Binkošti: moč za evangelij

Jezus je svojim učencem obljubil: »Glejte, pošiljam vam, kar je moj Oče obljubil. Toda ostanite v mestu, dokler vas ne bodo začeli z močjo od zgoraj« (Lk 24,49). Luka ponovi Jezusovo obljubo: »In ko je bil z njimi pri večerji, jim je ukazal, naj ne zapuščajo Jeruzalema, ampak naj čakajo na Očetovo obljubo, ki si jo – tako je rekel – slišal od mene; kajti Janez je krstil z vodo, vi pa boste krščeni s Svetim Duhom kmalu po teh dneh« (Ap. 1,4-5.).

V Apostolskih delih izvemo, da so učenci prejeli obljubljeni dar na binkoštni dan, ker so bili krščeni s Svetim Duhom, ki jih je obdaril z Božjo močjo. »Vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom in so začeli oznanjevati v drugih jezikih, kakor jim je Duh rekel, naj govorijo« (Apostolska dela 2,4).

Judje tradicionalno binkošti povezujejo s prenosom zakona in zavezo z Izraelci na gori Sinaj. Zahvaljujoč Novi zavezi imamo danes bolj popolno razumevanje. Binkošti povezujemo s Svetim Duhom in zavezo, ki jo je Bog sklenil z ljudmi iz vseh narodov, ki pripadajo njegovi cerkvi.

Poklicani za priče

Ob binkoštih se spominjamo, da nas je Bog poklical kot svoje novo ljudstvo: »Vi pa ste izvoljeni rod, kraljevsko duhovništvo, sveto ljudstvo, ljudstvo za svoje premoženje, da oznanjate naklonjenosti tistega, ki vas je poklical temo v svojo čudovita svetloba »(1. Peter 2,9).

Kaj je namen našega poklica? Zakaj nas je Bog označil za ljudstvo, ki si ga moramo lastiti? Da razglasi svoje naklonjenosti. Zakaj nam daje Svetega Duha? Biti priče Jezusa Kristusa: »Prejeli boste moč Svetega Duha, ki bo prišel nad vas, in mi boste priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji in do konca zemlje« (Apostolska dela 1,8). Sveti Duh nam daje moč, da oznanjamo evangelij, da oznanjamo dobro novico, da so ljudje v Božjem kraljestvu po Božji milosti in usmiljenju in kar je Kristus storil za nas.

Bog je z nami sklenil zavezo, sporazum. Bog nam obljublja večno življenje, pri čemer Sveti Duh predstavlja neodtujljivo pričakovanje našega odrešenja (to je pravica, katere pogoj še ni izpolnjen). Božja obljuba je njegov del v sporazumu. Zanjo so značilni milost, usmiljenje in Sveti Duh. Klicani smo in obdarjeni s Svetim Duhom - tu in zdaj se začne naš del - da bomo lahko priča Božjemu usmiljenju, ki je k nam prišlo v Jezusu Kristusu, našem Odrešeniku. To je poslanstvo cerkve, njen namen in namen, do katerega je poklican vsak član Božje cerkve, Kristusovo telo.

Cerkev je zadolžena za oznanjevanje evangelija in poučevanje ljudi o odrešitvi, ki je bila kupljena za nas s Kristusovo daritvijo: »Pisano je, da bo Kristus tretji dan trpel in vstal od mrtvih; in da se v njegovem imenu pridiga kesanje za odpuščanje grehov med vsemi ljudstvi. Od Jeruzalema naprej ste priče temu« (Lk 24,46-48). Sveti Duh je bil dan apostolom in vernikom na binkošti, da bi postali pooblaščene priče Jezusa Kristusa.
Poslanstvo cerkve je del slike, ki se nam razjasni skozi binkoštni dan. Na binkoštni dan praznujemo dramatičen začetek novozavezne Cerkve. Razmišljamo tudi o našem duhovnem sprejetju v Božjo družino in o nenehnem obnavljanju ter o moči in pogumu, ki nam ju Bog daje po Svetem Duhu. Binkošti nas opominjajo, da Sveti Duh vodi Cerkev v resnici ter vodi, navdihuje in opremlja Božje ljudstvo, da bomo »podobni podobi njegovega Sina, da bo prvorojenec med mnogimi brati« (Rimljanom). 8,29) in da stoji za nas na Božjem prestolu (verz 26). Prav tako nas lahko binkošti spomnijo, da Cerkev sestavljajo vsi tisti ljudje, v katerih prebiva Sveti Duh. Binkošti nas vsako leto opominjajo, naj ohranjamo edinost v duhu z vezjo miru (Efežanom 4,3).

Kristjani ta dan praznujejo v spomin na Svetega Duha, ki so ga skupaj sprejeli ob različnih časih. Cerkev ni le kraj, kjer se učijo načel zdravega in krepostnega življenja; obstaja z namenom oznanjati naklonjenosti Jezusa Kristusa in znova poudarja: »Vi pa ste izvoljeni rod, kraljevsko duhovništvo, sveto ljudstvo, ljudstvo zaradi lastnine, da oznanjate naklonjenosti tistega, ki vas je poklical temo v svojo čudovito svetlobo »(1. Peter 2,9).

Čeprav si vsi želimo postati duhovno spremenjeni ljudje, to ni edini cilj, ki ga imamo. Kristjani imajo poslanstvo - poslanstvo, ki ga pooblasti Sveti Duh. Navdihuje nas, da oznanjamo Gospoda Jezusa Kristusa in po veri v njegovo ime po vsem svetu prenašamo sporočilo o spravi.

Binkošti so rezultat življenja, ki ga vodi Sveti Duh - življenja, ki priča o pravičnosti, moči in usmiljenju Jezusa Kristusa. Zvest krščansko življenje je pričevanje evangelija. Takšno življenje dokazuje, razkriva resnico, da Bog deluje v nas. Je sprehajalno, govorno pričevanje evangelija.

Duhovna letina

Binkošti so bili prvotno praznik žetve. Tudi Cerkev se danes ukvarja z duhovno žetvijo. Sad ali rezultat cerkvenega naročila je širjenje evangelija in oznanjevanje odrešenja ljudi po Jezusu. »Dvignite oči in poglejte na njive: že so zrela za žetev,« je rekel Jezus svojim učencem, ko so bili v Samariji. Že tu je Jezus govoril o duhovni žetvi, v kateri se ljudem daje večno življenje: »Kdor ževa, prejme nagrado in nabira sad za večno življenje, tako da se veseli kdor seje in kdor žanje« (Jn. 4,35-36.).

Ob drugi priložnosti je Jezus videl množico in rekel svojim učencem: »Žetev je velika, delavcev pa je malo. Zato prosite Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev »(Matej 9,37-38). K temu bi nas morali navdušiti binkošti. Bogu se moramo zahvaliti tako, da nam pomaga videti ljudi okoli sebe, pripravljene na duhovno žetev. Prositi bi morali več delavcev, ker želimo, da bi več ljudi deležno Božjih duhovnih blagoslovov. Želimo, da Božje ljudstvo oznanja koristi tistih, ki so nas rešili.

"Moja hrana," je rekel Jezus, "je v tem, da opravljam voljo tistega, ki me je poslal, in dokončam njegovo delo" (Janez 4,34). To je bilo njegovo življenje, njegova hrana, njegova energija. On je vir našega življenja. On je naš kruh, kruh večnega življenja. Naša duhovna hrana je izpolnjevati njegovo voljo, njegovo delo, ki je evangelij. Slediti moramo po Jezusovih stopinjah in pokazati njegov način življenja, medtem ko živi v nas. Dovoliti mu moramo, da doseže svoje cilje v našem življenju in da živi zaslugo.

Zgodnje cerkveno sporočilo

Knjiga Apostolska dela je polna evangelizacijskega govora. Sporočilo se ponavlja znova in znova in se osredotoča na Jezusa Kristusa kot Odrešenika, Gospoda, Sodnika in Kralja. Celo Cornelius, rimski kapitan, je poznal sporočilo. Peter mu je rekel: "Poznaš odrešilno sporočilo, ki ga je Bog oznanil Izraelovim ljudem: prinesel je mir po Jezusu Kristusu in Kristus je Gospod nad vsem!" (Apostolska dela 10,36 Upam za vse). Peter je povzel sporočilo, ki je bilo že tako razširjeno, da ga je vedel tudi Kornelij: »Veste, kaj se je zgodilo po vsej Judeji, začenši od Galileje po krstu, ki ga je Janez pridigal, kako je Bog Jezusa iz Nazareta mazilil s Svetim Duhom in močjo; hodil je in delal dobro in ozdravljal vse, ki so bili v hudičevi moči, kajti Bog je bil z njim. In mi smo priče vsega, kar je storil v Judeji in v Jeruzalemu« (Apd 10-37).

Peter je oznanjeval evangelij, ko je omenil Jezusovo križanje in vstajenje, nato pa je povzel poslanstvo cerkve: »Ukazal nam je, naj pridigamo ljudem in pričamo, da ga je Bog določil za sodnike živim in mrtvih. Vsi preroki pričajo o njem, da bi morali po njegovem imenu vsi, ki verujejo vanj, odpustiti grehe «(Apostolska dela 10: 42-43).
Tako pridigamo o odrešitvi, milosti in Jezusu Kristusu. Da, zagotovo! To je največji blagoslov, ki smo ga kdaj prejeli. Resnica našega odrešenja je vznemirljiva in želimo jo deliti z našimi soljudi, da bi tudi oni lahko uživali enake blagoslove! Ko so cerkev preganjali, ker je oznanjala Jezusovo sporočilo, so molili za pogum, da bi lahko še več pridigali! «Ko so molili, se je tresel kraj, kjer so bili zbrani; in vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom in so s pogumom govorili Božjo besedo ... z veliko močjo so apostoli pričevali o vstajenju Gospoda Jezusa in velika milost je bila z njimi vsemi »(Apostolska dela 4,31.33). Sveti Duh jim je bil dan, da so lahko oznanjevali Kristusa.

Za vsakega kristjana

Duh ni bil dan samo apostolom ali novoustanovljeni cerkvi kot celoti. Sveti Duh je dan vsakemu kristjanu, ki veruje v Jezusa. Vsak od nas bi moral biti živo pričevanje za Jezusa Kristusa, ker je naše upanje v Kristusa dobro utemeljeno, saj ima vsak od nas možnost dati spodbuden odgovor na svoje upanje. Potem ko so Štefana kamenjali zaradi pridiganja o Jezusu Kristusu, je prišlo do velikega preganjanja, ki je še bolj vplivalo na zgodnjo cerkev. Vsi razen apostolov so pobegnili iz Jeruzalema (Apostolska dela 8,1). Kamor koli so šli, so govorili besedo in »oznanjali evangelij Gospoda Jezusa« (Apostolska dela 11,19-20.).

Luka slika veliko krščanskih mož in žensk, ki so pobegnili iz Jeruzalema zaradi prepričanja v Jezusa Kristusa. Tudi če bi bila ogrožena njihova življenja, jih ne bi mogli utišati! Ni bilo pomembno, ali so bili starešine ali laiki - vsak od njih je pričal o Jezusu Kristusu. Ko so se potikali naokrog, so jih vprašali, zakaj so zapustili Jeruzalem. Brez dvoma so povedali vsem, ki so vprašali.

To je sad Svetega Duha; to je duhovna žetev, ki so jo prižgale binkošti. Ti ljudje so bili pripravljeni odgovoriti! Bil je razburljiv čas in enako navdušenje bi moralo vladati tudi danes v cerkvi. Isti Sveti Duh je takrat vodil učence in isti Duh vodi cerkev danes. Prosite lahko za enako drznost, da ste priča Jezusa Kristusa!

Joseph Tkach