Nič nas ne ločuje od Božje ljubezni

Vedno znova »Pavel v Rimljanom trdi, da smo dolžni Kristusu, da nas ima Bog za upravičene. Čeprav včasih grešimo, se ti grehi prištevajo staremu jazu, ki je bil križan s Kristusom; naši grehi se ne štejejo proti temu, kdo smo v Kristusu. Dolžni smo se boriti proti grehu – ne zato, da bi bili odrešeni, ampak zato, ker smo že Božji otroci. V zadnjem delu 8. poglavja se Pavel osredotoči na našo slavno prihodnost.

Celotna kreacija nas čaka

Krščansko življenje ni lahko. Boj proti grehu ni enostaven. Vztrajno zasledovanje ni enostavno. Obvladovanje vsakdanjega življenja v padlem svetu, s pokvarljivimi ljudmi nam otežuje življenje. Vendar Pavel pravi: »Trpljenja današnjega dne niso vredna primerjave s slavo, ki se bo razodela v nas« (vrstica 18). Kakor je bilo za Jezusa, tako je veselje za nas – prihodnost je tako čudovita, da se bodo naše sedanje preizkušnje zdele nepomembne.

Vendar nismo edini, ki bomo imeli od tega koristi. Pavel pravi, da obstaja kozmični obseg Božjega načrta, ki se izvaja v nas: »Kajti nestrpno čakanje ustvarjenih stvari čaka, da se razodenejo Božji otroci« (vrstica 19). Ne samo, da nas stvarstvo želi videti v slavi, ampak bo stvarstvo samo blagoslovljeno s spremembo, ko se bo Božji načrt uresničil, kot pravi Pavel v naslednjih vrsticah: »Stvarstvo je podvrženo trohljivosti ... vendar upanju; kajti tudi stvarstvo bo rešeno iz suženjstva trohljivosti v veličastno svobodo Božjih otrok« (verzi 20-21).

Kreacija je zdaj v zatonu, a to ne bi moralo biti. Če nam bo ob vstajenju dana slava, ki po pravici pripada Božjim otrokom, bo tudi vesolje nekako osvobojeno suženjstva. Celotno vesolje je bilo odrešeno z delom Jezusa Kristusa (Kološanom 1,19-20.).

Pacient čaka

Čeprav je cena že plačana, še ne vidimo vsega, kot bo Bog dokončal. »Vse stvarstvo zdaj ječi pod svojim stanjem, kakor da bi mučilo« (Rimljanom 8,22 NGÜ). Stvarstvo trpi kot v porodnih bolečinah, saj oblikuje maternico, v katero se rodimo. Ne le to, »tudi mi sami, ki imamo prvine Duha, še vedno v sebi vzdihujemo, čakajoč na posinovljenje in odrešenje svojih teles« (verz 23 NIV). Čeprav nam je Sveti Duh dan kot jamstvo odrešenja, se tudi mi trudimo, ker naše odrešenje še ni popolno. Borimo se z grehom, borimo se s telesnimi omejitvami, bolečino in trpljenjem – čeprav se veselimo tega, kar je Kristus naredil za nas.

Odrešitev pomeni, da naša telesa niso več podvržena korupciji (1. Korinčanom 15,53) bo na novo in preoblikovan v slavo. Fizični svet ni smeti, ki bi ga bilo treba zavreči - Bog ga je naredil dobrega in spet ga bo naredil novega. Ne vemo, kako vstajejo telesa, niti ne poznamo fizike prenovljenega vesolja, lahko pa zaupamo Stvarniku, da bo dokončal svoje delo.

Ne v vesolju, ne na zemlji, ne v naših telesih še ne vidimo popolnega stvarstva, vendar smo prepričani, da se bo vse spremenilo. Kot je rekel Pavel: »Čeprav smo rešeni, smo vendar v upanju. Toda upanje, ki se vidi, ni upanje; kajti kako lahko človek upa na to, kar vidi? Če pa upamo na tisto, česar ne vidimo, potrpežljivo čakamo« (Rimljanom 8,24-25.).

S potrpežljivostjo in marljivostjo čakamo na vstajenje naših teles, ko bo naša posvojitev končana. Živimo v situaciji že, a še ne: že odrešeni, a še ne v celoti odrešeni. Že zdaj smo osvobojeni obsojanja, vendar ne popolnoma greha. Smo že v kraljestvu, vendar še ni v svoji polnosti. Živimo z vidiki prihodnje dobe, medtem ko se še vedno spopadamo z vidiki te dobe. »Podobno Duh pomaga naši šibkosti. Kajti ne vemo, kaj bi molili, kakor bi bilo treba; ampak sam Duh roti za nas z neizrekljivim vzdihovanjem« (26. verz). Bog pozna naše omejitve in frustracije. Ve, da je naše meso šibko. Tudi ko je naš duh voljan, Božji Duh posreduje za nas, tudi za potrebe, ki jih ni mogoče ubesediti. Božji duh ne odstrani naše šibkosti, ampak nam v naši šibkosti pomaga. Premosti vrzel med starim in novim, med tem, kar vidimo, in tem, kar nam je razložil. Na primer, grešimo, čeprav želimo delati dobro (7,14-25). V svojem življenju vidimo greh, vendar nas Bog razglasi za pravične, ker Bog vidi končni rezultat, čeprav se je proces šele začel.

Kljub neskladju med tem, kar vidimo, in tem, kar želimo, lahko zaupamo Svetemu Duhu, da bo naredil tisto, kar mi ne moremo. On nas bo rešil. »Kdor pa preiskuje srce, ve, kam je usmerjen um duha; saj zastopa svetnike, kakor je Bogu všeč« (8,27). Sveti Duh je na naši strani in nam pomaga, da smo lahko samozavestni!

Poklicani po njegovem namenu Kljub našim preizkušnjam, slabostim in grehom »vemo, da tistim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu, njim, ki so poklicani po njegovem namenu« (verz 28). Bog ne povzroča vseh stvari, ampak jih dopušča in dela z njimi v skladu s svojim namenom. Za nas ima načrt in lahko smo prepričani, da bo dokončal svoje delo v nas (Pismo Filipljanom 1,6).

Bog je vnaprej načrtoval, da bomo postali podobni njegovemu Sinu, Jezusu Kristusu. Tako nas je poklical po evangeliju, opravičil po svojem Sinu in združil z njim v svoji slavi: »Kajti tiste, ki jih je izvolil, je tudi vnaprej določil, da bodo podobni njegovemu Sinu, da bi bil prvorojeni med mnogimi brati. . Kogar pa je vnaprej določil, tega je tudi poklical; kogar pa je poklical, tega je tudi opravičil; a katere je opravičil, te je tudi poveličal« (Rim 8,29-30.).

O pomenu volitev in predodrejenosti se vroče razpravlja, vendar ti verzi ne pojasnjujejo razprave, ker se Pavel tukaj (kot nikjer drugje) ne osredotoča na te izraze. Pavel na primer ne komentira, ali Bog dovoljuje ljudem, da zavrnejo poveličevanje, ki ga je načrtoval zanje. Ko se približuje vrhunec oznanjevanja evangelija, Pavel želi bralce prepričati, da jim ni treba skrbeti za njihovo odrešenje. Če jo sprejmejo, bo tudi njihova. In za retorično pojasnilo Pavel celo govori o tem, da jih je Bog že poveličal z uporabo preteklega časa. Tako dobro je, kot se je zgodilo. Tudi če se v tem življenju borimo, lahko v naslednjem računamo na poveličevanje.

Več kot samo zmagovalci

»Kaj bomo rekli na to? Če je Bog za nas, kdo je lahko proti nam? Ki ni prizanesel lastnemu sinu, ampak ga je dal za vse nas – kako naj nam ne da vsega s seboj?« (31.-32. verz). Ker je šel Bog tako daleč, da je dal svojega Sina za nas, ko smo bili še grešniki, smo lahko prepričani, da nam bo dal vse, kar potrebujemo, da se to zgodi. Lahko smo prepričani, da se ne bo razjezil na nas in nam vzel darila. »Kdo bo zameril božjim izvoljencem? Bog je tukaj, da opravičuje« (33. verz). Nihče nas ne more kriviti na sodni dan, ker nas je Bog razglasil za nedolžne. Nihče nas ne more obsoditi, kajti Kristus, naš Odrešenik, posreduje za nas: »Kdo bo obsodil? Tu je Jezus Kristus, ki je umrl, da bolje rečeno, ki je tudi vstal, ki je na Božji desnici in posreduje za nas« (verz 34). Ne samo, da imamo žrtev za naše grehe, ampak imamo tudi živega Odrešenika, ki je nenehno z nami na naši poti do slave.

Pavlova retorična spretnost je očitna v ganljivem vrhuncu poglavja: »Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni? Stiska, ali stiska, ali preganjanje, ali lakota, ali golota, ali nevarnost, ali meč? Kot je zapisano (Psalm 44,23): »Zavoljo tebe nas ubijajo ves dan; štejemo se kot ovce za zakol« (35.–36. vrstica). Ali nas lahko okoliščine ločijo od Boga? Če smo ubiti zaradi vere, smo izgubili bitko? Nikakor, pravi Pavel: »V vseh teh stvareh smo več kot zmagovalci po njem, ki nas je tako ljubil« (verz 37 Elberfelder). Tudi v bolečini in trpljenju nismo poraženci – boljši smo od zmagovalcev, ker sodelujemo pri zmagi Jezusa Kristusa. Naša zmagovalna nagrada – naša dediščina – je večna Božja slava! Ta cena je neskončno večja od stroškov.

»Kajti prepričan sem, da nas ne smrt ne življenje, ne angeli ne sile ne oblasti, ne sedanjost ne prihodnost, ne visoko ne nizko, ne katera koli druga stvar ne more ločiti od Božje ljubezni, ki je v Kristusu Jezusu našem. Gospod« (vrstice 38-39). Nič ne more preprečiti Boga pri načrtu, ki ga ima za nas. Prav nič nas ne more ločiti od njegove ljubezni! Lahko zaupamo odrešenju, ki nam ga je dal.

Michael Morrison