Naša nova identiteta v Kristusu

Martin Luther je kristjane imenoval "hkratni grešniki in svetniki". Prvotno je ta izraz zapisal v latinščini simul iustus et peccator. Simul pomeni "hkrati", iustus pomeni "pravičen", et pomeni "in" in peccator pomeni "grešnik". Če vzamemo dobesedno, to pomeni, da živimo tako v grešnosti kot v brezgrešnosti hkrati. Lutrov moto bi bil potem protislovje. Toda govoril je metaforično, želel je obravnavati paradoks, da v Božjem kraljestvu na zemlji nismo nikoli popolnoma brez grešnih vplivov. Čeprav smo spravljeni z Bogom (svetniki), ne živimo popolnega Kristusovega življenja (grešniki). Pri oblikovanju tega izreka je Luther občasno uporabil jezik apostola Pavla, da bi pokazal, da je srce evangelija dvojno štetje. Prvič, naši grehi so pripisani Jezusu, nam pa njegova pravičnost. Ta pravni žargon imputacije omogoča izražanje tega, kar je pravno in torej dejansko resnično, tudi če ni vidno v življenju osebe, na katero se nanaša. Luther je tudi rekel, da razen samega Kristusa njegova pravičnost nikoli ne postane naša (pod našim nadzorom). To je dar, ki je naš šele, ko ga sprejmemo od Njega. Ta dar prejmemo tako, da smo združeni z darovalcem darila, saj je navsezadnje darovalec dar. Jezus je naša pravičnost! Luther je seveda imel veliko več za povedati o krščanskem življenju kot le ta en stavek. Čeprav se z večino stavka strinjamo, obstajajo vidiki, s katerimi se ne strinjamo. Kritika J. de Waala Drydena v članku v The Journal of the Study of Paul and His Letters pravi takole (zahvaljujem se svojemu dobremu prijatelju Johnu Kosseyju, da mi je poslal te vrstice):

[Luthrov] rek pomaga povzeti načelo, da je upravičeni grešnik razglašen za pravičnega s "tujo" Kristusovo pravičnostjo in ne s posameznikovo lastno bivajočo pravičnostjo. Kjer se ta rek ne izkaže za koristnega, je, ko se nanj gleda – bodisi zavestno ali nezavedno – kot na temelj za posvečenje (krščanskega življenja). Težava je v nenehnem prepoznavanju kristjana kot »grešnika«. Samostalnik peccator nakazuje več kot le deformirano moralno voljo ali nagnjenost k prepovedanim dejanjem, temveč opredeljuje kristjanov nauk o bivanju. Kristjan ni grešen samo v svojih dejavnostih, ampak tudi v svoji naravi.Psihološko gledano Luthrov izrek ublaži moralno krivdo, vendar ohranja sram. Samoumevna podoba opravičenega grešnika, ki tudi odkrito oznanja odpuščanje, spodkopava prav to odpuščanje, ko predstavlja razumevanje sebe kot globoko grešnega bitja, ker kategorično izključuje transformativni element Kristusa. Kristjan bi imel potem morbidno samorazumevanje, ki ga krepi običajna praksa in tako to razumevanje predstavlja kot krščansko vrlino. Na ta način se podžigata sram in samoprezir. ("Ponovni pregled Rimljanom 7: Zakon, jaz, duh," JSPL (2015), 148-149)

Sprejmite našo novo identiteto v Kristusu

Kot pravi Dryden, Bog "grešnika povzdigne na višji položaj." V edinosti in občestvu z Bogom, v Kristusu in po Duhu smo »novo bitje« (2. Corinthians 5,17) in preoblikovano tako, da smo lahko »udeleženi« pri »božanski naravi« (2. Peter 1,4). Nismo več grešni ljudje, ki hrepenimo po osvoboditvi svoje grešne narave. Nasprotno, mi smo Božji posvojeni, ljubljeni, spravljeni otroci, ki so narejeni po Kristusovi podobi. Naše razmišljanje o Jezusu in o nas samih se korenito spremeni, ko sprejmemo resničnost naše nove identitete v Kristusu. Razumemo, da ni naše zaradi tega, kdo smo, ampak zaradi Kristusa. Ni naša zaradi naše vere (ki je vedno nepopolna), ampak zaradi Jezusove vere. Upoštevajte, kako Pavel to povzema v svojem pismu cerkvi v Galaciji:

Živim, a zdaj ne jaz, ampak Kristus živi v meni. Kajti to, kar zdaj živim v telesu, živim v veri v Božjega Sina, ki me je ljubil in se izročil zame (Galačanom 2,20).

Pavel je Jezusa razumel kot subjekt in predmet odrešilne vere. Kot subjekt je aktivni posrednik, avtor milosti. Kot predmet se odzove kot eden od nas s popolno vero, ki to počne namesto nas in za nas. Njegova vera in njegova zvestoba, ne naša, nam dajeta našo novo identiteto in nas dela pravične v njem. Kot sem zapisal v svojem tedenskem poročilu pred nekaj tedni, Bog pri reševanju ne očisti našega brezrokavnika in nas nato prepusti našim lastnim prizadevanjem, da bi sledili Kristusu. Nasprotno, po milosti nam omogoča, da z veseljem sodelujemo v tem, kar je storil v nas in po nas. Vidite, milost je več kot le sijaj v očeh našega nebeškega Očeta. Prihaja od našega Očeta, ki nas je izbral, ki nam daje darove in obljube popolnega odrešenja v Kristusu, vključno z opravičitvijo, posvečenjem in poveličevanjem (1. Corinthians 1,30). Vsak od teh vidikov našega odrešenja doživljamo po milosti, v združenju z Jezusom, po Duhu, ki nam je dan kot posvojeni ljubljeni Božji otroci, ki v resnici smo.

Razmišljanje o Božji milosti na ta način na koncu spremeni naš pogled na vse. Na primer: V svoji običajni vsakodnevni rutini morda razmišljam o tem, kje sem pravkar narisal Jezusa. Ko razmišljam o svojem življenju z vidika svoje identitete v Kristusu, se moje razmišljanje premakne k razumevanju, da to ni nekaj, k čemur želim povleči Jezusa, ampak da sem poklican, da mu sledim in delam, kar počne On. Ta premik v našem razmišljanju je natanko tisto, za kar gre rast v milosti in spoznanju Jezusa. Ko se z njim zbližamo, si delimo več tega, kar počne. To je koncept bivanja v Kristusu, o katerem naš Gospod govori v Janezu 15. Pavel jo imenuje »skrito« v Kristusu (Kološanom 3,3). Mislim, da ni boljšega mesta za skrivanje, ker v Kristusu ni nič drugega kot dobrota. Pavel je razumel, da je cilj življenja biti v Kristusu. To, da ostanemo v Jezusu, prinaša v nas samozavestno dostojanstvo in namen, ki ga je naš Stvarnik zasnoval za nas od začetka. Ta identiteta nas osvobaja, da živimo v svobodi od Božjega odpuščanja in ne več v izčrpavajočem sramu in krivdi. Prav tako nas osvobaja, da živimo z varnim spoznanjem, da nas Bog spreminja od znotraj po Duhu. To je resničnost tega, kdo smo v Kristusu po milosti.

Napačno razlagati in razlagati naravo božje milosti

Na žalost si mnogi ljudje napačno razlagajo naravo Božje milosti in jo vidijo kot prosti prehod do greha (za to je kriv antinomizem). Paradoksalno je, da se ta napaka večinoma zgodi, ko želijo milost in odnos, ki temelji na milosti, povezati v pravni konstrukt (to je napaka zakonitosti). V tem pravnem okviru se milost pogosto napačno razume kot božja izjema od pravila. Milost nato postane pravni izgovor za nedosledno poslušnost. Ko se milost razume na ta način, se svetopisemski koncept Boga kot ljubečega Očeta, ki graja svoje ljubljene otroke, prezre. Poskus legalizacije milosti je strašna, dolgotrajna napaka. Pravna dela ne vsebujejo nobene utemeljitve in milost ni izjema od pravila. To nerazumevanje milosti običajno vodi do liberalnega, nestrukturiranega življenjskega sloga, ki je v nasprotju z milostjo in evangelijskim življenjem, ki ga Jezus deli z nami po Svetem Duhu.

Spremenjeno z milostjo

To nesrečno napačno razumevanje milosti (z njenimi napačnimi zaključki o krščanskem življenju) lahko pomirja slabo vest, vendar nehote zgreši milost spremembe - božjo ljubezen v naših srcih, ki nas lahko po Duhu preoblikuje od znotraj. Pogrešanje te resnice na koncu vodi v krivdo, ki temelji na strahu. Če govorim iz lastnih izkušenj, lahko rečem, da je življenje, ki temelji na strahu in sramu, slaba alternativa življenju, ki temelji na milosti. Kajti to je življenje, ki ga vodi spreminjajoča se ljubezen do Boga, ki nas opravičuje in posvečuje z našo združitvijo s Kristusom po moči Duha. Poglejte, kaj je Pavel rekel Titu:

Ker se je vsem ljudem pokazala Božja zdravilna milost in nas disciplinira, da zavračamo brezbožno naravo in posvetne želje ter živimo preudarno, pravično in pobožno na tem svetu. (Tit 2,11-12)

Bog nas ni rešil samo zato, da bi nas pustil sam s sramoto, nezrelostjo in grešnimi in destruktivnimi načini življenja. Po milosti nas je rešil, da bomo živeli v njegovi pravičnosti. Milost pomeni, da nas Bog nikoli ne bo predal. Še naprej nam daje dar, da delimo v enotnosti s Sinom in druženjem z Očetom, kakor tudi da lahko v sebi nosimo Svetega Duha. Spremenil nas je, da smo bolj podobni Kristusu. Milost je natanko to, o čemer je naš odnos z Bogom.

V Kristusu smo in bomo vedno ljubljeni otroci našega nebeškega Očeta. Vse, kar nas prosi, je, da raste v milosti in poznavanju njegovega znanja. Rastemo v milosti in se učimo zaupati mu skozi in skozi, in naraščamo v poznavanju Njega tako, da sledimo Njemu in preživljamo čas z njim. Bog nam ne samo odpusti po milosti, ko živimo svoje življenje v poslušnosti in spoštovanju, ampak nas tudi spremeni po milosti. Naš odnos z Bogom, v Kristusu in po Duhu, ne raste do te mere, da manj potrebujemo Boga in Njegovo milost. Nasprotno, naše življenje je odvisno od njega na vsak način. On nas naredi novega tako, da nas čisti od znotraj navzven. Ko se učimo ostati v njegovi milosti, ga bolje spoznamo, ga ljubimo in njegove poti skupaj. Bolj ko ga poznamo in ljubimo, bolj bomo izkusili svobodo, da bomo počivali v njegovi milosti, brez krivde, strahu in sramu.

Paul povzame tako:
Kajti po milosti ste bili odrešeni po veri, in to ne od vas samih: to je Božji dar, ne iz del, da se nihče ne hvali. Kajti mi smo njegovo delo, ustvarjeni v Kristusu Jezusu za dobra dela, ki jih je Bog vnaprej pripravil, da bomo v njih hodili (Efežanom 2,8-10.).

Ne pozabimo, da je Jezusova vera – njegova zvestoba – tista, ki nas odreši in spremeni. Kot nas opominja pisec Hebrejcev, je Jezus začetnik in dovršitelj naše vere2,2).    

Joseph Tkach

Naša nova identiteta v Kristusu (1. del)