Kaj je Nova zaveza?

V svoji osnovni obliki zaveza ureja medsebojni odnos med Bogom in človeštvom na enak način, kot običajna zaveza ali sporazum ureja odnos med dvema ali več ljudmi. Nova zaveza velja, ker je Jezus, oporočitelj, umrl. Razumevanje tega je ključnega pomena za vernika, ker je odkupna daritev, ki smo jo prejeli, možna le po »Njegovi krvi na križu«, krvi Nove zaveze, krvi Jezusa, našega Gospoda (Kološanom 1,20).

Čigava ideja je?

Pomembno je razumeti, da je Nova zaveza Božja zamisel in da ni koncept, ki bi ga ustvaril človek. Kristus je svojim učencem, ko je postavil Gospodovo večerjo, izjavil: »To je moja kri nove zaveze« (Mr 14,24; Matej 26,28). To je kri večne zaveze« (Hebrejcem 1 Kor3,20).

Preroki stare zaveze so napovedali prihod te zaveze. Izaija opisuje Božje besede »njemu, ki ga ljudje zaničujejo in pogani sovražijo, hlapcu tiranov ... sem te ohranil in te naredil za zavezo ljudstva« (Izaija 4 Kor 9,7-8.; glej tudi Izaija 42,6). To je jasno sklicevanje na Mesijo, Jezusa Kristusa. Po Izaiju je Bog tudi napovedal: »Zvesto jim bom dal njihovo plačilo in sklenil z njimi večno zavezo« (Iz 6).1,8).

O tem je govoril tudi Jeremija: »Glej, prihaja čas, govori Gospod, ko sklenem novo zavezo,« ki »ni bila kakor zaveza, ki sem jo sklenil z njihovimi očeti, ko sem jih prijel za roko, da bi prinesel iz egiptovske dežele« (Jeremija 3 Kor1,31-32). To se ponovno imenuje "večna zaveza" (Jeremija 3 Kor2,40).

Ezekiel poudarja odkupno naravo te zaveze. V znamenitem poglavju Svetega pisma o "suhih kosteh" je pripomnil: "In z njimi bom sklenil zavezo miru, ki bo z njimi večna zaveza" (Ezekiel 37,26). 

Zakaj zaveza?

Zaveza v svoji osnovni obliki vključuje vzajemno razmerje med Bogom in človeštvom na enak način, kot običajna zaveza ali dogovor vključuje odnos med dvema ali več ljudmi.

To je edinstveno v religijah, saj v starodavnih kulturah bogovi običajno nimajo smiselnih odnosov z moškimi ali ženskami. Jeremija 32,38 kaže na intimno naravo tega zaveznega odnosa: "Oni bodo moje ljudstvo in jaz bom njihov Bog."

Frets so bili in se uporabljajo v poslovnih in pravnih transakcijah. V času stare zaveze so tako izraelski kot poganski običaji vključevali ratifikacijo človeških kletk s krvno žrtev ali manjšim obredom kakršne koli vrste, da bi poudarili vez in prvi status zaveze. Danes vidimo trajen primer tega pojma, ko ljudje slovesno izmenjujejo obroče, da bi izrazili svojo zavezanost poroki. Pod vplivom njihove družbe so biblijski liki uporabljali različne prakse, da so fizično svečano zaprli svoje zaveze z Bogom.

»Jasno je, da ideja zaveznega odnosa Izraelcem sploh ni bila tuja, zato ni presenetljivo, da je Bog uporabil to obliko odnosa, da bi izrazil svoj odnos s svojim ljudstvom« (Golding 2004: 75).

Božja zaveza med njim in človeštvom je primerljiva s tovrstnimi dogovori, sklenjenimi v družbi, vendar nima enakega ranga. Nova zaveza nima koncepta pogajanj in izmenjave. Poleg tega Bog in človek nista enakovredna bitja. "Božanska zaveza gre neskončno onkraj svoje zemeljske analogije" (Golding, 2004:74).

Večina starih fretov je imela vzajemno kakovost. Željeno vedenje je na primer nagrajeno z blagoslovom itd. Obstaja element vzajemnosti, izražen v dogovorjenih pogojih.

Ena od vrst zavez je zaveza pomoči. V njem višja sila, kot je kralj, svojim podložnikom podeli nezasluženo naklonjenost. To vrsto zaveze lahko najbolje primerjamo z novo zavezo. Bog brezpogojno podeljuje svojo milost človeštvu. Dejansko se je sprava, ki je omogočila prelivanje krvi te večne zaveze, zgodila, ne da bi Bog človeštvu pripisal njene prestopke (1. Corinthians 5,19). Brez kakršnega koli dejanja ali misli o kesanju z naše strani je Kristus umrl za nas (Rimljanom 5,8). Milost je pred krščanskim vedenjem.

Kaj pa druge biblične frets?

Večina biblijskih strokovnjakov poleg Nove zaveze odkrije še vsaj štiri druge fretse. To so Božji zaveti z Nojem, Abrahamom, Mojzesom in Davidom.
V svojem pismu kristjanom iz Nejudov v Efezu jim Pavel pojasnjuje, da so bili »tujci zunaj zaveze obljube«, v Kristusu pa so zdaj »ki so bili nekoč daleč, po Kristusovi krvi postali blizu« (Efežanom). 2,12-13), torej s krvjo Nove zaveze, ki omogoča spravo vsem ljudem.

Zaveze z Noahom, Abrahamom in Davidom vsebujejo vse brezpogojne obljube, ki najdejo svojo neposredno izpolnitev v Jezusu Kristusu.

»Držim ga kot v Noetovih dneh, ko sem prisegel, da Noetove vode ne bodo več hodile po zemlji. Zato sem prisegel, da se ne bom več jezil nate in te ne bom grajal. Kajti gore bodo popustile in hribi se bodo podrli, toda moja milost se ne bo oddaljila od vas in moja zaveza miru ne bo razpadla, govori Gospod, vaš usmiljeni« (Izaija 5).4,9-10.).

Pavel pojasnjuje, da je Kristus obljubljeno seme [potomec] Abrahama, zato so vsi verniki dediči odrešilne milosti (Galačanom 3,15-18). »Če pa ste Kristusovi, potem ste Abrahamovi otroci in dediči po obljubi« (Galačanom). 3,29). Obljube zaveze v zvezi z Davidovo linijo (Jeremija 23,5; 33,20-21) se udejanjajo v Jezusu, »korenini in semenu Davidovem«, kralju pravičnosti (Razodetje 22,16).

Mojzesova zaveza, imenovana tudi Stara zaveza, je bila pogojna. Pogoj je bil, da če bodo Izraelci sledili kodificiranemu Mojzesovemu zakonu, bodo sledili blagoslovi, zlasti dediščina obljubljene dežele, vizija, ki jo Kristus duhovno izpolnjuje: »In zato je tudi posrednik nove zaveze, tako da s svojim smrti, ki se je zgodila za odrešitev prestopkov pod prvo zavezo, bodo poklicani prejeli obljubljeno večno dediščino« (Heb. 9,15).

Zgodovinsko gledano so freze vključevale tudi znake, ki kažejo na nadaljnjo vpletenost vsake od obeh strani. Ta znamenja se nanašajo tudi na Novo zavezo. Znak zaveze z Noetom in stvarstvom je bila na primer mavrica, pisana porazdelitev svetlobe. Kristus je tisti, ki je luč sveta (Jn 8,12; 1,4-9.).

Znamenje za Abrahama je bilo obrezovanje (1. Mojzes 17,10-11). To je povezano s soglasjem učenjakov glede osnovnega pomena hebrejske besede berith, ki je prevedena zaveza, izraz, povezan z rezanjem. Izraz "odrezati ovratnik" se še vedno včasih uporablja. Jezus, Abrahamovo seme, je bil obrezan v skladu s to prakso (Lk 2,21). Pavel je pojasnil, da obreza za vernika ni več fizična, temveč duhovna. Po Novi zavezi je »obreza srca v duhu in ne v črki« (Rimljanom 2,29; glej tudi Filipljanom 3,3).

Sobota je bila tudi znamenje, dano za Mojzesovo zavezo (2. Mojzes 31,12-18). Kristus je ostalo od vseh naših del (Matej 11,28-30; Hebrejcem 4,10). Ta počitek je tako prihodnost kot sedanjost: »Kajti če bi jih Jozue pripeljal do počitka, Bog ne bi govoril o drugem dnevu pozneje. Še vedno je počitek za božje ljudstvo« (Heb 4,8-9.).

Tudi Nova zaveza ima znamenje in to ni mavrica ali obreza ali sobota. »Zato ti bo sam Gospod dal znamenje: Glej, devica je spočela in bo rodila sina in ga bo imenovala Emanuel« (Izaija) 7,14). Prvi znak, da smo ljudstvo Božje Nove zaveze, je, da je Bog prišel prebivati ​​med nami v obliki svojega Sina, Jezusa Kristusa (Matej 1,21; Janez 1,14).

Nova zaveza vsebuje tudi obljubo. »In glejte,« pravi Kristus, »poslal bom nad vas, kar je obljubil moj Oče« (Lk 2 Kor.4,49), in ta obljuba je bila dar Svetega Duha (Apd 2,33; Galačani 3,14). Verniki so v novo zavezo zapečateni »z obljubljenim Svetim Duhom, ki je zastava naše dediščine« (Efežanom). 1,13-14). Pravega kristjana ne zaznamuje obredno obrezovanje ali vrsta obveznosti, ampak prebivanje Svetega Duha (Rimljanom 8,9). Ideja zaveze ponuja širino in globino izkušenj, v katerih je mogoče Božjo milost razumeti dobesedno, figurativno, simbolično in po analogiji.

Kateri freti so še vedno v veljavi?

Vse omenjene fretse so povzete v slavi večne Nove zaveze. Pavel to ponazarja, ko primerja Mojzesko zavezo, znano tudi kot Stari zaveznik, z Novo zavezo.
Pavel Mojzesovo zavezo označuje kot »smrtno službo, napisano s črkami na kamnu« (2. Corinthians 3,7; Poglej tudi 2. Mojzes 34,27-28) in pravi, da čeprav je bil nekoč veličasten, "se ne sme šteti nobena slava proti tej preveliki slavi," sklicevanje na službo Duha, z drugimi besedami, Novo zavezo (2. Corinthians 3,10). Kristus je »vreden večje slave kot Mojzes« (Heb 3,3).

Grška beseda za zavezo, diatheke, daje tej razpravi nov pomen. Dodaja razsežnost sporazuma, ki je zadnja volja ali oporoka. V Stari zavezi beseda berith v tem smislu ni bila uporabljena.

Pisec Hebrejcem uporablja to grško razlikovanje. Tako Mojzes kot Nova zaveza sta kot oporoki. Mojzesova zaveza je prva oporoka [oporoka], ki je preklicana, ko je napisana druga. »Potem vzame prvega, da postavi drugega« (Heb 10,9). »Kajti če bi bila prva zaveza neoporečna, ne bi bilo prostora za drugo« (Heb. 8,7). Nova zaveza »ni bila podobna zavezi, ki sem jo sklenil z njihovimi očeti« (Heb 8,9).

Zato je Kristus posrednik »boljše zaveze, utemeljene na boljših obljubah« (Heb 8,6). Ko nekdo naredi novo oporoko, vse prejšnje oporoke in njihovi pogoji, ne glede na to, kako veličastni so bili, izgubijo veljavo, niso več zavezujoči in so neuporabni za njihove dediče. »Ko reče 'nova zaveza', prvo razglasi za zastarelo. Toda tisto, kar je zastarelo in preživeto, je blizu svojega konca« (Heb 8,13). Zato oblik stare ni mogoče zahtevati kot pogoj za sodelovanje v novi zavezi (Anderson 2007: 33).

Seveda: »Kajti kjer je oporoka, se je morala zgoditi smrt tistega, ki je oporoko naredil. Kajti oporoka začne veljati šele ob smrti; ni v veljavi, dokler živi tisti, ki ga je naredil« (Heb 9,16-17). Za ta namen je Kristus umrl in mi smo prejeli posvečenje po Duhu. »Po tej volji smo enkrat za vselej posvečeni z daritvijo telesa Jezusa Kristusa« (Heb. 10,10).

Odredba o sistemu žrtvovanja v Mojzesovi zavezi je neučinkovita, »kajti nemogoče je, da bi kri bikov in kozlov odvzela grehe« (Heb. 10,4), vseeno pa je bila prva oporoka razveljavljena, da bi lahko ustanovil drugo (Hebrejcem 10,9).

Kdor koli je pisal Hebrejcem, je bil zelo zaskrbljen, ali bodo njegovi bralci razumeli resnost učenja Nove zaveze. Se spomnite, kako je bilo v stari zavezi, ko je šlo za tiste, ki so zavrnili Mojzesa? »Če kdo prekrši Mojzesovo postavo, mora brez milosti umreti pri dveh ali treh pričah« (Heb. 10,28).

»Kaj misliš, koliko strožjo kazen si zasluži tisti, ki tepta Božjega Sina, ima za nečisto kri zaveze, s katero je bil posvečen, in preklinja duha milosti« (Hebrejcem). 10,29)?

zapiranje

Nova zaveza velja, ker je Jezus, oporočitelj, umrl. Razumevanje tega je ključnega pomena za vernika, ker je odkupna daritev, ki smo jo prejeli, možna le po »Njegovi krvi na križu«, krvi Nove zaveze, krvi Jezusa, našega Gospoda (Kološanom 1,20).

James Henderson