Božja jeza

647 božja jezaV Svetem pismu je zapisano: "Bog je ljubezen" (1. Johannes 4,8). Odločil se je, da bo delal dobro tako, da bo služil in ljubil ljudi. Toda Sveto pismo kaže tudi na Božjo jezo. Toda kako ima lahko nekdo, ki je čista ljubezen, kaj opraviti tudi z jezo?

Ljubezen in jeza se ne izključujeta. Zato lahko pričakujemo, da ljubezen, želja po dobrem delu vključuje tudi jezo ali odpor do česar koli škodljivega in uničujočega. Božja ljubezen je dosledna in zato se Bog upira vsemu, kar nasprotuje njegovi ljubezni. Vsak odpor do njegove ljubezni je greh. Bog je proti grehu - bori se proti njemu in ga bo sčasoma odpravil. Bog ljubi ljudi, vendar ne mara greha. Vendar je izraz "nezadovoljen" preveč blag, da bi se izrazil. Bog sovraži greh, ker je to izraz sovražnosti do njegove ljubezni. To jasno kaže, kaj po Bibliji pomeni božja jeza.

Bog ljubi vse ljudi, tudi grešnike: »Vsi so grešniki in nimajo slave, ki bi jo morali imeti pred Bogom, in so brez zaslug upravičeni po njegovi milosti po odrešitvi, ki se je zgodila po Kristusu Jezusu« (Rimljanom 3,23-24). Tudi ko smo bili grešniki, je Bog poslal svojega Sina, da umre za nas, da nas reši naših grehov (od Rimljanov 5,8). Sklepamo, da Bog ljubi ljudi, a sovraži greh, ki jim škodi. Če Bog ne bi bil neizprosen do vsega, kar je proti njegovemu stvarstvu in njegovim bitjem in če ne bi nasprotoval resničnemu odnosu z njim in njegovimi bitji, ne bi bil brezpogojna, vsestranska ljubezen. Bog ne bi bil za nas, če ne bi bil proti vsemu, kar je proti nam.

Nekateri spisi kažejo, da je Bog jezen na ljudi. Toda Bog nikoli ne želi ljudem povzročiti bolečine, temveč želi, da vidijo, kako njihov grešni način življenja škodi njim in okolici. Bog želi, da se grešniki spremenijo, da bi se izognili bolečini, ki jo povzroča greh.

Božja jeza se kaže, ko človeško grešnost napada Božja svetost in ljubezen. Ljudje, ki živijo življenje ločeno od Boga, so sovražni do njegove poti. Tako oddaljeni in sovražni ljudje delujejo kot Božji sovražniki. Ker človek ogroža vse, kar je dobro in čisto, kar je Bog in za kar stoji, Bog odločno nasprotuje poti in ravnanju greha. Njegov sveti in ljubeči odpor do vseh oblik grešnosti se imenuje "božja jeza". Bog je brez greha - je popolnoma sveto bitje samo po sebi. Če ne bi nasprotoval človekovi grešnosti, ne bi bil dober. Če se ne bi jezil na greh in če ne bi sodil greha, bi Bog hudobnemu dejanju priznal, da grešnost ni popolnoma hudobna. To bi bila laž, ker je grešnost popolnoma zla. Toda Bog ne more lagati in ostaja zvest samemu sebi, saj ustreza njegovemu najbolj notranjemu bitju, ki je sveto in ljubeče. Bog se upira grehu, tako da mu vztrajno sovraži, ker bo s sveta odstranil vse trpljenje, ki ga povzroča zlo.

Konec sovražnosti

Vendar je Bog že sprejel potrebne ukrepe, da bi končal sovraštvo med njim in grehom človeštva. Ti ukrepi izhajajo iz njegove ljubezni, ki je bistvo njegovega bitja: »Kdor ne ljubi, ne pozna Boga; ker je Bog ljubezen »(1. Johannes 4,8). Iz ljubezni Bog dovoli svojim bitjem, da izbirajo za ali proti njemu. Dovoli jim celo, da ga sovražijo, čeprav takšni odločitvi nasprotuje, ker škodi ljudem, ki jih ima rad. Pravzaprav pravi "ne" njenemu "ne". S tem, ko reče "ne" našemu "ne", nam potrjuje svoj "da" v Jezusu Kristusu. »V njem se je med nami pokazala Božja ljubezen, da je Bog poslal svojega edinorojenega Sina na svet, da živimo po njem. V tem je ljubezen: ne da smo mi ljubili Boga, ampak da je on ljubil nas in poslal svojega Sina v spravo za naše grehe »(1. Johannes 4,9-10.).
Bog je z najvišjo ceno storil vse potrebne korake, da bi nam bili lahko odpuščeni in izbrisani grehi. Jezus je umrl za nas, namesto nas. Dejstvo, da je bila njegova smrt potrebna za naše odpuščanje, kaže na težo našega greha in krivde ter na posledice, ki bi jih imel greh na nas. Bog sovraži greh, ki povzroči smrt.

Ko sprejmemo Božje odpuščanje v Jezusu Kristusu, priznamo, da smo bili grešna bitja v nasprotju z Bogom. Vidimo, kaj pomeni sprejeti Kristusa kot našega Odrešenika. Sprejemamo, da smo bili kot grešniki odtujeni od Boga in da potrebujemo spravo. Zavedamo se, da smo s Kristusom in njegovim delom odrešenja prejeli spravo, temeljno spremembo naše človeške narave in večno življenje v Bogu kot brezplačen dar. Pokesamo se svojega »ne« Bogu in se mu zahvaljujemo za njegov »da« nam v Jezusu Kristusu. V Efežanom 2,1-10 Pavel opisuje pot človeka pod Božjim jezom do prejemnika odrešenja po Božji milosti.

Božji namen od začetka je bil pokazati svojo ljubezen do ljudi tako, da svetu odpusti njegove grehe z Božjim delom v Jezusu (iz Efežanom 1,3-8.). Položaj ljudi v njihovem odnosu z Bogom je razodel. Ne glede na to, kar je Bog imel »jezo«, je tudi načrtoval odkupiti ljudi, preden je bil svet ustvarjen, »vendar odkupljeni s Kristusovo dragoceno krvjo kot nedolžno in brezmadežno Jagnje. Čeprav je bil izbran, preden je bil postavljen temelj sveta, se je ob koncu časa razodel za vas »(1. Peter 1,19-20). Ta sprava ne pride s človeškimi željami ali prizadevanji, ampak izključno z osebo in odrešilnim delom Jezusa Kristusa v našem imenu. To delo odrešenja je bilo opravljeno kot »ljubeča jeza« proti grešnosti in za nas kot posameznike. Ljudje, ki so »v Kristusu«, niso več predmet jeze, ampak živijo v miru z Bogom.

V Kristusu smo ljudje rešeni pred božjo jezo. Globoko smo spremenjeni zaradi njegovega odrešitvenega dela in Svetega Duha, ki prebiva v njih. Bog nas je spravil s seboj (od 2. Corinthians 5,18); nima želje, da bi nas kaznoval, kajti Jezus je nosil našo kazen. Zahvaljujemo se in prejemamo njegovo odpuščanje in novo življenje v resničnem odnosu z njim, obračanje k Bogu in odvračanje od vsega, kar je idol v človeškem življenju. »Ne ljubite sveta ali tega, kar je na svetu. Če nekdo ljubi svet, v njem ni Očetove ljubezni. Kajti vse, kar je na svetu, poželenje mesa in poželenje oči in ošabno življenje, ni od Očeta, ampak od sveta. In svet mine s svojim poželenjem; a kdor opravlja božjo voljo, ostane za vedno »(1. Johannes 2,15-17). Naše odrešenje je Božje odrešenje v Kristusu - "ki nas rešuje prihodnje jeze" (1. Tes 1,10).

Človek je po Adamovi naravi postal Božji sovražnik in ta sovražnost in nezaupanje do Boga ustvarjata nujen protiukrep svetega in ljubečega Boga – njegovo jezo. Že od samega začetka je Bog iz svoje ljubezni nameraval s Kristusovim odrešitvenim delom končati jezo, ki jo je ustvaril človek. Po Božji ljubezni smo bili z njim spravljeni po njegovem lastnem odrešenjskem delu v smrti in življenju njegovega Sina. »Koliko več nas bo on rešil jeze, zdaj, ko smo bili pravični po njegovi krvi. Kajti če smo bili spravljeni z Bogom po smrti njegovega Sina, ko smo bili še sovražniki, koliko bolj se bomo rešili po njegovem življenju zdaj, ko smo spravljeni« (Rimljanom 5,9-10.).

Bog je nameraval odstraniti svojo pravično jezo proti človeštvu, še preden se je pojavila. Božje jeze ni mogoče primerjati s človeško jezo. Človeški jezik nima besede za to vrsto začasnega in že razrešenega nasprotovanja ljudem, ki nasprotujejo Bogu. Zaslužijo si kazen, toda Božja želja ni, da jih kaznuje, ampak da jih reši bolečine, ki jim jo povzroča njihov greh.

Beseda jeza nam lahko pomaga razumeti, kako zelo Bog sovraži greh. Naše razumevanje besede jeza mora vedno vključevati dejstvo, da je Božja jeza vedno usmerjena proti grehu, nikoli proti ljudem, ker jih vse ljubi. Bog je že ukrepal, da bi končal svojo jezo proti ljudem. Njegova jeza proti grehu se konča, ko se posledice greha uničijo. "Zadnji sovražnik, ki ga je treba uničiti, je smrt" (1. Korinčanom 15,26).

Zahvaljujemo se Bogu, da njegova jeza preneha, ko je greh premagan in uničen. V obljubo njegovega miru z nami smo prepričani, ker je v Kristusu enkrat za vselej premagal greh. Bog nas je spravil s seboj z odrešilnim delom svojega Sina in s tem umiril svojo jezo. Torej božja jeza ni usmerjena proti njegovi ljubezni. Njegova jeza služi njegovi ljubezni. Njegova jeza je sredstvo za doseganje ljubečih namenov za vse.

Ker človeška jeza le redko, če sploh, zanemarljivo izpolni ljubeče namene, našega človeškega razumevanja in izkušnje človeške jeze ne moremo prenesti na Boga. Ko to počnemo, delamo malikovanje in si Boga predstavljamo, kot da je človeško bitje. James 1,20 jasno pove, da "človekova jeza ne dela, kar je prav pred Bogom". Božja jeza ne bo večna, vendar bo njegova neomajna ljubezen.

Ključni verzi

Tu je nekaj pomembnih svetih spisov. Prikazujejo primerjavo med Božjo ljubeznijo in njegovo božansko jezo v nasprotju s človeško jezo, ki jo doživljamo pri padlih ljudeh:

  • »Saj človekova jeza ne dela, kar je prav pred Bogom« (Jakov 1,20).
  • »Če si jezen, ne greši; ne dovoli, da sonce zaide v tvoji jezi »(Efežanom 4,26).
  • »Ne bom storil po svoji hudi jezi in ne bom več uničil Efraima. Ker sem Bog in ne oseba, svet v tvoji sredi. Zato ne prihajam v jezi, da bi opustošil« (Hosea 11,9).
  • »Hočem ozdraviti njihovo odpadništvo; rad bi jo ljubil; kajti moja jeza se je odvrnila od njih« (Ozea 14,5).
  • »Kje je takšen Bog, kot si ti, ki odpušča grehe in odpušča krivdo tistim, ki so ostali kot preostanek njegove dediščine; ki se ne oklepa svoje jeze za vedno, kajti uživa v milosti!" (Micha 7,18).
  • "Ti si Bog, ki odpušča, milostljiv, usmiljen, potrpežljiv in zelo dobrodušen" (Nehemija 9,17).
  • "V trenutku jeze sem malo zakril svoj obraz pred teboj, a z večno milostjo se te bom usmilil, pravi Gospod, tvoj Odkupitelj" (Izaija 5).4,8).
  • »Gospod se ne odreče za vedno; pa dobro žaluje in se zopet usmili po svoji veliki dobroti. Ker ljudi ne pesti in ne žaluje iz srca. ... Kaj ljudje godrnjajo v življenju, vsak o posledicah svojega greha?« (Žalovanja 3,31-33.39.).
  • "Ali mislite, da uživam v smrti hudobnih, pravi Gospod Bog, in ne raje, da se obrne s svojih poti in ostane živ?" (Ezekiel 18,23).
  • »Raztrgajte svoja srca in ne svoja oblačila in se obrnite nazaj k Gospodu, svojemu Bogu! Ker je milostljiv, usmiljen, potrpežljiv in zelo prijazen in kmalu bo obžaloval kazen »(Joel 2,13).
  • »Jona je molil k Gospodu in rekel: O, Gospod, to sem mislil, ko sem bil še v svoji deželi. Zato sem hotel zbežati v Taršiš; saj sem vedel, da si milostljiv, usmiljen, potrpežljiv in zelo prijazen in da se pokesaš za zlo« (Jonah 4,2).
  • »Gospod ne odlaša z obljubo, kot jo nekateri menijo za zamudo; vendar ima potrpežljivost z vami in ne želi, da bi se kdo izgubil, ampak da bi se vsak našel kesanje »(2. Peter 3,9).
  • »V ljubezni ni strahu, popolna ljubezen pa prežene strah. Kajti strah pričakuje kazen; kdor pa se boji, ni popoln v ljubezni" (1. Johannes 4,17 zadnji del-18).

Ko beremo, da je »Bog tako ljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina, da ne bi bili vsi, ki verujejo vanj, izgubljeni, ampak bi imeli večno življenje. Kajti Bog svojega Sina ni poslal na svet, da bi sodil svetu, ampak da bi se svet po njem rešil« (Janez 3,16-17), potem bi morali prav iz tega dejanja razumeti, da je Bog »jezen« na greh. Toda Bog s svojim izničenjem grešnosti ne obsoja grešnih ljudi, ampak jih reši greha in smrti, da bi jim ponudil in dal spravo in večno življenje. Božja »jeza« ni namenjena »obsodbi sveta«, temveč uničenju moči greha v vseh njegovih oblikah, da bi ljudje lahko našli svojo odrešitev in izkusili večni in živ odnos ljubezni z Bogom.

Paul Kroll