Onkraj nalepk

Ljudje običajno uporabljajo oznake za kategorizacijo drugih. Na eni majici je pisalo: »Ne vem, zakaj sodniki zaslužijo toliko! Vsakega sodim za nič!« Obsojanje te izjave brez vseh dejstev ali znanja je običajno človeško vedenje. Vendar nas to lahko privede do opredelitve zapletenih posameznikov na poenostavljen način, pri čemer spregledamo edinstvenost in individualnost vsakega posameznika. Pogosto hitro sodimo druge in jim prilepimo etikete. Jezus nas svari, naj ne prehitro obsojamo drugih: »Ne sodite, da ne boste sojeni. Kakor namreč sodite, vam bodo sodili; in s kakršno mero merite, s takšno se vam bo odmerilo« (Mt 7,1-2.).

V Govoru na gori Jezus svari pred hitrim sojenjem ali obsojanjem drugih. Ljudi opominja, da bodo sojeni po enakih merilih, kot jih uporabljajo sami. Kadar neke osebe ne vidimo kot del naše skupine, nas lahko zamika, da bi spregledali njeno modrost, izkušnje, osebnost, vrednost in sposobnost spreminjanja ter jo ovirali, kadar koli nam ustreza.

Pogosto zanemarjamo človečnost drugih in jih zreduciramo na oznake, kot so liberalni, konservativni, radikalni, teoretiki, praktiki, neizobraženi, izobraženi, umetniki, duševni bolniki – da o rasnih in etničnih oznakah niti ne govorimo. Največkrat to počnemo nezavedno in brez razmišljanja. Vendar pa včasih zavestno gojimo negativna čustva do drugih na podlagi naše vzgoje ali naše interpretacije življenjskih izkušenj.

Bog pozna to človeško težnjo, vendar je ne deli. V Samuelovi knjigi je Bog poslal preroka Samuela v Jesejevo hišo s pomembno nalogo. Enega od Jesejevih sinov naj bi Samuel pomazilil za naslednjega kralja Izraela, vendar Bog preroku ni povedal, katerega sina naj pomazili. Jese je Samuelu podaril sedem osupljivo čednih sinov, a Bog jih je vse zavrnil. Na koncu je Bog izbral Davida, najmlajšega sina, ki je bil skoraj pozabljen in je najmanj ustrezal Samuelovi podobi kralja. Ko je Samuel pogledal prvih sedem sinov, mu je Bog rekel:

«Toda Gospod je rekel Samuelu: »Ne glej na njegov videz in na njegovo višino; Zavrnil sem ga. Kajti tako človek ne vidi: človek vidi, kar mu je pred očmi; ampak Gospod gleda v srce« (1. Samuel 16,7).

Pogosto smo podobni Samuelu in napačno ocenjujemo vrednost osebe na podlagi fizičnih značilnosti. Tako kot Samuel tudi mi ne moremo pogledati v človekovo srce. Dobra novica je, da lahko Jezus Kristus. Kot kristjani bi se morali naučiti zanašati na Jezusa in gledati na druge skozi njegove oči, polne sočutja, empatije in ljubezni.

Zdrave odnose s soljudmi imamo lahko le, če prepoznamo njihov odnos s Kristusom. Ko jih vidimo kot njegove, si prizadevamo ljubiti svoje bližnje, kakor jih ljubi Kristus: »To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor jaz ljubim vas. Nihče nima večje ljubezni od te, da da svoje življenje za svoje prijatelje« (Jn 15,12-13). To je nova zapoved, ki jo je Jezus dal svojim učencem pri zadnji večerji. Jezus ljubi vsakega od nas. To je naša najpomembnejša oznaka. Zanj je to identiteta, ki nas določa. Ne sodi nas po enem vidiku našega značaja, ampak po tem, kdo smo v Njem. Vsi smo Božji ljubljeni otroci. Čeprav to morda ne pomeni smešne majice, je to resnica, po kateri bi Kristusovi privrženci morali živeti.

avtorja Jeffa Broadnaxa

Več člankov o oznakah:

Posebna oznaka   Je Kristus tu, kjer je Kristus?