Audio
Gospodova večerja
Gospodova večerja je spomin na to, kaj je Jezus storil v preteklosti, simbol našega odnosa z njim zdaj in obljuba, kaj bo storil v prihodnosti. Kadar koli obhajamo zakrament, vzamemo kruh in vino, da se spomnimo našega Odrešenika in oznanjamo njegovo smrt, dokler ne pride. Gospodova večerja je deležna smrti in vstajenja našega Gospoda, ki je dal svoje telo in prelil svojo kri, da bi nam bilo odpuščeno. (1. Corinthians 11,23-26; 10,16; Matej 26,26-28.).
Gospodova večerja nas spominja na Jezusovo smrt na križu
Tisti večer, ko je bil izdan, je Jezus, ko je jedel s svojimi učenci, vzel kruh in rekel: »To je moje telo, ki se daje za vas; to delajte v moj spomin« (Lk 2 Kor2,19). Vsak od njih je pojedel kos kruha. Ko jemo Gospodovo večerjo, pojemo vsak kos kruha v spomin na Jezusa.
»Podobno nam je tudi kelih po večerji rekel: Ta kelih je nova zaveza v moji krvi, ki se za vas preliva« (v. 20). Ko ob obhajilu srkamo vino, se spominjamo, da je bila Jezusova kri prelita za nas in da je ta kri pomenila novo zavezo. Tako kot je bila stara zaveza zapečatena s škropljenjem s krvjo, je bila nova zaveza vzpostavljena z Jezusovo krvjo (Heb. 9,18-28.).
Kot je rekel Pavel: »Kajti kolikorkrat jeste ta kruh in pijete to kri, oznanjate Gospodovo smrt, dokler ne pride« (1. Corinthians 11,26). Gospodova večerja se ozira na smrt Jezusa Kristusa na križu.
Je Jezusova smrt dobra stvar ali slaba stvar? Vsekakor obstajajo zelo žalostni vidiki njegove smrti, vendar je širša slika, da je njegova smrt najboljša novica. Pokaže nam, koliko nas Bog ljubi - toliko, da je poslal svojega sina, da umre za nas, da bi lahko odpustili naše grehe in da bomo lahko živeli z njim za vedno.
Jezusova smrt je izjemno veliko darilo za nas. To je dragoceno. Če dobimo darilo velike vrednosti, darilo, ki je za nas vsebovalo veliko žrtev, kako naj ga prejmemo? Z žalostjo in obžalovanjem? Ne, to ni tisto, kar želi dajalec. Namesto tega bi ga morali sprejeti z veliko hvaležnostjo, kot izraz velike ljubezni. Ko plakamo, bi morale biti solze veselja.
Torej, čeprav je Gospodova večerja spomin na smrt, ni pokop, kot da bi bil Jezus še vedno smrt. Nasprotno – ta spomin praznujemo, saj vemo, da je smrt zadržala Jezusa le tri dni – saj vemo, da tudi nas smrt ne bo obdržala večno. Veselimo se, da je Jezus premagal smrt in osvobodil vse, ki so bili zasužnjeni strahu pred smrtjo (Hebrejcem 2,14-15). Spomnimo se lahko Jezusove smrti z veselim spoznanjem, da je zmagal nad grehom in smrtjo! Jezus je rekel, da se bo naša žalost spremenila v veselje (Janez 16,20). Prihod k Gospodovi mizi in občestvo naj bo praznovanje in ne pogreb.
Stari Izraelci so se ozrli na dogodke Pashe kot odločilni trenutek v svoji zgodovini, v času, ko se je začela njihova identiteta kot narod. Bilo je v času, ko so z mogočno roko Božjo pobegnili smrti in suženjstva ter bili osvobojeni služiti Gospodu. V krščanski cerkvi gledamo nazaj na dogodke, ki obkrožajo Jezusovo križanje in vstajenje, kot odločilni trenutek v naši zgodovini. S tem se izognemo smrti in suženjstvu greha in s tem smo osvobojeni služiti Gospodu. Gospodova večerja je spomin na ta odločilni trenutek v naši zgodovini.
Zakrament simbolizira naš sedanji odnos z Jezusom Kristusom
Jezusovo križanje ima trajen pomen za vse, ki so prevzeli križ, da bi mu sledili. Še naprej smo deležni njegove smrti in nove zaveze, ker smo deležni njegovega življenja. Pavel je zapisal: »Kelih blagoslova, ki ga blagoslavljamo, ali ni obhajilo Kristusove krvi? Ali ni kruh, ki ga lomimo, občestvo Kristusovega telesa?" (1. Corinthians 10,16). Z Gospodovo večerjo pokažemo svojo vlogo v Jezusu Kristusu. Z njim imamo druženje. Z njim smo združeni.
Nova zaveza govori o našem sodelovanju pri Jezusu na več načinov. Smo deležni njegovega križanja (Galatom 2,20; Kološani 2,20), njegova smrt (Rim 6,4), njegovo vstajenje (Efežanom 2,6; Kološani 2,13; 3,1) in njegovo življenje (Galačanom 2,20). Naše življenje je v njem in on je v nas. Gospodova večerja simbolizira to duhovno resničnost.
Šesto poglavje Janezovega evangelija nam daje podobno sliko. Potem ko se je razglasil za »kruh življenja«, je Jezus rekel: »Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan« (Jn. 6,54). Ključnega pomena je, da svojo duhovno hrano najdemo v Jezusu Kristusu. Gospodova večerja prikazuje to trajno resnico. »Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostane v meni in jaz v njem« (v. 56). Kažemo, da živimo v Kristusu in on v nas.
Torej nam Gospodova večerja pomaga, da pogledamo navzgor, k Kristusu, in spoznamo, da je resnično življenje lahko samo z njim in z njim.
Toda če se zavedamo, da Jezus živi v nas, potem se ustavimo in razmislimo, kakšen dom mu ponujamo. Preden je prišel v naše življenje, smo bili bivališče greha. Jezus je to vedel, preden je sploh potrkal na vrata naših življenj. On hoče vstopiti, da lahko začne čistiti. Toda ko Jezus trka, mnogi poskušajo narediti hitro čiščenje, preden odprejo vrata. Vendar kot človeška bitja ne moremo očistiti svojih grehov - najboljše kar lahko storimo je, da jih skrijemo v omaro.
Zato skrivamo svoje grehe v omari in vabimo Jezusa v dnevno sobo. Končno v kuhinji, nato v dvorani, nato pa v spalnici. To je postopen proces. Končno, Jezus pride v omaro, kjer so skriti naši najhujši grehi in jih tudi očisti. Iz leta v leto, ko rastejo v duhovni zrelosti, dajemo vse več naših življenj svojemu Odrešenika.
To je proces in Gospodova večerja igra vlogo v tem procesu. Pavel je zapisal: »Človek naj se preizkusi in tako jé od tega kruha in pije iz tega keliha« (1. Corinthians 11,28). Vsakič, ko se udeležimo, se moramo preučiti, zavedajoč se velikega pomena tega obreda.
Ko se testiramo, pogosto najdemo greh. To je normalno - ni razloga, da bi se izogibali Gospodovi večerji. To je samo opomnik, da potrebujemo Jezusa v naših življenjih. Samo on nam lahko odvzame grehe.
Pavel je kritiziral kristjane v Korintu zaradi njihovega načina praznovanja Gospodove večerje. Premožni so bili prvi, pojedli so se in se celo napili. Revni člani so končali in ostali lačni. Bogati niso delili z revnimi (r. 20-22). V resnici niso delili Kristusovega življenja, ker niso storili tega, kar bi storil on. Niso razumeli, kaj pomeni biti člani Kristusovega telesa in da so člani odgovorni drug za drugega.
Torej, ko se preiskujemo, se moramo ozreti naokoli in preveriti, ali ravnamo drug z drugim tako, kot je ukazal Jezus Kristus. Če ste vi združeni s Kristusom in jaz združen s Kristusom, potem smo res povezani med seboj. Tako Gospodova večerja simbolizira našo udeležbo v Kristusu, tudi našo udeležbo (drugi prevodi to imenujejo obhajilo ali deljenje ali druženje) drug v drugem.
Kot Paul v 1. Corinthians 10,17 rekel: »En kruh je namreč: mnogi smo eno telo, kajti vsi smo deležni enega kruha.« Ko skupaj jemo Gospodovo večerjo, predstavljamo dejstvo, da smo eno telo v Kristusu, združeni z odgovornostjo. drug za drugega.
Na Jezusovi 'zadnji večerji s svojimi učenci je Jezus predstavljal življenje Božjega kraljestva tako, da je učencem umil noge (Janez 13,1-15). Ko je Peter protestiral, je Jezus rekel, da si mora umiti noge. Krščansko življenje vključuje oboje – služenje in služenje.
Gospodova večerja nas spominja na Jezusov povratek
Trije avtorji evangelija pravijo, da Jezus ne bi pil od sadu vinske trte, dokler ni prišel v polnosti Božjega kraljestva6,29; Luka 22,18; Oznaka 14,25). Vsakič, ko sodelujemo, se spomnimo Jezusove obljube. Tam bo velik mesijanski "banket", slovesna "poročna večerja". Kruh in vino sta "vzorca" tega, kar bo največje praznovanje zmage v vsej zgodovini. Pavel je zapisal: »Kajti kolikorkrat jeste ta kruh in pijete ta kelih, oznanjate Gospodovo smrt, dokler ne pride« (1. Corinthians 11,26).
Vedno se veselimo, pa tudi nazaj in navzgor, v nas in okoli nas. Gospodova večerja je bogata s pomenom. Zato je bila skozi stoletja pomemben del krščanske tradicije. Seveda, včasih je nekdo pustil, da se izrodi v brezživljenjski ritual, ki je bil več kot navada, namesto da bi ga praznovali z velikim pomenom. Ko ritual postane nesmiseln, nekateri ljudje pretirano reagirajo tako, da ustavijo ritual. Boljši odgovor je obnoviti pomen. Zato pomaga, da si ponovno predstavimo, kaj simbolično počnemo.
Joseph Tkach
