Audio
Zagotavljanje odrešenja
Sveto pismo potrjuje, da bodo tisti, ki ohranjajo vero v Jezusa Kristusa, rešeni in da jih nič ne bo iztrgalo iz Kristusove roke. Sveto pismo poudarja neskončno Gospodovo zvestobo in absolutno zadostnost Jezusa Kristusa za naše odrešenje. Poleg tega poudarja večno Božjo ljubezen do vseh ljudstev in opisuje evangelij kot Božjo moč za zveličanje vseh, ki verujejo. Ker ima to zagotovilo odrešenja, je vernik poklican, da ostane trden v veri in raste v milosti in spoznanju našega Gospoda in Odrešenika Jezusa Kristusa. (Johannes 10,27-29; 2. Corinthians 1,20-22; 2. Timotej 1,9; 1. Korinčanom 15,2; Hebrejcem 6,4-6; Janez 3,16; Rimljani 1,16; Hebrejcem 4,14; 2. Peter 3,18)
Kaj pa "večna varnost?"
Nauk o »večni varnosti« se v teološkem jeziku imenuje »vztrajnost svetnikov«. V običajnem jeziku jo opisujejo s frazo "enkrat rešena, vedno rešena" ali "enkrat kristjan, vedno kristjan".
Veliko svetih spisov nam daje gotovost, da že imamo odrešenje, čeprav moramo čakati na vstajenje, da bi končno podedovali večno življenje in Božje kraljestvo. Tukaj je nekaj izrazov, ki jih Nova zaveza uporablja:
Kdor veruje, ima večno življenje (Jn 6,47) ... kdor vidi Sina in veruje vanj, ima večno življenje; in obudil ga bom zadnji dan (Janez 6,40) ... in dajem jim večno življenje in nikoli ne bodo poginili in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke (Janez 10,28) ... Torej zdaj ni nobene obsodbe za tiste, ki so v Kristusu Jezusu (Rim 8,1) ... [Nič] nas ne more ločiti od Božje ljubezni, ki je v Kristusu Jezusu, našem Gospodu (Rimljanom 8,39) ... [Kristus] te bo tudi do konca držal trdnega (1. Corinthians 1,8) ... Toda zvest je Bog, ki ne dovoli, da bi bili v skušnjavi preko svojih moči (1. Corinthians 10,13) ... kdor je začel dobro delo v vas, ga bo tudi dokončal (Filipljanom 1,6) ... vemo, da smo prišli iz smrti v življenje (1. Johannes 3,14).
Doktrina večne varnosti temelji na takšnih zagotovilih. Vendar pa obstaja še ena stran, ki se nanaša na odrešenje. Zdi se, da obstajajo tudi opozorila, da lahko kristjani padajo na milost Boga.
Kristjani so svarili: "Kdor misli, da stoji, naj torej pazi, da ne pade" (1. Corinthians 10,12). Jezus je rekel: »Bedite in molite, da ne padete v skušnjavo« (Mr 14,28) in "ljubezen bo v mnogih ohladela" (Matej 24,12). Apostol Pavel je zapisal, da so nekateri v cerkvi »po veri
so doživeli brodolom" (1. Timotej 1,19). Cerkev v Efezu so opozorili, da bo Kristus odstranil njen svečnik in iz svojih ust izbruhnil mlačne Laodicejce. Spodbuda Hebrejcem je še posebej grozna 10,26-31:
»Kajti če namerno grešimo, potem ko smo prejeli spoznanje resnice, odslej nimamo druge daritve za grehe, ampak nič drugega kot strašno pričakovanje sodbe in pohlepnega ognja, ki bo požrl nasprotnike. Če kdo prekrši Mojzesovo postavo, mora brez milosti umreti na dve ali tri priče. Kaj misliš, koliko strožjo kazen si zasluži tisti, ki tepta Božjega Sina, šteje za nečisto kri zaveze, s katero je bil posvečen, in sramoti Duha milosti? Kajti poznamo tistega, ki je rekel: Moje je maščevanje, jaz bom povrnil, in spet: Gospod bo sodil svoje ljudstvo. Grozno je pasti v roke živega Boga.«
Tudi Hebrejci 6,4-6 nam pove:
»Kajti nemogoče je, da bi se tisti, ki so bili enkrat razsvetljeni in okusili nebeški dar in bili napolnjeni s Svetim Duhom in okusili dobro Božjo besedo in moči prihodnjega sveta, nato pa odpadli, spet pokesali, saj zase ponovno križajo božjega sina in se iz tega norčujejo.«
V Novi zavezi je torej dvojnost. Mnogi verzi so pozitivni glede večnega odrešenja, ki ga imamo v Kristusu. Ta odrešitev se zdi varna. Toda takšni verzi so ublaženi z nekaj opozorili, ki očitno trdijo, da lahko kristjani izgubijo svoje zveličanje z vztrajno nevero.
Ker je vprašanje večnega zveličanja ali ali so kristjani varni – torej ko so enkrat rešeni, so vedno rešeni – običajno zaradi svetih spisov, kot so Hebrejcem 10,26Pojavi se -31, poglejmo ta odlomek pobližje. Vprašanje je, kako naj si te verze razlagamo. Komu piše avtor, kakšna je narava »nevere« ljudi in kaj so domnevali?
Najprej si oglejmo sporočilo Hebrejcem kot celoto. V središču te knjige je potreba po veri v Kristusa kot vsezadostne žrtve za greh. Tekmovalcev ni. Vera mora počivati samo na njem. Razjasnitev vprašanja možne izgube odrešenja, ki ga odpira 26. verz, je v zadnji vrstici tega poglavja: »Toda mi nismo izmed tistih, ki bodo pokleknili in bili obsojeni, ampak izmed tistih, ki verujejo in rešijo dušo« (v. 26). Nekateri se skrčijo, toda tisti, ki ostanejo v Kristusu, se ne morejo izgubiti.
Enako zagotovilo za vernika najdemo v verzih pred Hebrejcem 10,26. Kristjani smo prepričani, da smo v Božji navzočnosti po Jezusovi krvi (vrstica 19). Bogu se lahko približamo v popolni veri (v. 22). Avtor kristjane opominja s temi besedami: »Držimo se izpovedi upanja in ne omahujemo; kajti zvest je tisti, ki jim je obljubil« (v. 23).
Eden od načinov za razumevanje teh verzov v Hebrejcem 6 in 10 o »odpadu« je, da bralcem ponudimo hipotetične scenarije, ki jih spodbujajo, da ostanejo neomajni v svoji veri. Na primer, poglejmo Hebrejce 10,19-39 naprej. Ljudje, ki jim govori, imajo po Kristusu »svobodo vstopa v svetišče« (vrstica 19). Lahko se »približajo Bogu« (v. 22). Avtor te ljudi vidi kot »trdne, ki se držijo poklica upanja« (verz 23). Želi jih spodbuditi k še večji ljubezni in večji veri (v. 24).
Kot del te spodbude nariše sliko, kaj bi se lahko zgodilo – hipotetično, glede na omenjeno teorijo – tistim, ki »namenoma vztrajajo v grehu« (v. 26). Kljub temu so ljudje, ki jih nagovarja, tisti, ki so "bili razsvetljeni" in so ostali zvesti med preganjanjem (vv. 32-33). Ti so »zaupali« v Kristusa in avtor jih spodbuja, naj vztrajajo v veri (vv. 35-36). Na koncu pravi o ljudeh, ki jim piše, da nismo tisti, ki se umikajo in so obsojeni, ampak tisti, ki verujejo in rešujejo dušo« (v. 39).
Upoštevajte tudi, kako je avtor prevedel svoje opozorilo o "odpadu od vere" v Hebrejcem 6,1-8 je končal: »A čeprav tako govorimo, dragi naši, smo prepričani, da ste na boljšem in rešeni. Kajti Bog ni krivičen, da bi pozabil na vaše delo in ljubezen, ki ste jo pokazali njegovemu imenu, ko ste služili in še vedno služite svetim« (vv. 9-10). Avtor nadaljuje, da jim je to povedal zato, da bi lahko »izkazali enako gorečnost, da bi vztrajali v upanju do konca« (verz 11).
Hipotetično lahko govorimo o situaciji, v kateri jo lahko izgubi oseba, ki je imela resnično vero v Jezusa. Če pa to ne bi bilo mogoče, bi bilo opozorilo primerno in učinkovito?
Ali lahko kristjani izgubijo vero v resničnem svetu? Kristjani lahko »odpadejo« v smislu zagrešitve (1. Johannes 1,8-2,2). V določenih situacijah lahko postanejo duhovno letargični. Toda ali to včasih povzroči »odpad« tistih, ki imajo pristno vero v Kristusa? To iz Svetega pisma ni povsem jasno. Lahko se namreč vprašamo, kako je mogoče biti »resničen« v Kristusu in hkrati »odpadti«.
Položaj cerkve, izražen v prepričanjih, je, da ljudje, ki imajo trajno vero, ki jo je Bog dal Kristusu, nikoli ne morejo biti iztrgani iz njegove roke. Z drugimi besedami, ko je človekova vera osredotočena na Kristusa, se ne more izgubiti. Dokler kristjani držijo to priznanje svojega upanja, je njihovo odrešenje varno.
Vprašanje o doktrini "enkrat rešen, vedno rešen" je povezano s tem, ali lahko izgubimo vero v Kristusa. Kot smo že omenili, se zdi, da pismo Hebrejcem opisuje ljudi, ki so imeli vsaj začetno "vero", vendar so lahko v nevarnosti, da jo izgubijo.
Toda to dokazuje točko, ki smo jo naredili v prejšnjem odstavku. Edini način, da izgubimo odrešenje, je, da zavrnemo edino pot do odrešenja - vero v Jezusa Kristusa.
Pismo Hebrejcem govori predvsem o grehu nevere v Božje delo odrešenja, ki ga je opravil po Jezusu Kristusu (glej npr. Hebrejcem 1,2; 2,1-4; 3,12. 14; 3,19-4,3; 4,14). Hebrejcem 10. poglavje dramatično obravnava to vprašanje v 19. verzu in navaja, da imamo po Jezusu Kristusu svobodo in polno zaupanje.
Versa 23 nas spodbuja, da se držimo priznanja našega upanja. Vsekakor vemo naslednje: dokler se držimo priznanja našega upanja, smo popolnoma prepričani in ne moremo izgubiti našega zveličanja. Ta spoved vključuje našo vero v Kristusovo spravo za naše grehe, naše upanje za novo življenje v njem in našo nenehno zvestobo v tem življenju.
Pogosto tisti, ki uporabljajo slogan "enkrat rešeni, vedno rešeni", niso prepričani, kaj mislijo. Ta besedna zveza ne pomeni, da je bila oseba odrešena samo zato, ker je povedala nekaj besed o Kristusu. Ljudje so odrešeni, ko so prejeli Svetega Duha, ko so ponovno rojeni v novo življenje v Kristusu. Resnična vera se dokazuje z zvestobo Kristusu, kar pomeni, da ne živimo več zase, ampak za Odrešenika.
Bistvo je, da dokler živimo v Jezusu, smo varni v Kristusu (Hebrejcem 10,19-23). Imamo popolno zagotovilo, da verjamemo vanj, ker je on tisti, ki nas rešuje. Ni nam treba skrbeti in postavljati vprašanja. »Ali mi bo uspelo?« V Kristusu smo varni – njemu pripadamo in smo odrešeni in nič nas ne more iztrgati iz njegove roke.
Edini način, kako se lahko izgubimo, je, da iztisnemo kri in se odločimo, da je na koncu ne potrebujemo in da smo samozadostni. Če bi bilo tako, ne bi bilo vseeno skrbelo za naše odrešenje. Dokler ostanemo zvesti v Kristusu, imamo zagotovilo, da bo dokončal delo, ki ga je začel v nas.
Tolažba je naslednja: Ni nam treba skrbeti za svojo odrešitev in govoriti: »Kaj se zgodi, če mi spodleti?« Spodletelo nam je že. Jezus je tisti, ki nas odrešuje in se ne izneveri. Ali ga lahko ne sprejmemo? Da, toda kot kristjani, ki jih vodi Duh, tega nismo zamudili. Ko sprejmemo Jezusa, Sveti Duh živi v nas in nas spreminja v njegovo podobo. Imamo veselje, ne strahu. Mi smo v miru, ne bojte se.
Ko verujemo v Jezusa Kristusa, nas neha skrbeti, da bi "uspeli". On je "naredil" za nas. V njem počivamo. Nehamo skrbeti. Imamo vero in zaupamo Njemu, ne sebi. Torej nas vprašanje izgube odrešitve ne muči več. Zakaj? Ker verjamemo, da sta Jezusovo delo na križu in njegovo vstajenje vse, kar potrebujemo.
Bog ne potrebuje naše popolnosti. Potrebujemo Njegove in nam jih je dal kot darilo skozi vero v Kristusa. Ne bomo propadli, ker naše odrešenje ni odvisno od nas.
Če povzamemo, Cerkev verjame, da tisti, ki ostanejo v Kristusu, ne morejo propasti. Ste "varni za vedno". Vendar je to odvisno od tega, kaj ljudje mislijo, ko rečejo "enkrat rešen, vedno rešen".
Kar se tiče doktrine predestinacije, lahko v nekaj besedah povzamemo položaj cerkve. Ne verjamemo, da je Bog vedno določal, kdo bo izgubljen in kdo ne bo. Cerkev je mnenja, da bo Bog pošteno in pravično poskrbel za vse, ki niso prejeli evangelija v tem življenju. Takšni ljudje bodo presojani na isti osnovi kot mi, to je, ali dajejo svojo zvestobo in vero v Jezusa Kristusa.
Paul Kroll
