Matthew 6: Propoved na gori

393 matthaeus 6 pridiga na goriJezus uči visok standard pravičnosti, ki od znotraj zahteva pravičen odnos. Z motečimi besedami nas svari pred jezo, prešuštvom, prisegami in maščevanjem. Pravi, da moramo celo ljubiti svoje sovražnike (Matej 5). Farizeji so bili znani po strogih smernicah, vendar bi morala biti naša pravičnost boljša od farizejske (kar je lahko osupljivo, če pozabimo, kar je prej v pridigi na gori obljubljalo o usmiljenju). Prava pravičnost je odnos srca. V šestem poglavju Matejevega evangelija vidimo, kako Jezus to vprašanje razjasni tako, da je religijo obsodil kot predstavo.

Dobrodelnost v skrivnosti

»Pazite na svojo pobožnost, da je ne boste izvajali pred ljudmi, da bi jo videli; drugače ne boste imeli plačila pri svojem Očetu v nebesih. Ko torej dajete miloščino, ne dovolite, da se pred vami trobi, kakor delajo hinavci po sinagogah in po ulicah, da jih ljudstvo hvali. Resnično vam povem, da so že prejeli svoje plačilo« (vv. 1-2).

V Jezusovih dneh so bili ljudje, ki so iz vere delali šov. Poskrbeli so, da so ljudje opazili njihova dobra dela. Za to so prejeli priznanje z mnogih strani. To je vse, kar dobijo, pravi Jezus, kajti to, kar počnejo, je samo dejanje. Njihova skrb ni bila služiti Bogu, ampak videti dobro v javnem mnenju; odnos, ki ga Bog ne bo nagradil. Versko vedenje lahko danes opazimo tudi na prižnicah, pri opravljanju uradov, pri vodenju biblijskega študija ali v člankih v cerkvenih časopisih. Lahko nahranimo revne in oznanjamo evangelij. Navzven je videti kot iskreno služenje, odnos pa je lahko zelo različen. »Kadar pa daješ miloščino, naj tvoja levica ne ve, kaj dela tvoja desnica, da se tvoja miloščina ne skrije; in tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil« (vv. 3-4).

Naša »roka« seveda ne ve ničesar o naših dejanjih. Jezus uporablja idiom, da reče, da dajanje miloščine ni za razkazovanje, niti v korist drugih niti v samohvalo. To delamo za Boga, ne za lastno dobro voljo. Ne gre jemati dobesedno, da mora biti dobrodelnost opravljena na skrivaj. Jezus je prej rekel, da morajo biti naša dobra dela vidna, da bodo ljudje hvalili Boga (Matej 5,16). Poudarek je na našem odnosu, ne na našem zunanjem vplivu. Naš motiv bi moral biti delati dobra dela v Božjo slavo, ne v svojo slavo.

Molitev v skrivnosti

Nekaj ​​podobnega je rekel Jezus o molitvi: »In ko molite, ne bodite kakor hinavci, ki radi stojijo v sinagogah in na uličnih vogalih ter molijo, da bi jih ljudje videli. Resnično vam povem, da so že prejeli svoje plačilo. Kadar pa moliš, pojdi v svojo omaro in zapri vrata ter moli k svojemu očetu, ki je na skrivnem; in tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil« (vv. 5-6). Jezus ne daje nove zapovedi proti javni molitvi. Včasih je celo Jezus molil v javnosti. Bistvo je, da ne bi smeli moliti samo zato, da bi bili vidni, niti se ne bi smeli izogibati molitvi zaradi strahu pred javnim mnenjem. Molitev časti Boga in ni zato, da bi se dobro predstavili.

»In ko moliš, ne blebetaj veliko kakor pogani; kajti mislijo, da bodo slišani, če bodo uporabili veliko besed. Zato ne bi smeli biti kot oni. Kajti vaš Oče ve, kaj potrebujete, preden ga prosite« (vv. 7-8). Bog pozna naše potrebe, vendar bi ga morali prositi (Filipljanom 4,6) in vztrajaj (Lk 18,1-8.). Uspeh molitve je odvisen od Boga, ne od nas. Ni nam treba doseči določenega števila besed ali se držati minimalnega časovnega okvira, niti sprejeti posebnega položaja molitve, niti izbrati lepe besede. Jezus nam je dal vzorčno molitev – zgled preprostosti. Lahko služi kot vodilo. Dobrodošli so tudi drugi dizajni.

»Molite torej takole: Oče naš, ki si v nebesih! Tvoje ime bodi posvečeno. Pridi tvoje kraljestvo. Zgodi se tvoja volja tako na zemlji kot v nebesih« (vv. 9-10). Ta molitev se začne s preprosto hvalo – nič zapletenega, samo izjava o želji, da bi bil Bog počaščen in da bi bili ljudje dojemljivi za njegovo voljo. »Naš vsakdanji kruh daj nam danes« (v. 11). S tem priznavamo, da je naše življenje odvisno od našega vsemogočnega Očeta. Čeprav lahko gremo v trgovino po kruh in druge stvari, se moramo spomniti, da je Bog tisti, ki to omogoča. Vsak dan smo odvisni od njega. »In odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom. In ne vpelji nas v skušnjavo, ampak reši nas hudega« (vv. 12-13). Ne samo, da potrebujemo hrano, potrebujemo tudi odnos z Bogom – odnos, ki ga pogosto zanemarjamo in zato pogosto potrebujemo odpuščanje. Ta molitev nas opominja tudi na izkazovanje usmiljenja do drugih, ko prosimo Boga, naj se usmili nas. Nismo vsi duhovni velikani – potrebujemo božansko pomoč, da se upremo skušnjavi.

Tu Jezus konča molitev in na koncu ponovno izpostavi našo odgovornost, da drug drugemu odpuščamo. Bolje kot razumemo, kako dober je Bog in kako velike so naše napake, bolje bomo razumeli, da potrebujemo usmiljenje in pripravljenost odpuščati drugim (vrstice 14–15). Zdaj je to videti kot opozorilo: "Tega ne bom naredil, dokler tega ne storiš." Velika težava je sledeča: ljudje nismo ravno dobri v odpuščanju. Nihče od nas ni popoln in nihče ne odpušča popolno. Ali Jezus od nas zahteva nekaj, česar niti Bog ne bi? Si je mogoče predstavljati, da bi morali drugim brezpogojno odpuščati, medtem ko je on svoje odpuščanje pogojoval? Če bi Bog svoje odpuščanje pogojeval z našim odpuščanjem in bi mi storili enako, drugim ne bi odpustili, dokler oni ne bi odpustili. Stali bi v neskončni vrsti, ki se ne premika. Če naše odpuščanje temelji na odpuščanju drugim, potem je naše odrešenje odvisno od tega, kar delamo – od naših del. Zato imamo teološko in praktično problem, ko beremo Mateja 6,14Vzemite -15 dobesedno. Na tej točki lahko dodamo k premisleku, da je Jezus umrl za naše grehe, preden smo se sploh rodili. Sveto pismo pravi, da je naše grehe pribil na križ in spravil ves svet s seboj.

Po eni strani nas Matej 6 uči, da je naše odpuščanje pogojno. Po drugi strani pa nas Sveto pismo uči, da so naši grehi že odpuščeni - kar bi vključevalo tudi greh neuspešnega odpuščanja. Kako je mogoče te dve ideji uskladiti? Verze ene ali druge strani smo napačno razumeli. Razmišljanjem, da je Jezus v svojih pogovorih pogosto uporabljal element pretiravanja, lahko dodamo še en argument. Če vas oko zapelje, ga raztrgajte. Ko molite, pojdite v svojo sobico (toda Jezus ni molil vedno v hiši). Ko dajete tistim v stiski, naj vaša leva roka ne ve, kaj počne desna. Ne nasprotujte zli osebi (vendar je to storil Pavel). Ne govorite več kot da ali ne (vendar je Paul rekel). Nikogar ne smete klicati očeta - in vendar vsi to počnemo.

Iz tega lahko vidimo, da je pri Mateju 6,14-15 Uporabljen je bil še en primer pretiravanja. To ne pomeni, da ga lahko prezremo – Jezus je želel opozoriti na pomen odpuščanja drugim ljudem. Če želimo, da nam Bog odpusti, potem moramo tudi mi odpustiti drugim. Če želimo živeti v kraljestvu, kjer nam je bilo odpuščeno, ga moramo živeti na enak način. Kakor si želimo, da bi nas Bog ljubil, tako bi morali ljubiti svoje bližnje. Če nam to ne uspe, to ne bo spremenilo Božje narave v ljubezen. Resnica je, da če želimo biti ljubljeni, bi morali. Čeprav se sliši, kot da je vse to pogojeno z izpolnitvijo predpogoja, je namen povedanega spodbuditi ljubezen in odpuščanje. Pavel je to zapisal kot navodilo: »Prenašajte drug drugega in drug drugemu odpuščajte, če ima kdo tožbo zoper drugega; kakor je Gospod odpustil vam, tako tudi vam odpustite« (Kološanom 3,13). To je primer; ni pogoj.

V Gospodovi molitvi prosimo za vsakdanji kruh, čeprav ga (v večini primerov) že imamo v hiši. Na enak način prosimo za odpuščanje, čeprav smo ga že prejeli. To je priznanje, da smo naredili nekaj narobe in da vpliva na naš odnos z Bogom, vendar z zaupanjem, da je pripravljen odpustiti. To je del tega, kar pomeni pričakovati odrešenje kot darilo in ne kot nekaj, kar bi si lahko zaslužili s svojimi dosežki.

Od posta v skrivnosti

Jezus govori o drugem verskem vedenju: »Ko se postite, ne bodite kisli kakor hinavci; kajti zakrivajo svoje obraze, da bi se pokazali pred ljudmi s svojim postom. Resnično vam povem, da so že prejeli svoje plačilo. Kadar pa se postiš, pomazili svojo glavo in umij svoj obraz, da se ne pokažeš, da si posten ljudem, ampak svojemu Očetu, ki je na skrivnosti; in tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil« (vv. 16-18). Ko se postimo, si umivamo in počešemo lase kot vedno, saj prihajamo pred Boga in ne zato, da naredimo vtis na ljudi. Spet je poudarek na odnosu; ne gre za vzbujanje pozornosti s postom. Če nas kdo vpraša, ali se postimo, lahko odgovorimo po resnici – nikoli pa ne smemo upati, da nas bodo vprašali. Naš cilj ni pritegniti pozornost, ampak iskati bližino Boga.

Pri vseh treh temah Jezus opozarja na isto točko. Ne glede na to, ali dajemo miloščino, molimo ali se postimo, je to storjeno »na skrivaj«. Ne želimo narediti vtisa na ljudi, a se pred njimi tudi ne skrivamo. Bogu služimo in ga častimo samo. On nas bo nagradil. Nagrada, tako kot naša dejavnost, je lahko prikrita. To je resnično in se zgodi v skladu z njegovo božansko dobroto.

Zakladi na nebu

Osredotočimo se na ugajanje Bogu. Izpolnjujmo njegovo voljo in cenimo njegove nagrade bolj kot minljive nagrade tega sveta. Javna pohvala je efemerna oblika nagrade. Jezus tukaj govori o minljivosti fizičnih stvari. »Ne kopičite si zakladov na zemlji, kjer jih požirata molj in rja in kjer tatovi vlamljajo in kradejo. Nabirajte pa si zaklade v nebesih, kjer molj in rja ne jesta in tatovi ne vlamljajo in ne kradejo« (vv. 19-20). Posvetno bogastvo je kratkotrajno. Jezus nam svetuje, naj sprejmemo boljšo naložbeno strategijo – naj iščemo trajne Božje vrednote s tiho dobrodelnostjo, nevsiljivo molitvijo in skrivnim postom.

Če Jezusa jemljemo preveč dobesedno, bi lahko kdo pomislil, da bi izdal zapoved proti varčevanju za upokojitev. Toda pravzaprav gre za naše srce – tisto, kar imamo za dragoceno. Bolj bi morali ceniti nebeške nagrade kot svoje posvetne prihranke. »Kjer je namreč tvoj zaklad, tam je tudi tvoje srce« (v. 21). Če cenimo stvari, ki jih Bog ceni, bo naše srce vodilo tudi naše vedenje.

»Oko je luč telesa. Če so tvoje oči čiste, bo lahko vse tvoje telo. Če pa je tvoje oko hudobno, bo vse tvoje telo temno. Če je torej luč, ki je v tebi, tema, kako velika bo tema!« (vv. 22-23). Očitno Jezus uporablja pregovor svojega časa in ga uporablja za pohlep po denarju. Ko na stvari, ki sodijo, pogledamo na pravi način, bomo videli priložnosti, da delamo dobro in smo velikodušni. Vendar, ko smo sebični in ljubosumni, vstopimo v moralno temo – pokvarjeni zaradi naših odvisnosti. Kaj iščemo v svojem življenju – vzeti ali dati? Ali so naši bančni računi nastavljeni tako, da služijo nam, ali nam omogočajo, da služimo drugim? Naši cilji nas vodijo k dobremu ali pa nas kvarijo. Če je naša notranjost pokvarjena, če iščemo le nagrade tega sveta, potem smo resnično pokvarjeni. Kaj nas motivira? Je to denar ali Bog? »Nihče ne more služiti dvema gospodarjema: ali bo enega sovražil in drugega ljubil, ali pa bo na enega navezan in drugega zaničeval. Ne morete služiti Bogu in mamonu« (v. 24). Ne moremo služiti Bogu in javnemu mnenju hkrati. Bogu bi morali služiti sami in brez tekmovanja.

Kako bi lahko človek »stregel« mamonu? Z prepričanjem, da ji denar prinaša srečo, da je videti izjemno močna in da mu lahko pripisuje veliko vrednost. Te ocene so bolj primerne Bogu. On je tisti, ki nam lahko da srečo, on je pravi vir varnosti in življenja; on je moč, ki nam lahko najbolje pomaga. Morali bi ga ceniti in spoštovati predvsem, ker je na prvem mestu.

Resnična varnost

»Zato vam pravim: Ne skrbite, kaj boste jedli in pili; ... kaj boste oblekli. Pogani iščejo vse to. Kajti vaš nebeški Oče ve, da imate vse te potrebe« (vv. 25-32). Bog je dober Oče in poskrbel bo za nas, ko bo vrhovni v našem življenju. Ni nam treba skrbeti za mnenja ljudi in ni nam treba skrbeti za denar ali blago. »Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost, in vse to vam bo pripadlo.« (v. 33) Živeli bomo dovolj dolgo, imeli bomo dovolj hrane in bomo dobro poskrbljeni, če ljubimo Boga.

Michael Morrison


pdfMatej 6: Govor na gori (3)