Jezus: Kruh življenja

Če v Svetem pismu iščete besedo kruh, jo boste našli v 269 verzih. To ne preseneča, saj je kruh glavna sestavina vsakodnevnih obrokov v Sredozemlju in osnovna prehrana navadnih ljudi. Zrna zagotavljajo večino beljakovin in ogljikovih hidratov za ljudi že stoletja in celo tisočletja. Jezus je kruh simbolično uporabil kot darovalca življenja in rekel: »Jaz sem živi kruh, ki je prišel iz nebes. Kdor bo jedel ta kruh, bo živel večno. In kruh, ki ga bom dal, je moje meso - za življenje sveta »(Jn 6,51).

Jezus je govoril z množico, ki je nekaj dni prej čudežno najela pet ječmenovih hlebcev in dve ribi. Ti ljudje so mu sledili in upali, da jim bo spet dal hrano. Kruh, ki ga je Jezus čudežno dal ljudem dan prej, jih je nekaj ur nahranil, potem pa so bili spet lačni. Jezus jo spominja na mano, še en poseben vir hrane, ki je le začasno ohranjal svoje prednike pri življenju. Uporabil je njihovo fizično lakoto, da jih je naučil duhovnega pouka:
»Jaz sem kruh življenja. Vaši očetje so jedli mano v puščavi in ​​umrli. To je kruh, ki prihaja iz nebes, da kdor ga jé, ne umre« (Janez 6,48-49.).

Jezus je kruh življenja, živi kruh in primerja se z izjemno hrano Izraelcev in čudežnim kruhom, ki so ga pojedli sami. Jezus je rekel: Iskati bi ga morali, verjeti vanj in skozi njega dobiti večno življenje, namesto da bi mu sledili, v upanju, da bi dobil čudežni obrok.
Jezus je oznanjeval v sinagogi v Kafarnaumu. Nekateri v množici so Jožefa in Marijo poznali osebno. Tu je bil človek, ki so ga poznali, katerega starše so poznali, ki je trdil, da ima osebno znanje in avtoriteto od Boga. Naslonili so se na Jezusa in nam rekli: »Ali ni to Jezus, Jožefov sin, katerega očeta in mater poznamo? Kako lahko zdaj reče: Prišel sem iz nebes?" (Johannes 6,42-43.).
Jezusove izjave so jemali dobesedno in niso razumeli duhovnih analogij, ki jih je naredil. Simbolika kruha in mesa ji ni bila nič novega. Nešteto živali je bilo žrtvovanih za človeške grehe že tisočletja. Meso teh živali je bilo ocvrto in jedo.
Kruh so v templju uporabljali kot posebno žrtvovanje. Razstavni kruhki, ki so jih vsak teden postavili v svetišče templja, nato pa so jih jedli duhovniki, so jih spomnili, da je Bog njihov oskrbovalec in oskrbovalec ter da nenehno živijo v njegovi navzočnosti (3. Mojzes 24,5-9.).

Od Jezusa so slišali, da je uživanje njegovega mesa in pitje njegove krvi ključ do večnega življenja: »Resnično, resnično, povem vam: če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja. v njem ti. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostane v meni in jaz v njem« (Johannes 6,53 in 56).

Pitje krvi je bilo še posebej nezaslišano za ljudi, ki so jih že dolgo učili, da je greh. Jesti Jezusovo meso in pitje njegove krvi je bilo tudi lastnim učencem težko dojeti. Mnogi so se obrnili od Jezusa in ga na tej točki nehali spremljati.
Ko je Jezus vprašal 12 učencev, ali bi ga tudi oni zapustili, je Peter pogumno vprašal: »Gospod, kam naj gremo? Imate besede večnega življenja; in verjeli smo in spoznali: Ti si Sveti Božji« (Jn 6,68-69). Njegovi učenci so bili verjetno prav tako zmedeni kot drugi, vendar so verjeli v Jezusa in mu zaupali svoje življenje. Morda so se pozneje spomnili Jezusovih besed o tem, da so jedli njegovo meso in pili njegovo kri, ko so se zbrali, da bi jedli velikonočno jagnje na zadnji večerji: »Ko pa so jedli, je Jezus vzel kruh, se zahvalil in ga razlomil in dal učencem in rekel: Vzemite, jejte; to je moje telo. In vzel je kelih, se zahvalil in jim ga dal, rekoč: Pijte iz njega vsi! to je moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge v odpuščanje grehov« (Matej 26,26-28.).

Henri Nouwen, krščanski avtor, profesor in duhovnik, je pogosto razmišljal o posvečenem kruhu in vinu, ki so ga ponudili pri svetem obhajilu, in napisal naslednje besedilo: "Besede, izrečene v službi skupnosti, sprejete, blagoslovljene, zlomljene in podano, povzemam moje življenje duhovnika. Ker vsak dan, ko za mizo srečam člane svoje skupnosti, vzamem kruh, ga blagoslavljam, lomim in jim ga dam. Te besede povzemajo tudi moje življenje kristjana, saj sem kot kristjan poklican, da sem kruh za svet, kruh, ki ga jemljemo, blagoslavljamo, lomimo in dajemo. Najpomembnejše pa je, da besede povzemajo moje življenje kot človeka, saj je življenje ljubljene mogoče videti v vsakem trenutku mojega življenja. »
Jesti kruh in piti vino ob zakramentu nas naredi eno s Kristusom in nas kristjane povezuje med seboj. Mi smo v Kristusu in Kristus je v nas. Mi smo resnično Kristusovo telo.

Ko preučujem Janeza, kako jem Jezusovo 'meso in kako pijem Jezusovo kri? Ali je izpolnitev uživanja Jezusovega 'mesa in pitja Jezusove krvi upodobljena na zakramentnem obhajanju? Jaz pa ne mislim tako! Samo po Svetem Duhu lahko razumemo, kaj je Jezus storil za nas. Jezus je rekel, da bo dal svoje življenje (meso) za življenje sveta: "Kruh, ki ga bom dal, je moje meso - za življenje sveta" (Janez 6,48-51.).

Iz konteksta razumemo, da je »jej in pij (lakota in žeja)« duhovni pomen »pridi in veruj«, ker je Jezus rekel: »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, ne bo lačen; in kdor veruje vame, ne bo nikoli žejen" (Johannes 6,35). Vsi, ki pridejo k Jezusu in verjamejo, vstopijo z njim v edinstveno občestvo: »Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostane v meni in jaz v njem« (Jn. 6,56).
Ta tesen odnos je postal mogoč šele po vstajenju Jezusa Kristusa po obljubljenem Svetem Duhu. »Duh je tisti, ki daje življenje; meso je neuporabno. Besede, ki sem vam jih govoril, so duh in so življenje »(Jn 6,63).

Jezus svojo osebno življenjsko situacijo kot človek vzame za vzor: »Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostane v meni in jaz v njem« (Janez 6,56). Kakor je Jezus živel po Očetu, tako moramo živeti po njem. Kako je Jezus živel po Očetu? »Tedaj jim je Jezus rekel: Ko boste povišali Sina človekovega, boste vedeli, da sem jaz in da nič ne delam zase, ampak da govorim, kakor me je naučil Oče« (Jn. 8,28). Tukaj srečamo Gospoda Jezusa Kristusa kot osebo, ki živi v popolni, brezpogojni odvisnosti od Boga Očeta. Kot kristjani gledamo na Jezusa, ki pravi: »Jaz sem živi kruh, ki je prišel iz nebes. Kdor bo jedel ta kruh, bo živel večno. In kruh, ki ga bom dal, je moje meso - za življenje sveta »(Jn 6,51).

Zaključek je, da tako kot 12 učencev prihajamo in verujemo v Jezusa in sprejemamo njegovo odpuščanje in ljubezen. Objemamo in s hvaležnostjo praznujemo dar našega odrešenja. Ko prejmemo, izkusimo svobodo pred grehom, krivdo in sramom, ki nam pripadajo v Kristusu. Zato je Jezus umrl na križu. Cilj je, da živite njegovo življenje na tem svetu z enako odvisnostjo od Jezusa!

avtorice Sheila Graham