Jezus - boljša žrtev

Jezus je prišel zadnjič pred trpljenjem v Jeruzalem, kjer so ljudje z palmovimi vejami slovesno vstopili zanj. Bil je pripravljen dati svoje življenje kot žrtvovanje za naše grehe. Oglejmo si natančnejšo to neverjetno resnico, tako da naslovimo pismo Hebrejcem, ki kažejo, da je Jezusovo visoko duhovništvo boljše od Aronovo duhovništvo.

1. Jezusova žrtev odvzame greh

Po naravi smo ljudje grešniki in naša dejanja to dokazujejo. Kaj je rešitev? Žrtve stare zaveze so služile razkrivanju greha in kažejo na edino rešitev, na popolno in končno Jezusovo žrtev. Jezus je boljša žrtev na tri načine:

Potreba Jezusove žrtve

"Kajti zakon ima le senco dobrin, ki prihajajo, ne pa bistva dobrin samih. Zato ne more za vedno narediti tistih, ki se žrtvujejo, popolne, saj je treba iste žrtve storiti leto za letom. Ali se žrtve ne bi ustavile, če bi bili tisti, ki opravljajo čaščenje, enkrat za vselej očiščeni in ne bi imeli več vesti o svojih grehih? Namesto tega je vsako leto le opomin na grehe. Kajti nemogoče je, da bi volovska in kozlova kri odvzela grehe« (Heb. 10,1-4, LUT).

Od Boga določeni zakoni, ki so urejali daritve stare zaveze, so veljali stoletja. Kako lahko žrtve štejemo za manjvredne? Odgovor je, da je Mojzesova postava imela samo "senco prihodnjih dobrin" in ne bistva dobrin samih. Žrtveni sistem Mojzesove postave (Stara zaveza) je bila vrsta žrtve, ki bi jo Jezus želel ponudba za nas. Sistem stare zaveze je bil začasen, ni ustvaril ničesar trajnega in ni bil zasnovan za to. Ponavljanje žrtev dan za dnem in dan sprave iz leta v leto kaže na inherentno šibkost celoten sistem.

Žrtve živali nikoli ne morejo popolnoma odvzeti človeške krivde. Čeprav je Bog obljubil odpuščanje verskim žrtvam v okviru Stare zaveze, je bilo to zgolj pokritost greha in ne odstranitev krivde iz človeških src. Če bi se to zgodilo, žrtvam ne bi bilo treba prinesti nobenih dodatnih žrtev, ki bi služile le kot spomin na greh. Žrtve na dan pokore so pokrivale grehe naroda; toda ti grehi niso bili "oprani" in ljudje so od Boga prejeli nobene notranje priče o odpuščanju in sprejemanju. Potrebovala je boljšo žrtev kot kri bikov in koz, ki ne morejo odvzeti grehov. To lahko stori samo boljša Jezusova žrtva.

Pripravljenost Jezusa, da se žrtvuje

»Zato pravi, ko pride na svet: Nisi hotel žrtev in darov; vendar si mi pripravil telo. Ne marate žgalnih in daritev za greh. In rekel sem: Glej, prihajam (o meni piše v knjigi), da izpolnim tvojo voljo, o Bog. Najprej je rekel: »Niste želeli žrtev in darov, žgalnih daritev in daritev za greh in jih ne marate,« ki se darujejo po postavi. Potem pa je rekel: "Glej, prihajam, da izpolnim tvojo voljo". Zato vzame prvo, da postavi drugo« (Heb 10,5-9.).

Bog, ne samo človeško bitje, je storil potrebno žrtvovanje. V citatu je jasno, da je sam Jezus izpolnitev žrtev stare zaveze. Ko so bile žrtvovane živali, so se imenovale žrtve, medtem ko so se žrtvovanja sadov s tega polja imenovala darila za hrano in pijačo. Vsi simbolizirajo Jezusovo žrtvovanje in razkrivajo nekatere vidike njegovega dela za naše odrešenje.

Izraz »telo, ki si mi ga pripravil« se nanaša na Psalm 40,7 in je preveden kot: »Odprl si moja ušesa.« Izraz »odprta ušesa« predstavlja pripravljenost slišati in ubogati Božjo voljo, ki jo je Bog dal svojemu Sinu človeško telo, da bi lahko izpolnjeval Očetovo voljo na zemlji.

Dvakrat je izraženo Božje nezadovoljstvo z žrtvami stare zaveze. To ne pomeni, da so bile te žrtve napačne ali da iskreni verniki niso imeli koristi. Bog ne uživa žrtev kot takih, razen poslušnih src žrtev. Nobena količina žrtvovanja ne more nadomestiti poslušnega srca!

Jezus je prišel, da bi izpolnil Očetovo voljo. Njegova volja je, da Nova zaveza nadomesti Staro zavezo. Jezus je s svojo smrtjo in vstajenjem »dvignil« prvo zavezo, da bi uporabil drugo. Izvirni judejsko-krščanski bralci tega pisma so razumeli pomen te šokantne izjave - zakaj se vrniti k zavezi, ki je bila odvzeta?

Učinkovitost Jezusove žrtve

»Ker je Jezus Kristus izpolnjeval Božjo voljo in daroval svoje telo kot žrtev, smo sedaj enkrat za vselej posvečeni« (Heb. 10,10 NGÜ).

Verniki so »posvečeni« (posvečeno pomeni »odločeno za božjo uporabo«) z žrtvovanjem Jezusovega telesa, darovanega enkrat za vselej. Tega ni storila nobena žrtev stare zaveze. V stari zavezi je bilo treba žrtve vedno znova "posvečiti" pred njihovo obredno umazanijo. Toda "svetniki" nove zaveze so dokončno in popolnoma "ločeni" - ne zaradi svojih zaslug ali del, ampak zaradi Jezusovo popolno daritev.

2. Jezusove žrtve ni treba ponoviti

»Vsak drugi duhovnik dan za dnem stoji pri oltarju, da služi in daruje neštetokrat iste žrtve, ki nikoli ne morejo odstraniti grehov. Kristus pa se je, ko je daroval eno samo žrtev za grehe, za vedno usedel na častno mesto na božjo desnico, odkar je čakal, da bodo njegovi sovražniki položeni v podnožje njegovim nogam. Kajti s to edino žrtvijo je popolnoma in za vedno oprostil krivde vse, ki se mu pustijo posvetiti. To nam potrjuje tudi Sveti Duh. V Svetem pismu (Jer 31,33-34) pravi najprej: "Prihodnja zaveza, ki jo bom sklenil z njimi, bo izgledala takole: Svoje zakone bom položil v njihova srca in jih zapisal v njihovo notranjost, - pravi Gospod". In potem se nadaljuje: "Nikoli ne bom pomislil na njihove grehe in njihovo neposlušnost mojim zapovedim." Kjer pa so grehi odpuščeni, ni potrebna nobena nadaljnja žrtev« (Heb. 10,11-18 NGÜ).

Pisar Hebrejcev predstavlja visokega duhovnika Stare zaveze Jezusa, velikega velikega duhovnika Nove zaveze. Dejstvo, da se je Jezus odločil postati Oče po vzponu v nebesa, je dokaz, da je bilo njegovo delo končano. Za razliko od tega, da je ministrstvo stare zaveze nikoli prišlo do uresničitve, so iz dneva v dan naredile enake žrtve, to ponavljanje pa je bilo dokaz, da njihove žrtve niso resnično odvzele grehov. Kar ni uspelo doseči več deset tisoč živalskih žrtev, je Jezus storil za vedno in za vse s svojo edinstveno žrtev.

Izraz "[Kristus] ... sedi" se nanaša na 1. psalm10,1: »Sedi na moji desnici, dokler ne položim tvojih sovražnikov v podnožje tvojim nogam!« Jezus je zdaj poveličan in je prevzel mesto zmagovalca. Ko se vrne, bo premagal vsakega sovražnika in polnost kraljestva svojemu. oče Tistim, ki zdaj zaupajo vanj, se ni treba bati, kajti »popolni so za vedno« (Heb. 10,14). Pravzaprav verniki izkusijo »polnost v Kristusu« (Kološanom 2,10). Skozi našo zvezo z Jezusom stojimo pred Bogom kot popolni.

Kako vemo, da imamo ta položaj pred Bogom? Darovalci stare zaveze niso mogli reči, da »ne potrebujejo več vesti o svojih grehih.« Toda verniki nove zaveze lahko rečejo, da se Bog zaradi tega, kar je naredil Jezus, noče več spominjati njihovih grehov in prestopkov. Torej "ni več daritve za greh". Zakaj? Ker ni več potrebe po žrtvi "kjer so grehi odpuščeni".

Ko začnemo zaupati Jezusu, izkusimo resnico, da so vsi naši grehi odpuščeni v njem in po njem. To duhovno prebujenje, ki nam je darilo Duha, odvzame vso krivdo. Z vero vemo, da je vprašanje greha za vedno rešeno in da lahko živimo v skladu s tem. Na ta način smo »posvečeni«.

3. Jezusova žrtev odpira pot k Bogu

Po stari zavezi noben vernik ne bi bil dovolj pogumen, da bi vstopil v svetinje v tabernakelju ali templju. Tudi veliki duhovnik je v to sobo vstopil le enkrat na leto. Debela zavesa, ki je ločevala svetinje od svetega, je služila kot pregrada med človekom in Bogom. Samo Kristusova smrt bi lahko raztrgala to zaveso od zgoraj navzdol5,38) in odprejo pot v nebeško svetišče, kjer prebiva Bog. S temi resnicami v mislih pošilja pisec Pisma Hebrejcem naslednje prisrčno vabilo:

»Tako imamo zdaj, dragi bratje in sestre, prost in neoviran dostop do Božjega svetišča; Jezus nam ga je odprl po svoji krvi. Skozi zaveso – to pomeni konkretno: z daritvijo svojega telesa – je utrl pot, po kateri ni hodil še nihče, pot, ki vodi v življenje. In imamo velikega duhovnika, ki skrbi za vso Božjo hišo. Zato se želimo Bogu približati z nerazdeljeno predanostjo ter polni zaupanja in zaupanja. Navsezadnje smo znotraj poškropljeni z Jezusovo krvjo in s tem osvobojeni slabe vesti; smo – figurativno rečeno – povsod oprani s čisto vodo. Nadalje se neomajno držimo upanja, ki ga izpovedujemo; zakaj Bog je zvest in drži, kar je obljubil. In ker smo odgovorni tudi drug za drugega, spodbujajmo drug drugega, da izkazujemo ljubezen in delamo dobro drug drugemu. Zato je pomembno, da ne izostajamo od naših srečanj, kot so nekateri delali, ampak da spodbujamo drug drugega, še toliko bolj, ker se, kot vidite sami, bliža dan, ko bo Gospod pridi spet« (Heb. 10,19-25 NGÜ).

Naše zaupanje, da nam je dovoljeno vstopiti v Najsvetejše, v Božjo navzočnost, temelji na končanem delu Jezusa, našega velikega velikega duhovnika. Na dan sprave je lahko veliki duhovnik stare zaveze vstopil v najsvetejše mesto v templju le, če je daroval kri žrtve (Heb. 9,7). Toda svojega vstopa v Božjo navzočnost ne dolgujemo krvi živali, temveč Jezusovi preliti krvi. Ta prost vstop v Božjo navzočnost je nov in ni del Stare zaveze, za katero pravijo, da je "zastarela in zastarela" in bo "kmalu" popolnoma izginila, kar kaže na to, da je bilo pismo Hebrejcem napisano pred uničenjem templja leta 70 našega štetja. Nova pot nove zaveze se imenuje tudi »pot, ki vodi v življenje« (Heb. 10,22), ker Jezus »živi večno in se nikoli ne bo nehal zavzemati za nas« (Heb. 7,25). Jezus sam je nova in živa pot! Osebno je Nova zaveza.

Svobodno in z zaupanjem prihajamo k Bogu po Jezusu, našem velikem duhovniku nad »Božjo hišo«. »Ta hiša smo mi, če ostanemo trdni v upanju, ki nam ga je dal Bog, kar nas navdaja z veseljem in ponosom« (Heb. 3,6 NGÜ). Ko je bilo njegovo telo umorjeno na križu in njegovo življenje žrtvovano, je Bog raztrgal zaveso v templju, kar je simboliziralo novo in živo pot, ki se odpre vsem, ki zaupajo v Jezusa. To zaupanje izražamo tako, da se odzovemo na tri načine, kot jih je pisec Hebrejcem opisal kot tridelno povabilo:

Pridružimo se

Pod Staro zavezo so se duhovniki lahko približali Božji navzočnosti v templju šele po različnih obrednih umivanjih. Po Novi zavezi imamo vsi prost dostop do Boga po Jezusu zaradi očiščenja notranjosti (srca), ki je bilo ustvarjeno za človeštvo skozi njegovo življenje, smrt, vstajenje in vnebohod. V Jezusu smo »znotraj poškropljeni z Jezusovo krvjo« in naša »telesa so umita s čisto vodo«. Posledično imamo polno občestvo z Bogom; zato smo povabljeni, da se »zapremo« – k dostopu do tistega, ki je naši v Kristusu, zato bodimo drzni, pogumni in polni vere!

Držimo se nepogrešljivo

Prvotni judovsko-krščanski bralci Hebrejcev so bili v skušnjavi, da bi opustili svojo zavezanost Jezusu, da bi se vrnili k starozaveznemu redu čaščenja judovskega vernika. Izziv zanje, da se »držijo«, ni v tem, da se trdno držijo svojega odrešenja, ki je gotovo v Kristusu, ampak da »ostanejo stanovitni v upanju«, ki ga »izpovedujejo«. To lahko storite z zaupanjem in vztrajnostjo, ker Bog, ki je obljubil, da bo pomoč, ki jo potrebujemo, prišla ob pravem času (Heb. 4,16), je "zvest" in drži, kar je obljubil. Če verniki ohranijo upanje v Kristusa in zaupajo v Božjo zvestobo, ne bodo omahovali. Glejmo naprej v upanju in zaupanju v Kristusa!

Ne zapuščamo se srečanj

Naše zaupanje kot vernikov v Kristusa, da vstopimo v Božjo prisotnost, ne izražamo le osebno, ampak tudi skupaj. Možno je, da so se židovski kristjani v soboto v sinagogi z drugimi Židovi zbrali in se v nedeljo srečali v krščanski skupnosti. Bili so v skušnjavi, da bi se umaknili iz krščanske skupnosti. Pisatelj Hebrejcev izjavlja, da tega ne sme storiti in jih poziva, naj se med seboj spodbujajo, naj nadaljujejo z udeležbo na srečanjih.

Naše občestvo z Bogom nikoli ne bi smelo biti osredotočeno nase. Poklicani smo k druženju z drugimi verniki v krajevnih cerkvah (kot je naša). Poudarek tukaj v Pismu Hebrejcem ni na tem, kaj vernik dobi z obiskovanjem cerkve, temveč na tem, kaj prispeva s spoštovanjem do drugih. Nenehna udeležba na shodih spodbuja in spodbuja naše brate in sestre v Kristusu, »da se ljubijo in delajo dobro«. Močan motiv za to vztrajnost je prihod Jezusa Kristusa. Obstaja samo en drugi odlomek, ki uporablja grško besedo za "srečanje" v Novi zavezi, in to je v 2. Solunjani 2,1, kjer je prevedeno kot »zbrani (NGU)« ali »zbrati (LUT)« in se nanaša na Jezusov drugi prihod ob koncu sveta.

zaključek

Imamo vse razloge za popolno zaupanje v napredek v veri in vztrajnosti. Zakaj? Ker je Gospod, ki mu služimo, naša najvišja žrtev - Njegova žrtva za nas je dovolj za vse, kar potrebujemo. Naš popolni in vsemogočni veliki duhovnik nas bo pripeljal do cilja - vedno bo z nami in nas vodil do popolnosti.

od Teda Johnsona

Jezus - boljša žrtev