato nam Jezus hudomušno pretirano ponazori, kaj misli: »Zakaj pa vidiš iver v očesu svojega brata, polena v svojem očesu pa ne opaziš?« (Matej 7,3). Z drugimi besedami, kako se lahko nekdo pritožuje nad grehom nekoga, ko je storil še večjega? »Ali kako moreš reči svojemu bratu: Stoj, vzamem iver iz tvojega očesa?« in glej, v tvojem očesu je greda. Hinavec, najprej izvleci klado iz očesa; tedaj poglej, kako boš izvlekel iver iz očesa svojega brata« (vv. 4-5). Jezusovi poslušalci so se tej karikaturi hinavcev gotovo smejali na glas.

Hinavec trdi, da pomaga drugim pri prepoznavanju njihovih grehov. Trdi, da je pameten in trdi, da je navdušen za zakon. Toda Jezus pravi, da taka oseba ni usposobljena za pomoč. Je hinavec, igralec, pretvarjanje. Najprej mora odstraniti greh iz svojega življenja; mora razumeti, kako velik je njegov greh. Kako je mogoče odstraniti vrstico? Jezus tega ni pojasnil na tej točki, toda vemo iz drugih odlomkov, da se greh lahko odstrani samo z Božjo milostjo. Samo tisti, ki imajo usmiljenje, lahko resnično pomagajo drugim.

»Ne dajaj svetega psom in ne meči svojih biserov pred svinje« (6. verz). Ta stavek se običajno razlaga tako, da pomeni modro oznanjevanje evangelija. To je morda res, vendar kontekst tukaj nima nobene zveze z evangelijem. Ko pa ta pregovor postavimo v kontekst, je lahko v njegovem pomenu nekaj ironije: "Hinavec, zadrži svoje bisere modrosti zase. Če misliš, da je drugi grešnik, ne zapravljaj besed o njem, kajti ne bo ti hvaležen za to, kar boš rekel, in se bo samo razjezil nad tabo.« To bi bil potem šaljiv zaključek Jezusove temeljne izjave: »Ne sodite«.

Božja dobra darila

Jezus je že govoril o molitvi in ​​našem pomanjkanju vere (6. poglavje). Zdaj se ponovno obrne na to: »Prosite in vam bo dano; iščite in boste našli; trkajte in odprlo se vam bo. Kajti kdor prosi, prejme; in kdor išče, bo našel; in vsakemu, ki trka, se bo odprlo« (V 7-9). Jezus opisuje držo zaupanja v Boga. Zakaj imamo lahko takšno vero? Ker je Bog vreden zaupanja.

Nato Jezus naredi preprosto primerjavo: »Kdo od vas bi svojemu sinu ponudil kamen, ko bi ga prosil za kruh? Ali pa, če prosi za ribo, ponudi kačo? Če torej vi, ki ste hudobni, morete svojim otrokom dajati dobre darove, koliko bolj bo vaš Oče v nebesih dal dobrih stvari tistim, ki ga prosijo« (vv. 9-11). Če tudi grešniki skrbijo za svoje otroke, potem zagotovo lahko zaupamo Bogu, da bo poskrbel za nas, svoje otroke, ker je popoln. Zagotovil nam bo vse, kar potrebujemo. Ne dobimo vedno tistega, kar želimo, včasih pa nam manjka discipline. Jezus se zdaj ne spušča v te stvari – njegova poanta tukaj je preprosto, da lahko zaupamo Bogu.

Nato Jezus govori o zlatem pravilu. Smisel je podoben verzu 2. Bog bo z nami ravnal tako, kot mi ravnamo z drugimi, zato nam pravi: »Kar hočete, da ljudje storijo vam, storite tudi vi njim« (verz 12). Ker nam Bog daje dobre stvari, bi morali delati dobre stvari drugim. Če želimo, da z nami ravnajo prijazno in da se naš primer reši v našo korist, moramo biti prijazni do drugih. Če želimo, da nam nekdo pomaga, ko potrebujemo pomoč, potem moramo biti pripravljeni pomagati drugim, ko potrebujejo pomoč.

O zlatem pravilu Jezus pravi: »To je postava in preroki« (12. verz). Prav o tem pravilu razuma govori Tora. Vse številne žrtve bi nam morale pokazati, da potrebujemo usmiljenje. Vsi civilni zakoni bi nas morali naučiti, kako se pošteno obnašati do sočloveka. Zlato pravilo nam daje jasno predstavo o Božjem načinu življenja. Lahko ga je citirati, a težko ukrepati. Zato Jezus konča svojo pridigo z nekaj opozorili.

Ozka vrata

»Vstopite na ozka vrata,« svetuje Jezus. »Kajti široka so vrata in široka je pot, ki vodi v pogubo, in veliko jih je, ki gredo po njej. Kako ozka so vrata in kako ozka je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo!« (Vv 13-14).

Pot najmanjšega odpora vodi do uničenja. Sledenje Kristusu ni najbolj priljubljen način. Če hočemo z njo, je to, da se odreknemo sebi, da mislimo zase, in pripravljenost, da nas vodi z vero, četudi nihče drug ne. Ne moremo iti z večino. Prav tako ne moremo dati prednosti uspešni manjšini samo zato, ker je majhna. Priljubljenost ali redki dogodki niso merilo resnice.

»Varujte se lažnih prerokov,« opozarja Jezus. "... ki prihajajo k vam v ovčjih oblačilih, znotraj pa so grabežljivi volkovi" (v.15). Lažni pridigarji navzven naredijo dober vtis, vendar so njihovi motivi sebični. Kako lahko ugotovimo, ali se motijo?

"Po sadovih jih boste prepoznali." Morda bo trajalo nekaj časa, a sčasoma bomo videli, ali pridigar to poskuša izkoristiti ali pa resnično služi drugim. Videz lahko nekaj časa vara. Delavci greha se trudijo izgledati kot Božji angeli. Celo lažni preroki so včasih videti dobri.

Ali obstaja hitrejši način, da ugotovite? Da, obstaja – Jezus bo o tem spregovoril kmalu zatem. Toda najprej opozarja lažne preroke: »Vsako drevo, ki ne rodi dobrega sadu, bo posekano in vrženo v ogenj« (v. 19).

Zgradite na skalo

Pridiga na gori se konča z izzivom. Potem ko so ljudje slišali Jezusa, so se morali odločiti, ali želijo biti poslušni. »Ne pride v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: Gospod, Gospod, ampak tisti, ki izpolnjujejo voljo mojega Očeta, ki je v nebesih« (v. 21). Jezus namiguje, da ga morajo vsi imenovati Gospod. A same besede niso dovolj.

Tudi čudeži, storjeni v Jezusovem imenu, niso dovolj: »Mnogi mi bodo rekli tisti dan: 'Gospod, Gospod, ali nismo prerokovali v tvojem imenu? Ali nismo v tvojem imenu izganjali zlih duhov? Mar nismo storili veliko čudežev v tvojem imenu?

Tedaj jim bom priznal: nikoli vas nisem poznal; Pojdite od mene, hudobneži« (vv. 22-23). Tu Jezus nakazuje, da bo sodil vsemu človeštvu. Ljudje mu bodo odgovarjali in opisano je, ali bo zanje prihodnost z ali brez Jezusa.

Kdo se lahko reši? Preberite si priliko o modrem in nespametnem graditelju: »Kdor torej posluša te moje besede in jih izpolnjuje...« Jezus svoje besede enači z Očetovo voljo. Vsi morajo ubogati Jezusa, kakor ubogajo Boga. Ljudje bodo sojeni glede na njihovo vedenje do Jezusa. Vsi smo neuspešni in potrebujemo usmiljenje in to usmiljenje najdemo v Jezusu.

Kdor zida na Jezusu, »je podoben modremu možu, ki je zgradil svojo hišo na skali. Torej, ko je bil naliv in je prišla voda in so vetrovi pihali in pihali proti hiši, ni padla; kajti na skali je bila utemeljena« (24.–25. vrstica). Ni nam treba čakati na nevihto, da bi vedeli, kaj se bo na koncu zgodilo. Če zidate na slabih tleh, boste utrpeli veliko škodo. Vsakdo, ki poskuša svoje duhovno življenje utemeljiti na čem drugem kot na Jezusu, gradi na pesku.

»In zgodilo se je, ko je Jezus končal ta govor,« je bilo ljudstvo osuplo nad njegovim naukom; kajti učil jih je z oblastjo in ne kakor njihovi pismarji« (28-29. vrstice). Mojzes je govoril v Gospodovem imenu in pismouki so govorili v Mojzesovem imenu. Toda Jezus je Gospod in je govoril s svojo avtoriteto. Trdil je, da uči absolutno resnico, da je sodnik vsega človeštva in ključ do večnosti.

Jezus ni kot učitelji prava. Zakon ni bil celovit in samo vedenje ni dovolj. Potrebujemo Jezusove besede in on določa zahteve, ki jih nihče ne more izpolniti sam. Potrebujemo usmiljenje, z Jezusom pa smo lahko prepričani, da ga bomo prejeli. Naše večno življenje je odvisno od tega, kako se odzivamo na Jezusa.

Michael Morrison


pdfMatthew 7: Propoved na gori