Audio
Mines kralj Salomon del 22
"Nisi me posvetil, zato zapuščam cerkev," je potožil Jason z grenkobo v glasu, ki je še nisem slišal. »Toliko sem naredil za to cerkev – poučeval sem biblijske študije, obiskoval bolnike in zakaj za vraga so sploh ... posvetili? Njegove pridige so uspavalne, njegovo svetopisemsko znanje je slabo, poleg tega pa je nesramen!« Jasonova zagrenjenost me je presenetila, vendar je na površini razkrila nekaj veliko resnejšega – njegov ponos.
Vrsta ponosa, ki ga Bog sovraži (Pregovori 6,16-17), je precenjevanje samega sebe in razvrednotenje drugih. V pregovorih 3,34 Kralj Salomon poudarja, da se Bog »zasmehuje tistim, ki se posmehujejo«. Bog nasprotuje tistim, katerih način življenja povzroča, da se namenoma ne zanašajo na Božjo pomoč. Vsi se borimo s ponosom, ki je pogosto tako subtilen, da se sploh ne zavedamo, da vpliva nanj. »Toda,« nadaljuje Salomon, »ponižnim bo dal milost.« To je naša izbira. Lahko dovolimo, da ponos ali ponižnost vodita naše misli in vedenje. Kaj je ponižnost in kaj je ključ do ponižnosti? Kje sploh začeti Kako se lahko odločimo za ponižnost in sprejmemo vse, kar nam Bog želi dati?
Večkratni podjetnik in avtor Steven K. Scott pripoveduje zgodbo o večmilijonskem podjetniku, ki je zaposloval na tisoče ljudi. Kljub temu, da je imel vse, kar se da kupiti z denarjem, je bil nesrečen, zagrenjen in kratke jeze. Njegovi zaposleni, celo njegova družina, se je zdel neprijeten. Njegova žena ni mogla več prenašati njegovega agresivnega vedenja in je prosila svojega župnika, naj se pogovori z njim. Ko je pastor poslušal moža, ki je govoril o svojih dosežkih, je hitro spoznal, da ponos vlada njegovemu srcu in umu. Trdil je, da je svoje podjetje zgradil povsem sam iz nič. Trdo bi delal, da bi pridobil visokošolsko diplomo. Pohvalil se je, da je vse naredil sam in da ni nikomur nič dolžan. Župnik ga je nato vprašal: »Kdo ti je zamenjal plenice? Kdo te je hranil kot otroka? Kdo te je naučil brati in pisati? Kdo vam je dal službe, ki so vam omogočile dokončanje študija? Kdo vam streže hrano v menzi? Kdo čisti stranišča v vaši družbi?« Moški je v zadregi sklonil glavo. Nekaj trenutkov pozneje je s solzami v očeh priznal: »Zdaj, ko pomislim na to, se zavedam, da vsega nisem naredil sam. Brez prijaznosti in podpore drugih verjetno ne bi dosegel ničesar. Župnik ga je vprašal: "Se vam ne zdi, da si zaslužijo malo hvaležnosti?"
Človekovo srce se je spremenilo, očitno iz dneva v dan. V naslednjih mesecih je pisal zahvalo vsem svojim zaposlenim in vsem, ki so, kolikor se je spominjal, prispevali k njegovemu življenju. Ne samo, da je čutil globoko hvaležnost, ampak je spoštoval in cenjen do vseh okoli sebe. V enem letu je postal druga oseba. Radost in mir sta nadomestila jezo in nemir v njegovem srcu. Pogledal je leta mlajše. Njegovi zaposleni so ga imeli radi, ker jih je obravnaval s spoštovanjem in spoštovanjem, ki so se zaradi resnične ponižnosti zdaj zbujali.
Stvari Božje pobude Ta zgodba nam pokaže ključ do ponižnosti. Tako kot je podjetnik razumel, da brez pomoči drugih ne more doseči ničesar, tako moramo razumeti, da se ponižnost začne z razumevanjem, da brez Boga ne moremo storiti ničesar. Na naš vstop v obstoj nismo imeli nobenega vpliva in se ne moremo pohvaliti ali trditi, da smo sami ustvarili kaj dobrega. Po božji pobudi smo bitja. Bili smo grešniki, toda Bog je prevzel pobudo, pristopil k nam in nam predstavil svojo nepopisno ljubezen (1. 4,19). Brez njega ne moremo narediti nič. Vse, kar lahko storimo, je reči: "Hvala" in počivati v resnici kot poklicani v Jezusu Kristusu – sprejeti, odpuščeni in brezpogojno ljubljeni.
Drug način merjenja veličine. Zastavimo si vprašanje: "Kako sem lahko ponižen?" Izreki 3,34 je bila tako resnična in primerna skoraj 1000 let po tem, ko je Salomon napisal svoje modre besede, da sta se apostola Janez in Peter sklicevala nanjo v svojih naukih. Pavel v svojem pismu, ki pogosto obravnava podložnost in služenje, piše: »Vsi se oblecite v ponižnost« (1. Petrovo 5,5; Mesar 2000). S to prispodobo Peter uporabi podobo služabnika, ki se zaveže na poseben predpasnik in s tem pokaže svojo pripravljenost služiti. Peter je rekel: »Bodite vsi pripravljeni ponižno služiti drug drugemu.« Nedvomno je Peter mislil na zadnjo večerjo, ko si je Jezus oblekel predpasnik in učencem umil noge (Jn 1 Kor3,4-17). Izraz »prepasati se«, ki ga je uporabil Janez, je enak tistemu, ki ga je uporabil Peter. Jezus je slekel predpasnik in se postavil za služabnika vseh. Pokleknil je in jim umil noge. S tem je uvedel nov način življenja, ki meri veličino po tem, koliko služimo drugim. Ponos gleda zviška na druge in pravi: »Služite mi!« Ponižnost se priklanja drugim in pravi: »Kako vam lahko služim?« To je nasprotje od tega, kar se dogaja v svetu, kjer se od nekoga zahteva, da manipulira, se odlikuje in postavlja. sebe v boljši luči pred drugimi. Častimo ponižnega Boga, ki kleči pred svojimi bitji, da bi jim služil. To je neverjetno!
»Stori, kakor sem jaz tebi storil« Če smo ponižni, ne pomeni, da imamo slabše mnenje o sebi ali da imamo nizko mnenje o svojih talentih in značaju. Zagotovo ne gre za to, da se predstavljate kot nič in nihče. Kajti to bi bil sprevržen ponos, željan hvale zaradi svoje ponižnosti! Ponižnost nima nič skupnega z obrambnim stavom, željo po zadnji besedi ali omalovaževanjem drugih, da bi dokazali večvrednost. Ponos nas napihne, tako da se počutimo neodvisne od Boga, se imamo za pomembnejše in ga izgubimo izpred oči. Ponižnost povzroči, da smo podrejeni Bogu in priznamo, da smo popolnoma odvisni od njega. To pomeni, da se ne oziramo nase, ampak vso svojo pozornost usmerimo k Bogu, ki nas ljubi in gleda na nas bolje, kot lahko.
Jezus je po umivanju nog svojim učencem rekel: »Storite tako, kot sem jaz vam storil.« Ni rekel, da je edini način služenja, da drugim umijemo noge, ampak jim je dal zgled, kako je treba živeti. Ponižnost nenehno in zavestno išče priložnosti za služenje. Pomaga nam sprejeti resničnost, da smo po Božji milosti Njegove posode, nosilci in predstavniki v svetu. Mati Terezija je bila zgled »ponižnosti v dejanju«. Rekla je, da je videla Jezusov obraz v obrazih vseh, ki jim je pomagala. Morda nismo poklicani, da bi bili naslednja Mati Tereza, ampak preprosto bi nas morale bolj skrbeti potrebe ljudi okoli nas. Kadarkoli smo v skušnjavi, da bi se jemali preveč resno, se je dobro spomniti besed nadškofa Helderja Camare: »Ko se pojavim v javnosti in mi veliko občinstvo ploska in me spodbuja, se obrnem h Kristusu in mu samo rečem: Gospod, to je vaš zmagoslavni vstop v Jeruzalem! Jaz sem samo mali osel, ki ga jahaš."
avtor Gordon Green
