Svetloba, Bog in milost

172 svetlobni bog milostiKot mlada najstnica sem sedela v kinu, ko je moč ugasnila. V temi je šumenje občinstva vsako sekundo postajalo glasnejše. Opazil sem, kako sem poskušal sumljivo iskati izhod, takoj ko nekdo odpre vrata navzven. Svetloba se je pretakala v kino in žuborenje in moje sumljivo iskanje sta se hitro končala.

Dokler se ne soočimo s temo, večina od nas obravnava svetlobo kot nekaj, kar jemljemo za samoumevno. Vendar pa ni ničesar za videti brez svetlobe. Vidimo samo nekaj, ko svetloba osvetli sobo. Kjer to nekaj doseže naše oči, stimulira naše optične živce in proizvaja signal, ki omogoča, da se naši možgani prepoznajo kot predmet v prostoru z določenim videzom, položajem in gibanjem. Razumevanje narave svetlobe je bilo izziv. Prejšnje teorije so nepogrešljivo sprejele svetlobo kot delce, nato kot val. Danes večina fizikov razume svetlobo kot delce valov. Opazujte, kaj je napisal Einstein: Zdi se, da včasih moramo uporabiti eno in včasih drugo teorijo, medtem ko včasih lahko uporabljamo oba. Soočamo se z novo vrsto nerazumevanja. Imamo dve nasprotujoči si podobi resničnosti. Posamično, nobeden od njih ne more v celoti razložiti videza svetlobe, ampak skupaj.

Zanimiv vidik narave svetlobe je, zakaj tema nima moči nad njo. Medtem ko svetloba odganja temo, obratno ne drži. V Svetem pismu ima ta pojav pomembno vlogo v odnosu do narave Boga (svetloba) in zla (tema ali tema). Upoštevajte, kaj je rekel apostol Janez 1. Johannes 1,5-7 (HFA) je napisal: To je sporočilo, ki smo ga slišali od Kristusa in vam ga posredujemo: Bog je luč. Z njim ni teme. Če torej trdimo, da pripadamo Bogu in vendar živimo v temi greha, potem lažemo in s svojim življenjem nasprotujemo resnici. Če pa živimo v Božji luči, potem smo tudi povezani drug z drugim. In kri, ki jo je njegov Sin Jezus Kristus prelil za nas, nas osvobaja vsakršne krivde.

Kot je zapisal Thomas F. Torrance v svoji knjigi Trinitarna vera, je prvi cerkveni voditelj Atanasije po učenju Janeza in drugih zgodnjih apostolov uporabil metaforo svetlobe in njen sijaj, da je govoril o božji naravi, kot so jo razkrili. nas po Jezusu Kristusu: Tako kot svetloba nikoli ni brez sevanja, tako ni Oče nikoli brez svojega Sina ali brez njegove besede. Nadalje, tako kot sta svetloba in sijaj eno in nista čudna drug drugemu, sta tudi oče in sin eden in nista tuja drug drugemu, ampak iste narave. Tako kot je Bog večna luč, tako je Božji Sin kot večno sevanje Bog v sebi večna luč, brez začetka in konca (stran 121).

Atanazij je formuliral pomembno točko, ki so jo on in drugi cerkveni voditelji pravilno predstavili v Nicejski veroizpovedi: Jezus Kristus deli z Očetom eno samo bistvo (grško = ousia) Boga. Če ne bi bilo tako, ne bi imelo nobenega smisla, ko je Jezus rekel: »Kdor je videl mene, je videl tudi Očeta« (Jn 14,9). Tako kot pravi Torrance, če Jezus ne bi bil enoten (an ousia) z Očetom (in s tem v celoti Bog), ne bi imeli popolnega razodetja Boga v Jezusu. Toda ko je Jezus razglasil, da je resničen, to razodetje, videti ga pomeni videti očeta, slišati ga pomeni slišati očeta takšnega, kot je. Jezus Kristus je Očetov Sin po bistvu, to je po bistveni stvarnosti in naravi. Torrance komentira v »Trinitarian Faith« na strani 119: Odnos Oče-Sin v celoti in popolnoma sovpada z enostjo Boga, ki je večno lasten in sobiva z Očetom in Sinom. Bog je Oče, tako kot je večno Oče Sina in tako kot je Sin Bog Boga, tako kot je On večno Sin Očeta. Med Očetom in Sinom obstaja popolna in večna intimnost, med njima ni nobene »razdalje« v bivanju, času ali znanju.

Ker sta Oče in Sin v bistvu eno, sta tudi eno pri delu (dejanju). Bodite pozorni na to, kar je Torrance o tem napisal v krščanskem nauku o Bogu: Med Sinom in Očetom obstaja neprekinjeno razmerje bivanja in delovanja, v Jezusu Kristusu pa je bilo to razmerje utelešeno enkrat za vselej v našem človeškem obstoju. Torej za hrbtom Jezusa Kristusa ni Boga, ampak samo ta Bog, katerega obraz vidimo na obrazu Gospoda Jezusa. Ni temnega, nedosegljivega Boga, nobenega naključnega božanstva, o katerem ne vemo ničesar, ampak bi lahko trepetali le prej, medtem ko naša slaba vest trdi črte njegovega dostojanstva.

To razumevanje narave (bistva) Boga, ki se nam je razodel v Jezusu Kristusu, je odigralo odločilno vlogo v procesu uradovanja novozaveznega kanona. Nobena knjiga ni bila primerna za vključitev v Novo zavezo, če ni ohranjala popolne enotnosti Očeta in Sina. Tako je ta resnica in resničnost služila kot ključna razlagalna (tj. hermenevtična) temeljna resnica, s katero je bila za Cerkev določena vsebina Nove zaveze. Razumevanje, da sta Oče in Sin (vključno z Duhom) eno bistvo in dejanje, nam pomaga razumeti naravo milosti. Milost ni substanca, ki jo je ustvaril Bog, da bi stala med Bogom in človekom, ampak, kot jo opisuje Torrance, je "Božja daritev nam v njegovem učlovečenem Sinu, v katerem sta dar in darovalec neločljivo en Bog." Velikost odrešilne Božje milosti je ena oseba, Jezus Kristus, kajti v njem, po njem in iz njega prihaja odrešenje.

Troedini Bog, večna luč, je vir vsega "razsvetljenja", tako fizičnega kot duhovnega. Oče, ki je poklical luč v obstoj, je poslal svojega Sina, da bo luč sveta, in Oče in Sin pošiljata Duha, da prinese razsvetljenje vsem ljudem. Čeprav Bog »prebiva v nedostopni luči« (1. Ekipa. 6,16), se nam je razodel po svojem Duhu v »obličju« svojega učlovečenega Sina Jezusa Kristusa (prim. 2. Corinthians 4,6). Tudi če moramo najprej previdno pogledati, da bi "ugledali" to silno svetlobo, tisti, ki jo sprejmejo, kmalu ugotovijo, da je tema pregnana daleč naokoli.

V toplini svetlobe,

Joseph Tkach
Predsednik GRACE COMMUNION INTERNATIONAL


pdfNarava svetlobe, Bog in milost