Kohabitacija z Bogom

Im 2. V . stoletju našega štetja je Marcion predlagal, da se Stara zaveza (OT) odpravi. Svojo različico Nove zaveze (NT) je sestavil s pomočjo Lukovega evangelija in nekaterih Pavlovih pisem, vendar je odstranil vse citate iz ZZ, ker je verjel, da Bog ZZ ni velikega pomena; on je samo plemenski bog Izraela. Zaradi širjenja tega stališča je bil Marcion izključen iz cerkvene skupnosti. Zgodnja cerkev je nato začela sestavljati svoj kanon svetih spisov, sestavljen iz štirih evangelijev in vseh Pavlovih pisem. Cerkev je ohranila tudi Stari Stari kot del Svetega pisma, trdno prepričana, da nam njegova vsebina pomaga razumeti, kdo je bil Jezus in kaj je storil za naše odrešenje.

Za mnoge je stara zaveza precej zmedena - tako za razliko od NZ. Zdi se, da dolga zgodovina in številne vojne nimajo veliko opraviti z Jezusom ali krščanskim življenjem našega časa. Na eni strani obstajajo zapovedi in statuti, ki jih je treba spoštovati v ZZ, po drugi strani pa se zdi, da Jezus in Pavel popolnoma odstopata od njega. Na eni strani beremo o antičnem judaizmu in po drugi strani gre za krščanstvo.

Obstajajo denominacije, ki jemljejo SZ bolj resno kot druge denominacije; obdržijo soboto kot "sedmi dan", upoštevajo prehranjevalne zakone Izraelcev in celo praznujejo nekatere judovske praznike. Drugi kristjani sploh ne berejo Stare zaveze in so bolj podobni na začetku omenjenemu Marcionu. Nekateri kristjani so celo antisemiti. Na žalost, ko so Nemčiji vladali nacisti, so to držo podpirale cerkve. To se je pokazalo tudi v antipatiji do SZ in Judov.

Kljub temu spisi Stare zaveze vsebujejo izjave o Jezusu Kristusu (Jn 5,39; Luka 24,27) in dobro bi bilo, če bi slišali, kaj nam imajo za povedati. Razkrivajo tudi, kaj je večji namen človeškega obstoja in zakaj nas je Jezus prišel rešit. Stara in Nova zaveza pričata, da Bog želi živeti v občestvu z nami. Od rajskega vrta do novega Jeruzalema je Božji cilj, da živimo v harmoniji z njim.

V Edenskem vrtu

Im 1. Mojzesova knjiga opisuje, kako je vsemogočni Bog ustvaril vesolje preprosto s poimenovanjem stvari. Bog je rekel: "Naj bo, in bilo je tako." Dal je ukaz in zgodilo se je. V nasprotju s tem poroča 2. Poglavje iz 1. Mojzesova knjiga o bogu, ki je umazal roke. Vstopil je v svoje stvaritev in iz zemlje oblikoval človeka, zasadil drevesa na vrtu in naredil sopotnika za človeka.

Nobeden od prepisov nam ne daje popolne slike o tem, kaj se dogaja, ampak vidni so različni vidiki enega in istega Boga. Čeprav je imel moč narediti vse s svojo besedo, se je odločil, da bo osebno posegel v ustvarjanje ljudi. Pogovarjal se je z Adamom, mu prinesel živali in uredil vse, da bi mu bilo v užitek imeti družabnika.

Čeprav to 3. Poglavje iz 1. Mojzesova knjiga poroča o tragičnem razvoju, saj kaže tudi več Božjega hrepenenja po ljudeh. Potem ko so ljudje prvič grešili, je Bog hodil po vrtu, tako kot je običajno (1 3,8). Vsemogočni Bog je prevzel podobo človeka in slišali so se njegovi koraki. Lahko bi se pojavil od nikoder, če bi želel, a se je odločil, da bo moškega in žensko spoznal na človeški način. Očitno je to ni presenetilo; Bog se bo z njimi sprehajal po vrtu in se z njimi večkrat pogovarjal.

Do sedaj niso poznali strahu, zdaj pa je premagala strah in so se skrili. Čeprav so se izogibali odnosu z Bogom, Bog tega ni storil. Lahko bi se jezno upokojil, vendar se ni odrekel svojim bitjem. Ni bilo trzajočih utripov grmenja ali drugače izraz božanske jeze.

Bog je vprašal moškega in žensko, kaj se je zgodilo, in odgovorila sta. Nato jim je pojasnil, kakšne bodo posledice njihovega ravnanja. Nato je priskrbel oblačila (Geneza 3,21) in poskrbeli, da jim ni bilo treba večno ostati v svojem odtujenem stanju in sramu (Geneza 3,22-23). Iz Prve Mojzesove knjige izvemo pogovore Boga s Kajnom, Noetom, Abramom, Hagaro, Abimelekom in drugimi. Za nas je še posebej pomembna obljuba, ki jo je Bog dal Abrahamu: »Svojo zavezo bom sklenil med seboj in teboj in tvojimi potomci za prihodnje rodove v večno zavezo« (1 Mz 1 Kor.7,1-8.). Bog je obljubil, da bo imel trajni odnos s svojim ljudstvom.

Volitve ljudi

Mnogi poznajo glavne značilnosti zgodbe o izhodu izraelskega ljudstva iz Egipta: Bog je poklical Mojzesa, na Egipt prinesel nadloge, vodil Izraelce skozi Rdeče morje do gore Sinaj in jim tam dal deset zapovedi. Pogosto spregledamo, zakaj je Bog vse to naredil. Bog je rekel Mojzesu: "Vzel te bom med svoje ljudstvo in bom tvoj Bog" (2. Mojz 6,7). Bog je želel vzpostaviti oseben odnos. Osebne pogodbe, kot so poroke, so se takrat sklepale z besedami: "Ti boš moja žena in jaz bom tvoj mož". Posvojitve (običajno zaradi dedovanja) so bile zapečatene z besedami: "Ti boš moj sin in jaz bom tvoj oče." Ko je Mojzes govoril s faraonom, je citiral Boga, ki je rekel: »Izrael je moj prvorojeni sin; in ukazujem ti, da pustiš mojega sina, da mi služi« (2. Mojz 4,22-23). Izraelci so bili njegovi otroci – njegova družina – obdarjeni z bruhanjem.

Bog je svojemu ljudstvu ponudil zavezo, ki je omogočala neposreden dostop do njih (2. Mojzes 19,5-6) – ljudje pa so Mojzesa vprašali: »Ti govori z nami, mi hočemo slišati; vendar naj Bog ne govori z nami, sicer lahko umremo« (2 Mz 20,19). Tako kot Adama in Evo jo je prevzel strah. Mojzes se je povzpel na goro, da bi prejel več navodil od Boga (2 Mojzesova 2 Kor4,19). Nato sledijo različna poglavja o tabernaklju, njegovi opremi in bogoslužnih uredbah. Med vsemi temi podrobnostmi ne smemo spregledati namena vsega: »Naredili mi bodo svetišče, da bom prebival med njimi« (2 Mz 2 Kor.5,8).

Od rajskega vrta, prek obljub Abrahamu, prek izvolitve ljudstva iz suženjstva in celo v večnost Bog želi živeti v občestvu s svojim ljudstvom. Tabernakelj je bil kraj, kjer je Bog prebival in je imel dostop do svojega ljudstva. Bog je rekel Mojzesu: »Prebival bom med Izraelovimi sinovi in ​​jim bom Bog, da bodo spoznali, da sem jaz Gospod, njihov Bog, ki sem jih izpeljal iz egiptovske dežele, da bi prebival med njimi« (2. Mojzesova 2).9,45-46.).

Ko je Bog dal vodstvo Jozuetu, je zapovedal Mojzesu, kaj naj mu reče: »Sam Gospod, tvoj Bog, bo šel s teboj in ne bo obrnil svoje roke in te ne zapustil« (5. Mojzes 31,6-8.). Ta obljuba velja tudi za nas danes (Hebrejcem 13,5). To je razlog, zakaj je Bog že od samega začetka ustvaril človeštvo in poslal Jezusa v naše odrešenje: Njegovo ljudstvo smo. Želi živeti z nami.    

Michael Morrison

Kohabitacija z Bogom