Bog ljubi vse ljudi

Friedrich Nietzsche (1844-1900) je postal znan kot "končni ateist" zaradi svoje slabšalne kritike krščanske vere. Trdil je, da je krščansko sveto pismo, zlasti zaradi poudarka na ljubezni, stranski produkt dekadence, korupcije in maščevanja. Namesto da bi menil, da je obstoj Boga vsaj približno mogoč, je s svojim znamenitim izrekom »Bog je mrtev« razglasil, da je velika ideja o Bogu umrla. Tradicionalno krščansko vero (ki jo je imenoval stara mrtva vera) je nameraval nadomestiti z nečim radikalno novim. Z novico, da je "stari bog mrtev", je trdil, bodo filozofi in svobodomisleci, kot je on, razsvetljeni za nov začetek. Za Nietzscheja je prišlo do nove zore v družbi »vesele znanosti«, v kateri je bil človek osvobojen represivnega prepričanja, ki skozi ozke meje oropa ljudi njihovega veselja.

Kako stojimo z ateisti?

Nietzschejeva filozofija je mnoge ljudi spodbudila k sprejemanju ateizma. Tudi med kristjani je nekaj, ki sprejemajo njegove nauke in menijo, da obsojajo obliko krščanstva, ki se pretvarja, da je Bog mrtev. Spregledajo, da se je Nietzscheju zdelo, da je zamisel o vsakem bogu absurdna, in da je bilo kakršno koli prepričanje neumno in škodljivo. Njegova filozofija je v nasprotju s svetopisemskim krščanstvom, kar pa ne pomeni, da se želimo postaviti nad njega ali druge ateiste. Naš klic je pomagati ljudem (tudi ateistom) razumeti, da je tudi Bog tam zanje. Ta klic izpolnjujemo z zgledom načina življenja soljudi, za katerega je značilen radostni odnos z Bogom - ali kot pravimo v WCG, z življenjem in posredovanjem dobre novice.

Verjetno ste že videli nalepko (kot na levi), ki se norčuje iz Nietzscheja. Tu se ne upošteva, da je leto pred izgubo uma Nietzsche napisal več pesmi, ki kažejo, da je spremenil svoj pogled na Boga. Tukaj je eden izmed njih:

Ne! Pridi nazaj z vsemi tvojimi mukami!
Do zadnjega osamljenega. Oh, vrni se!
Vsi moji solzni tokovi tečejo proti tebi!
In moj zadnji srčni plamen  Na njem žariš!
Oh, vrni se, moj neznani bog! Moja bolečina! Moja zadnja sreča!
Nesporazumi o Bogu in krščanskem življenju

Zdi se, da ni konca napačnemu predstavljanju Boga, ki nenehno prižiga plamen ateizma. Bog je napačno predstavljen kot maščevalni, oblastni in kaznovalni, ne pa Bog ljubezni, usmiljenja in pravičnosti. Bog, ki se je razodel v Kristusu, ki nas vabi, da sprejmemo življenje vere vanj in zapustimo pot življenja, ki vodi v smrt. Namesto življenja obsojenega in zatiranega je krščansko življenje veselo sodelovanje v nenehni Jezusovi službi, o katerem je v Svetem pismu zapisano, da ni prišel soditi sveta, ampak ga rešiti (Jn. 3,16-17). Da bi pravilno razumeli Boga in krščansko življenje, je pomembno prepoznati razliko med Božjimi sodbami in obsodbami. Bog nas ne sodi zato, ker je proti nam, ampak zato, ker je za nas. S svojimi sodbami kaže na poti, ki vodijo v večno smrt – to so poti, ki nas oddaljujejo od druženja z njim, po katerem po njegovi milosti prejemamo blaginjo in blagoslove. Ker je Bog ljubezen, je njegova sodba usmerjena proti vsemu, kar je proti nam, njegovim ljubljenim. Medtem ko se človeška sodba pogosto razume kot sojenje, nam Božja sodba kaže, kaj vodi v življenje in kaj vodi v smrt. Njegove sodbe nam pomagajo, da se izognemo obsodbi za greh ali zlo. Bog je poslal svojega Sina na svet, da bi premagal moč greha in nas rešil njegovega suženjstva in njegove najhujše posledice, večne smrti. Troedini Bog želi, da priznamo edino pravo svobodo: Jezusa Kristusa, živo resnico, ki nas osvobaja. V nasprotju z Nietzschejevimi napačnimi predstavami krščansko življenje ni pod pritiskom povračil. Namesto tega je to veselo življenje v Kristusu in s Kristusom po Svetem Duhu. Vključuje naše sodelovanje pri tem, kar počne Jezus. Osebno mi je všeč razlaga, ki jo nekateri dobijo s športnega igrišča: krščanstvo ni šport za gledalce. Na žalost tudi to nekateri ljudje napačno razumejo in je povzročilo pritisk na druge, naj storijo nekaj za njihovo odrešenje. Obstaja velika razlika med opravljanjem dobrih del za odrešenje (ki daje poudarek na nas) in našim sodelovanjem pri delih Jezusa, ki je naše odrešenje (ki daje poudarek njemu).

Krščanski ateisti?

Morda ste že slišali frazo "krščanski ateist". Uporablja se za ljudi, ki trdijo, da verjamejo v Boga, a o njem vedo malo in živijo, kot da ne obstaja. Iskreni vernik lahko postane krščanski ateist tako, da preneha biti vdan Jezusov sledilec. Človek se lahko tako poglobi v dejavnosti (tudi tiste s krščansko oznako), da postane delni sledilec Jezusa – in se bolj osredotoča na dejavnost kot na Kristusa. Potem so tu še tisti, ki verjamejo, da jih Bog ljubi in da imajo z njim odnos, vendar ne vidijo potrebe po sodelovanju v življenju cerkve. S tem stališčem (morda nevede) zavračajo svojo pripadnost in aktivno članstvo v Kristusovem telesu. Čeprav občasno zaupajo Božjemu vodstvu, ne želijo, da bi prevzel popoln nadzor nad njihovim življenjem. Želijo, da je Bog njihov kopilot. Nekateri imajo raje, da je Bog njihova stevardesa, ki občasno prinese kaj zahtevanega. Bog je naš pilot – daje nam smer, ki nas vodi v pravo življenje. Resnično on je pot, resnica in življenje.

Sodelovanje z Bogom v skupnosti Cerkve

Bog kliče vernike, naj vodijo s seboj številne sinove in hčere v slavo (Heb. 2,10). Vabi nas, da sodelujemo pri njegovem poslanstvu v svetu tako, da živimo in oznanjamo evangelij. To počnemo skupaj kot člani Kristusovega telesa, Cerkve ("Služba je ekipni šport!"). Nihče nima vseh duhovnih darov, zato so vsi potrebni. V občestvu Cerkve skupaj dajemo in prejemamo – gradimo in krepimo drug drugega. Kot nas opominja pisec Hebrejcem, ne zapustimo svojih občin (Heb. 10,25), ampak stopite skupaj z drugimi, da bi opravili delo, h kateremu nas je Bog poklical kot skupnost vernikov.

Veseli se resničnega, večnega življenja s Kristusom

Jezus, učlovečeni Božji Sin, je daroval svoje življenje, da bi mi imeli »večno življenje in polnost« (Jn. 10,9-11). To ni življenje zajamčenega bogastva ali dobrega zdravja. Ni vedno brez bolečin. Namesto tega živimo v zavedanju, da nas Bog ljubi, nam je odpustil in nas sprejel kot svoje posvojene otroke. Namesto življenja v stiski in stiski je napolnjeno z upanjem, veseljem in gotovostjo. To je življenje, v katerem gremo naprej, da postanemo tisto, kar je Bog namenil za nas kot sledilce Jezusa Kristusa po Svetem Duhu. Bog, ki je sodil zlo, ga je obsodil na Kristusovem križu. Zato za zlo ni prihodnosti in preteklost je dobila novo smer, v kateri lahko sodelujemo z vero. Bog ni dovolil, da bi se zgodilo kaj takega, s čimer se ne bi mogel uskladiti. Pravzaprav bo »vsaka solza obrisana«, kajti Bog v Kristusu in po Svetem Duhu »vse dela novo« (Razodetje 2 Kor.1,4-5). To je, dragi prijatelji in zaposleni, res dobra novica! Pravi, da Bog ne obupa nad nikomer, tudi če se ti odrečeš njemu. Apostol Janez pravi, da je »Bog ljubezen« (1 4,8) – Ljubezen je njegova narava. Bog nas nikoli ne neha ljubiti, ker če bi nas, bi bilo to v nasprotju z njegovo naravo. Zato nas lahko opogumlja spoznanje, da Božja ljubezen vključuje vse ljudi, ne glede na to, ali so živeli ali bodo živeli. To velja tudi za Friedricha Nietzscheja in vse ostale ateiste. Lahko upamo, da je Božja ljubezen dosegla tudi Nietzscheja, ki je proti koncu svojega življenja doživel kesanje in vero v to, kar Bog namerava dati vsem ljudem. Zares, »vsak, kdor kliče Gospodovo ime, bo rešen« (Rim. 10,13). Kako čudovito, da nas Bog nikoli ne preneha ljubiti.

Joseph Tkach

Präsident
GRACE COMMUNION INTERNATIONAL

Bog ljubi vse ljudi