Audio
Hoja po vrvi kristjana
Na televiziji so poročali o moškem v Sibiriji, ki se je umaknil iz »zemeljskega življenja« in odšel v samostan. Zapustil je ženo in hčer, opustil malo podjetje in se popolnoma posvetil cerkvi. Novinar ga je vprašal, ali ga žena včasih obišče. Rekel je, da ne, obiski žensk niso dovoljeni, ker bi jih lahko premamilo. No, morda mislimo, da se nam kaj takega ne more zgoditi. Mogoče se ne bi takoj umaknili v samostan. Ta zgodba je podobna našim življenjem. Kristjani se gibljemo v dveh svetovih, med zemeljskim in duhovnim obstojem. Naša pot vere je kot hoja po vrvi.
Nevarnosti, da bi padli predaleč na eno ali drugo stran, nas spremljajo na naši življenjski poti. Če zdrsnemo na eno stran, smo preveč zemeljsko naravnani; Če zdrsnemo na drugo stran, živimo preveč versko. Ali smo nagnjeni k vernosti ali pa živimo preveč sekularno. Človek, ki je preveč osredotočen na nebeško in samo čaka, da bo vsega konec, pogosto izgubi sposobnost uživati čudovite darove, ki jih ima Bog na zalogi. Morda si misli: Ali nas ni Bog naučil, da se oddaljimo od sveta, ker njegovo kraljestvo ni od tega sveta in ker je padlo? Toda kaj je bistvo tega sveta? To so človeške strasti, iskanje lastnine in moči, življenje, ki ga zaznamujeta samozadovoljstvo in ponos. Vse to ne prihaja od Boga, ampak spada v posvetno sfero.
Človek, ki je preveč osredotočen na nebeško, se pogosto nezavedno umakne od sveta, zanemarja družino in prijatelje ter se posveča izključno študiju Svetega pisma in meditaciji. Še posebej v času, ko se ne počutimo dobro in se soočamo s težavami, radi bežimo od sveta. Lahko je pot v sili, saj ne moremo več prenašati trpljenja in krivic okoli nas. Jezus Kristus je prišel v ta padli svet, se ponižal, ko je postal človek, in utrpel kruto smrt, da bi bili vsi ljudje rešeni. Prišel je kot luč v temi, da bi dal upanje in ublažil trpljenje.
Čeprav je Bog poznal stanje tega sveta, je ustvaril toliko stvari, da bi človek lahko užival, kot so glasba, vonjave, hrana, ljudje, ki jih imamo radi, živali in rastline. David hvali božje stvarstvo: »Ko vidim nebesa, delo tvojih prstov, luno in zvezde, ki si jih pripravil: kaj je človek, da se ga spominjaš, in otrok človekov, da skrbiš zanj?« (Psalm 8,4-5 ).
Tudi naše smrtno telo je čudovito ustvarjeno, kot se izrazi David in se za to zahvali Bogu: »Kajti ti si pripravil moje ledvice in me oblikoval v maternici. Zahvaljujem se ti, da sem čudovito narejen; čudovita so tvoja dela; Moja duša to ve« (Psalm 139,13-14 ).
Eno največjih daril, ki nam jih je Bog dal, je, da se lahko veselimo in uživamo. Dal nam je pet čutov in občutkov, da lahko uživamo življenje. Kakšne nevarnosti prežijo tisti, ki so preveč »zemeljsko« nastrojeni? Verjetno smo med tistimi, ki nimajo težav doseči ljudi na enakovredni ravni; Toda morda smo nagnjeni k sklepanju kompromisov, da bi ugodili drugim ali da bi preprečili izgubo ljubljene osebe. Morda si vzamemo preveč časa za družino in prijatelje ter zanemarjamo mirni čas z Bogom. Seveda bi morali pomagati drugim in jim biti tam, vendar ne smemo podpirati njihovega udobja ali se pustiti izkoriščati. Kot kristjani bi se morali tudi naučiti reči »ne« in si pravilno postaviti prioritete. Najpomembnejši je naš odnos z Bogom, vse drugo naj bo drugotnega pomena. Jezus jasno pove, kaj zahteva od nas: »Če kdo pride k meni in ne sovraži svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in svojega življenja, ne more biti moj učenec« (Lk 1).4,26).
Ljubezen do Boga
Ljubezen do Boga je najpomembnejša, a ljubiti moramo tudi sočloveka. Zdaj, kako lahko hodimo po tej napeti vrvi, ne da bi padli na eno ali drugo stran? Ključ je v ravnovesju – in najbolj uravnovešena oseba, ki je kdaj živela, je bil Jezus Kristus, Sin človekov. Samo z njegovim delom v nas lahko dosežemo to ravnovesje. Jezus je svojim učencem malo pred smrtjo rekel: »Jaz sem trta, vi ste mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, rodi obilo sadu; kajti brez mene ne morete storiti ničesar« (Jn 15,5). Pogosto se je umaknil in veliko časa preživel v molitvi z Očetom. S svojimi deli in ozdravljenji je slavil Boga. Trpel je s tistimi, ki so trpeli, in se veselil s tistimi, ki so se veselili. Lahko se je ukvarjal z bogatimi in revnimi ljudmi.
Hrepenenje po novem življenju
Pavel razkrije svoje hrepenenje: »Zaradi tega tudi mi vzdihujemo in hrepenimo, da bi bili oblečeni v svoje bivališče, ki je iz nebes« (2. Corinthians 5,2). Da, hrepenimo po tem, da bi srečali našega Stvarnika, da bi bili z njim za vedno. Hrepenimo po času, ko bo konec vsega trpljenja tega sveta in bo zmagala božja pravičnost. Hrepenimo po tem, da bi bili osvobojeni greha in postajali vedno bolj novi človek.
Kako bi Jezus Kristus gledal na življenje človeka, ki zapusti svojo družino, beži od svojih zemeljskih obveznosti in išče lastno odrešitev? Kako se to ujema s poslanstvom, ki nam ga je dal Bog, da pridobimo ljudi k sebi? Vsakemu od nas se lahko zgodi, da zanemari svojo družino ali druge ljudi in se posveti samo preučevanju Svetega pisma. Postanemo odtujeni od sveta in ne moremo razumeti skrbi in potreb ljudi. Moramo pa se vprašati, kako Jezus Kristus želi videti naše življenje v tem svetu? Čemu služi? Tam smo, da izpolnimo poslanstvo – pridobiti ljudi za Boga.
da
Jezus je rekel bratoma Simonu in Andreju: »Pridi, hodi za menoj! Naredil vas bom za ribiče ljudi« (Matej 4,19). Jezus je lahko dosegel ljudi z govorjenjem v prilikah. Vse, kar je počel, je podredil očetovi volji. Z Jezusovo pomočjo lahko hodimo po tej napeti vrvi. Pri vsem, kar počnemo in pri vsaki odločitvi, ki jo sprejemamo, bi morali reči kot Jezus Kristus: »Oče, če hočeš, vzemi ta kelih od mene! Vendar ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi!« (Luka 22,42). Reči bi morali tudi: Zgodi se tvoja volja!
avtorice Christine Joosten
Več člankov o krščanskem življenju: