Bog nas ljubi

Ali veste, da večina ljudi, ki verjamejo v Boga, težko verjame, da jih Bog ljubi? Ljudje si zlahka predstavljajo Boga kot Stvarnika in sodnika, strašno težko pa si Boga predstavljajo kot Tistega, ki jih ljubi in mu je zanje zelo mar. Toda resnica je, da naš neskončno ljubeči, ustvarjalni in popolni Bog ne ustvarja ničesar, kar bi bilo v nasprotju s samim seboj, kar bi bilo v nasprotju s samim seboj. Vse, kar Bog ustvari, je dobro, popolna manifestacija njegove popolnosti, ustvarjalnosti in ljubezni v vesolju. Kjerkoli najdemo nasprotje tega – sovraštvo, sebičnost, pohlep, strah in tesnobo – ni zato, ker je Bog tako ustvaril stvari.

Kaj je zlo kot sprevrženost prvotno dobrega? Vse, kar je Bog ustvaril, vključno z nami ljudmi, je bilo nadvse dobro, vendar je zloraba stvarstva tista, ki rodi zlo. Obstaja, ker zlorabljamo dobro svobodo, ki nam jo je dal Bog, da se oddaljimo od Boga, vira našega bitja, namesto da bi se mu približali.

Kaj to pomeni za nas osebno? Preprosto to: Bog nas je ustvaril iz globine svoje nesebične ljubezni, iz svoje brezmejne zaloge popolnosti in iz svoje ustvarjalne moči. To pomeni, da smo popolnoma celi in dobri, tako kot nas je ustvaril. Kaj pa naše težave, grehi in napake? Vse to je posledica oddaljevanja od Boga, ki nas je ustvaril in vzdržuje naše življenje kot vir našega bitja.
Ko smo se od Boga obrnili v svojo smer, stran od njegove ljubezni in dobrote, ne moremo videti, kakšen je v resnici. Vidimo ga kot strašnega sodnika, nekoga, ki se ga je treba bati, nekoga, ki čaka, da nas prizadene ali se maščuje za kakršno koli napako, ki smo jo storili. Toda Bog ni tak. Vedno je dober in vedno nas ima rad.

Želi, da ga poznamo, da doživimo njegov mir, njegovo veselje, njegovo obilno ljubezen. Naš Odrešenik Jezus je podoba Božje narave in vse nosi s svojo mogočno Besedo (Hebrejcem 1,3). Jezus nam je pokazal, da je Bog z nami, da nas ljubi kljub našim norim poskusom, da bi pobegnili od njega. Naš nebeški Oče hrepeni po tem, da bi se pokesali in prišli v njegov dom.

Jezus je povedal zgodbo o dveh sinovih. Eden izmed njih je bil tak kot ti in jaz. Želel je biti središče svojega vesolja in si ustvariti svoj svet. Zato je zahteval polovico svoje dediščine in pobegnil, kolikor je mogel, in živel samo za zadovoljstvo. Toda njegova predanost ugajanju samemu sebi in življenju zase ni delovala. Bolj ko je svoj denar iz dediščine porabil zase, slabše se je počutil in bolj nesrečen je postajal.

Iz globin zanemarjenega življenja so se njegove misli vrnile k očetu in domu. V kratkem, svetlem trenutku je razumel, da vse, kar si resnično želi, vse, kar resnično potrebuje, vse, zaradi česar se počuti dobro in srečno, lahko najde prav pri očetu. V moči tistega trenutka resnice, v tistem hipnem neoviranem stiku z očetovim srcem, se je iztrgal iz prašičjega korita in se začel odpravljati domov. Ves čas se je spraševal, ali bi njegov oče sploh vzel k sebi takšnega norca in zgubo, kot je postal.

Preostanek zgodbe poznate - to je v Luke 15. Oče ga ni le vzel k sebi, videl ga je prihajati, ko je bil še daleč; iskreno je čakal svojega izgubljenega sina. In stekel mu je naproti, ga objel in ga zasul z isto ljubeznijo, ki jo je vedno imel do njega. Njegovo veselje je bilo tako veliko, da ga je bilo treba proslaviti.

Bil je še en brat, starejši. Tisti, ki je ostal z očetom in ni pobegnil in ni bilo videti, da bi mu zamočil življenje. Ko je ta brat slišal za praznovanje, je bil jezen in zagrenjen na brata in očeta in ni hotel v hišo. Toda tudi njegov oče je šel k njemu in iz iste ljubezni se je pogovarjal z njim in ga je obsipal z isto neskončno ljubeznijo, s katero je obsipal svojega hudobnega sina.

Se je starejši brat končno obrnil in se pridružil praznovanju? Jezus nam tega ni povedal. Toda zgodovina nam pove, kar moramo vsi vedeti – Bog nas nikoli ne neha ljubiti. Želi, da se pokesamo in se vrnemo k njemu. Nikoli ni vprašanje, ali nam bo odpustil, nas sprejel in ljubil, ker je on Bog, naš Oče, katerega neskončna ljubezen je vedno enaka.
Je čas, da prenehamo bežati pred Bogom in se vrnemo domov k njemu? Bog nas je ustvaril popolne in celovite, čudovit izraz v njegovem čudovitem vesolju, ki ga zaznamujeta njegova ljubezen in ustvarjalnost. In še vedno smo. Vse, kar moramo storiti, je, da se pokesamo in se ponovno povežemo z našim Stvarnikom, ki nas ima rad danes, tako kot nas je ljubil, ko nas je poklical v bitje.

Joseph Tkach