čudeži zdravljenja

V naši kulturi se beseda čudež pogosto uporablja rahlo. Če na primer pri podaljšanju nogometne tekme ekipa še vedno uspe presenetljivo ustreliti zmagovalni gol z odklenjenim posnetkom 20 metra, potem lahko nekateri televizijski komentatorji govorijo o čudežu. V cirkuski predstavi režiser napoveduje štirikratni čudežni performans umetnika. No, zelo malo verjetno je, da so to čudeži, ampak bolj spektakularna zabava.

Čudež je nadnaraven dogodek, ki presega inherentne zmožnosti narave, čeprav CS Lewis v svoji knjigi Čudeži poudarja, da "čudeži ne ... kršijo naravnih zakonov. »Ko Bog naredi čudež, se vmešava v naravne procese na način, ki ga le on lahko. Na žalost kristjani včasih sprejmejo napačne predstave o čudežih. Na primer, nekateri pravijo, da če bi več ljudi imelo vero, bi bilo več čudežev. Toda zgodovina kaže nasprotno – čeprav so Izraelci doživeli številne čudeže, ki jih je naredil Bog, jim je manjkalo vere. Kot drug primer nekateri trdijo, da so vse ozdravitve čudežne. Vendar pa veliko ozdravitev ne ustreza formalni definiciji čudežev – veliko čudežev je posledica naravnega procesa. Ko si odrežemo prst in vidimo, da se malo po malo celi, je bil to naraven proces, ki ga je Bog vložil v človeško telo. Naravni proces zdravljenja je znamenje (dokaz) dobrote Boga, našega Stvarnika. Ko pa se globoka rana takoj zaceli, razumemo, da je Bog naredil čudež – neposredno in nadnaravno je posredoval. V prvem primeru imamo posredno znamenje, v drugem pa neposredno znamenje – oba kažeta na Božjo dobroto.

Na žalost obstajajo nekateri, ki zaman izgovarjajo Kristusovo ime in celo ponarejajo čudeže, da bi pridobili privržence. To včasih vidite pri tako imenovanih "zdravilnih storitvah". Takšne zlorabe čudežnega zdravljenja ni v Novi zavezi. Namesto tega poroča o bogoslužju o glavnih temah vere, upanja in ljubezni do Boga, pri katerem verniki iščejo odrešitev v oznanjevanju evangelija. Vendar zloraba čudežev ne bi smela zmanjšati naše hvaležnosti za pristne čudeže. Naj vam povem o čudežu, ki sem mu lahko priča sam. Pridružil sem se molitvam mnogih drugih, ki so molili za žensko, ki ji je maligni rak že požrl nekaj reber. Zdravila se je in ko je bila maziljena, je Boga prosila za čudež ozdravljenja. Posledično rak ni bil več odkrit in rebra so ji ponovno zrasla! Zdravnik ji je rekel, da je to čudež in naj nadaljuje s tem, kar je počela.” Pojasnila mu je, da ni njena krivda, ampak da je to božji blagoslov. Nekateri morda trdijo, da je zdravljenje povzročilo, da je rak izginil in so rebra zrasla sama od sebe, kar je povsem mogoče. Le to bi trajalo dlje časa, a so se njena rebra zelo hitro obnovila. Ker njen zdravnik »ni znal razložiti« njenega hitrega okrevanja, sklepamo, da je posredoval Bog in naredil čudež.

Vera v čudeže ni nujno usmerjena proti naravnim znanostim in iskanje naravnih razlag ne pomeni nujno pomanjkanja vere v Boga. Ko znanstveniki postavijo hipotezo, preverijo za napake. Če v raziskavah ni mogoče odkriti nobenih napak, potem to govori za hipotezo. Zato ne iščemo takoj iskati naravne razlage čudežnega dogodka kot zavračanje vere v čudeže.

Vsi smo molili za ozdravljenje bolnih. Nekateri so čudežno takoj ozdraveli, drugi pa so postopoma okrevali po naravni poti. V primerih čudežnih ozdravitev ni bilo odvisno od tega, kdo in koliko je molil. Apostol Pavel kljub trikratni molitvi ni bil ozdravljen svojega »trna v mesu«. Zame je pomembno naslednje: ko molimo za čudež ozdravitve, pustimo, da naša vera prepusti Bogu, da odloči, ali, kdaj in kako bo ozdravel. Zaupamo vanj, da bo naredil tisto, kar je za nas najboljše, saj vemo, da v svoji modrosti in dobroti upošteva dejavnike, ki jih ne vidimo.

Z molitvijo za ozdravitev bolne osebe pokažemo enega od načinov, kako lahko izkažemo ljubezen in sočutje do tistih v stiski ter se povežemo z Jezusom v njegovi zvesti priprošnji kot našemu posredniku in velikemu duhovniku. Nekateri imajo navodila v Jamesu 5,14 napačno razumeli, zakaj se obotavljajo pri molitvi za bolnega, ob predpostavki, da so za to pooblaščeni samo starešine oddelka ali da je molitev starešine nekako učinkovitejša od molitev prijateljev ali bližnjih. Zdi se, da je Jakob nameraval, da bi njegovo navodilo članom oddelka, naj pokličejo starešine, da mazilijo bolne, jasno poudarilo, da morajo starešine služiti kot služabniki tistim v stiski. Svetopisemski učenjaki vidijo v navodilih apostola Jakoba sklicevanje na Jezusa, ki je poslal učence v skupinah po dva (Marko 6,7), ki je »izgnal mnogo zlih duhov in mnoge bolnike pomazilil z oljem in jih ozdravil« (Mark. 6,13). [1]

Ko molimo za zdravljenje, ne smemo misliti, da je naša naloga, da nekako premaknemo Boga, da deluje po njegovi milosti. Božja dobrota je vedno velikodušno darilo! Zakaj potem molite? S molitvijo sodelujemo pri Božjem delu v življenju drugih ljudi in v naših življenjih, ko nas Bog pripravlja za to, kar bo storil po svoji sočutju in modrosti.

Naj podam opombo za razmislek: če vas oseba prosi za molitveno podporo glede zdravstvenega stanja in želi, da ostane zaupna, je treba to prošnjo vedno spoštovati. Nikogar ne bi smeli zavajati s predpostavko, da so "možnosti" za ozdravitev nekako sorazmerne s številom ljudi, ki za to molijo. Takšna predpostavka ne izhaja iz Svetega pisma, ampak iz magične miselnosti.

Pri vseh razmišljanjih o zdravljenju se moramo zavedati, da je Bog tisti, ki zdravi. Včasih ozdravi s čudežem, drugič pa zdravi naravno, kar je že v njegovem ustvarjanju. Kakorkoli že, vsa zasluga pripada njemu. V Filipljanom 2,27 apostol Pavel se zahvaljuje Bogu za njegovo usmiljenje do svojega prijatelja in sodelavca Epafrodita, ki je bil neozdravljivo bolan, preden ga je Bog ozdravil. Pavel ne omenja ničesar o zdravilni službi ali posebni osebi (vključeni) s posebno avtoriteto. Namesto tega Pavel preprosto hvali Boga, da je ozdravil svojega prijatelja. To je dober zgled za sledenje.

Zaradi čudeža, ki sem ga bil priča, in drugega, ki sem se ga naučil od drugih, sem prepričan, da Bog še vedno zdravi. Ko smo bolni, imamo svobodo, da prosimo nekoga v Kristusu, da moli za nas, da pokličemo starešine naše cerkve, da se mazimo z oljem in molimo za naše zdravljenje. Nato je naša odgovornost in privilegij moliti za druge, prositi Boga, naj ozdravi, če je njegova volja, tistih, ki smo bolni in trpimo. Ne glede na to se zanašamo na Božji odgovor in časovni razpored.

V zahvalo za Božja ozdravljenja,

Joseph Tkach

Präsident
GRACE COMMUNION INTERNATIONAL

čudeži zdravljenja