Božji odnos z njegovimi ljudmi

Božji odnos s svojim ljudstvomZgodovino Izraela lahko povzamemo le z besedo neuspeh. Božji odnos z izraelskim ljudstvom je v Mojzesovih knjigah omenjen kot zaveza, odnos, v katerem so bile izrečene zaobljube zvestobe in obljube. Kot kaže Biblija, pa so Izraelci številni primeri propadali. Bogu niso zaupali in so godrnjali nad Božjimi dejanji. Njihovo tipično vedenje nezaupanja in neposlušnosti sega skozi vso izraelsko zgodovino.

Božja zvestoba je vrhunec v zgodovini izraelskega ljudstva. Danes iz tega izhajamo veliko zaupanje. Ker Bog takrat svojega ljudstva ni zavrnil, tudi nas ne bo zavrnil, četudi bomo šli skozi čas neuspeha. Morda imamo bolečine in trpimo zaradi slabih odločitev, vendar se nam ni treba bati, da nas Bog ne bo imel več rad. Vedno je zvest.

Prva obljuba: vodja

V času sodnikov je bil Izrael nenehno v krogu neposlušnosti – zatiranja – kesanja – odrešitve. Po smrti vodje se je cikel začel znova. Po več takih dogodkih so ljudje prosili preroka Samuela za kralja, kraljevo družino, da bi vedno obstajal potomec, ki bi vodil naslednjo generacijo. Bog je Samuelu pojasnil: »Niso zavrgli tebe, ampak mene, da ne bi bil kralj nad njimi. Storili bodo s teboj, kakor so delali vedno od dne, ko sem jih izpeljal iz Egipta, do danes, ko so me zapustili in služili drugim bogovom.1. sam 8,7-8.). Bog je bil njihov nevidni vodnik, a ljudje mu niso zaupali. Zato jim je Bog dal osebo, ki bo služila kot posrednik, ki bi lahko kot zastopnik vladal ljudem v njegovem imenu.

Saul, prvi kralj, je bil neuspešen, ker ni zaupal Bogu. Potem je Samuel Davida pomazil za kralja. Čeprav je David v najslabšem življenju zatajil, je bila njegova želja usmerjena predvsem v čaščenje in služenje Bogu. Ko mu je v veliki meri uspelo zagotoviti mir in blaginjo, je Bogu ponudil, naj mu zgradi velik tempelj v Jeruzalemu. To bi moral biti simbol stalnosti, ne samo za narod, ampak tudi za njegovo čaščenje pravega Boga.

V hebrejski besedni igri je Bog rekel: »Ne, David, ne boš mi zgradil hiše. Ravno obratno bo: zgradil ti bom hišo, Davidovo hišo. Tam bo kraljestvo, ki bo trajalo večno in eden od tvojih potomcev mi bo zgradil tempelj« (2. sam 7,11-16, lasten povzetek). Bog uporablja formulo zaveze: »Jaz mu bom oče in on mi bo sin« (vrstica 14). Obljubil je, da bo Davidovo kraljestvo trajalo večno (vrstica 16).

Toda niti tempelj ni trajal večno. Davidovo kraljestvo je propadlo - versko in vojaško. Kaj se je zgodilo z Božjo obljubo? Obljube Izraelu so se izpolnile v Jezusu. Je v središču Božjega odnosa s svojim ljudstvom. Varnost, ki so jo iskali ljudje, je lahko našla le oseba, ki obstaja stalno in je vedno zvesta. Zgodovina Izraela kaže na nekaj večjega od Izraela, vendar je tudi del izraelske zgodovine.

Druga obljuba: Božja navzočnost

Med potepanjem izraelskega ljudstva po puščavi je Bog prebival v tabernaklju: »V šotoru sem hodil za tabernakelj« (2. sam 7,6). Salomonov tempelj je bil zgrajen kot Božje novo bivališče in »Gospodova slava je napolnila Božjo hišo« (2. Pr 5,14). To je bilo treba razumeti simbolično, saj so ljudje vedeli, da nebo in vsa nebesa ne bodo mogla dojeti Boga (2. Pr 6,18).

Bog je obljubil, da bo večno prebival med Izraelci, če ga bodo ubogali (1. Kralji 6,12-13). Ker pa ga niso ubogali, se je odločil, »da jih bo snel s svojega obraza« (2. Kralji 24,3), torej jih je dal odpeljati v drugo državo v ujetništvo. Toda Bog je spet ostal zvest in ni zavrnil svojega ljudstva. Obljubil je, da ne bo izbrisal njenega imena (2. Kralji 14,27). Pokesali bi se in iskali njegovo prisotnost, tudi v tuji deželi. Bog jim je obljubil, da jih bo, če se bodo vrnili k njemu, vrnil v njihovo državo, kar simbolizira obnovo odnosa (5. Mojzes 30,1: 5; Nehemija 1,8-9.).

Tretja obljuba: večni dom

Bog je obljubil Davidu: "In svojemu ljudstvu Izraelu bom dal prostor in ga bom posadil, da bo tam prebivalo; in ne bodo več vznemirjeni in nasilniki jih ne bodo več uničevali kot prej" (1. 1 Chr7,9). Ta obljuba je neverjetna, ker se pojavlja v knjigi, napisani po izraelskem izgnanstvu. Zgodovina izraelskega ljudstva kaže onkraj njihove zgodovine – to je obljuba, ki jo je treba še izpolniti. Narod je potreboval voditelja, ki izvira iz Davida in je vendarle večji od Davida. Potrebovali so božjo navzočnost, ki ni bila simbolizirana samo v templju, ampak bi bila resničnost za vse. Potrebovali so državo, v kateri mir in blaginja ne bosta le trajala, ampak spremembo v celem svetu, da nikoli ne bo represije. Izraelska zgodovina kaže na prihodnjo realnost. Toda v starodavnem Izraelu je obstajala tudi realnost. Bog je sklenil zavezo z Izraelom in jo zvesto držal. Bili so njegovi ljudje, tudi ko niso ubogali. Čeprav je veliko ljudi zašlo s prave poti, je bilo tudi veliko takih, ki so ostali neomajni. Čeprav so umrli, ne da bi videli izpolnitev, bodo znova živeli, da bi videli Voditelja, deželo in najboljše od vsega, svojega Odrešenika in imeli večno življenje v njegovi prisotnosti.

Michael Morrison


pdfBožji odnos z njegovimi ljudmi