Prazen grob: kaj imaš zate?

Zgodba o praznem grobu je v Bibliji navedena v vsakem od štirih evangelijev. Ne vemo natančno, kdaj je Bog Oče pred približno 2000 leti Jezusa oživil v Jeruzalemu. Vemo pa, da bo ta dogodek vplival in spremenil življenje vsake osebe, ki je kdaj živela.

Jezusa, mizarja iz Nazareta, so aretirali, obsodili in križali. Ko je umrl, se je zaupal svojemu nebeškemu Očetu in Svetemu Duhu. Nato so njegovo mučeno telo položili v grob iz trdne skale, ki so ga pred vhodom zatesnili s težkim kamnom.

Poncij Pilat, rimski guverner, je ukazal varovati grobnico. Jezus je prerokoval, da ga grob ne bo zadržal, Pilat pa se je bal, da bodo mrtvaški sledilci poskušali ukrasti telo. Vendar se je to zdelo malo verjetno, ker so bili demoralizirani, polni strahu in zato skriti. Videli so brutalni konec svojega vodje - bičali so ga skoraj do smrti, pribili na križ in po šestih urah agonije zabodli v kopje s kopjem. Premrto telo so sneli s križa in ga hitro zavili v perilo. Šlo naj bi za začasni pogreb šele, ko se je bližala sobota. Nekateri so se nameravali vrniti po soboti, da bi Jezusovo telo pripravili na pravi pokop.

Telo Jezusa je bilo v hladnem in temnem grobu. Po treh dneh je pokrov pokrival prihajajočo razgradnjo mrtvega mesa. Iz njega se je pojavilo tisto, kar še nikoli ni obstajalo - obujena in poveličana oseba. Jezus je vstal od svojega nebeškega Očeta in v moči Svetega Duha. Ne na način, ki bi mu obnovil človeški obstoj, kot je to storil z Lazarjem, Jairovo hčerjo in sinom vdove v Nainu, ki so ju klicali nazaj v staro telo in zemeljsko življenje. Ne, Jezus se v svoje staro telo ni vrnil zgolj z oživljanjem. Izjava, da je Bog Oče, njegov pokopani Sin, tretji dan Jezusa dvignil v novo življenje, je povsem drugačna. V zgodovini človeštva za to ni niti prepričljivih analogij niti verjetnih notranje-svetovnih razlag. Jezus je pokrov pokril in šel iz groba, da nadaljuje svoje delo. Nikoli več ne bi bilo več enako.

Nerazumljiva resnica

Ko je Jezus živel z nami na zemlji kot človek, je bil eden izmed nas, človek iz krvi in ​​mesa, ki je bil izpostavljen lakoti, žeji, utrujenosti in omejenim dimenzijam smrtnega obstoja. "In Beseda je postala meso in se naselila med nami, in videli smo njegovo slavo, slavo kot edinorojeni Očetov Sin, poln milosti in resnice" (Jn. 1,14).

Kot eden izmed nas je živel v občestvu z Božjim Svetim Duhom. Teologi inkarnacijo Jezusa imenujejo "inkarnacija". Bil je tudi eno z Bogom kot večna Beseda ali Božji Sin. To je dejstvo, ki ga je glede na omejitve našega človeškega uma težko in morda nemogoče v celoti dojeti. Kako bi lahko bil Jezus Bog in človek? Kot je dejal sodobni teolog James Innell Packer: »Tu sta za ceno enega dve skrivnosti - množica oseb v enosti Boga in združitev božanstva in človeštva v Jezusovi osebi. Nič v fikciji ni tako fantastično kot ta Resnica o utelešenju »(Spoznavanje Boga). To je koncept, ki je v nasprotju z vsem, kar vemo o običajni resničnosti.

Znanost kaže, da samo zato, ker se zdi, da nekaj kljubuje razlagi, še ne pomeni, da to ni res. Znanstveniki v ospredju fizike so se sprijaznili s pojavi, ki konvencionalno logiko postavijo na glavo. Na kvantni ravni se pravila, ki urejajo naše vsakdanje življenje, rušijo in veljajo nova pravila, četudi so v nasprotju z logiko tako, da se zdijo absurdna. Svetloba lahko deluje tako kot val kot kot delec. Delček je lahko hkrati na dveh mestih. Nekateri subatomski kvarki se morajo dvakrat zavrteti, preden se "sprehodijo", drugi pa morajo narediti le pol revolucije. Bolj ko se učimo o kvantnem svetu, manj verjetno se zdi. Vendar poskus po poskusu kaže, da je kvantna teorija pravilna.

Imamo orodja za raziskovanje fizičnega sveta in smo pogosto presenečeni nad njegovimi notranjimi podrobnostmi. Nimamo orodij za preučevanje božanskih in duhovnih resničnosti - sprejeti jih moramo, kot nam jih Bog razodeva. O teh stvareh so nam povedali Jezus sam in tisti, ki mu je naročil oznanjevanje in pisanje. Dokazi, ki jih imamo iz svetih spisov, zgodovine in lastnih izkušenj, podpirajo prepričanje, da je Jezus eno z Bogom in eno s človeštvom. »Dal sem jim slavo, ki si mi jo dal, da bodo eno, kakor smo mi eno, jaz v njih in ti v meni, da bodo popolnoma eno in da bo svet vedel, da si me poslal in ljubi jih, kakor ljubiš mene »(Janez 17,22-23.).

Ko je Jezus vstal, sta naravi dosegli novo dimenzijo skupnega življenja, kar je privedlo do nove vrste stvarstva - poveličenega človeka, ki ni bil več podvržen smrti in propadu.

Pobeg iz groba

Veliko let, morda celo 60 let po tem dogodku, se je Jezus prikazal Janezu, zadnjemu od njegovih prvotnih učencev, ki je bil prisoten pri njegovem križanju. Janez je bil zdaj že star in je živel na otoku Patmos. Jezus mu je rekel: »Ne boj se! Jaz sem prvi in ​​zadnji in živi; in bil sem mrtev, in glej, živim na veke vekov, amen! In imam ključe mrtvih in smrti »(Razodetje 1,17-18 Mesarska biblija).

Še enkrat zelo pozorno poglejte, kaj pravi Jezus. Bil je mrtev, zdaj je živ in da bo ostal živ za vedno. Ima tudi ključ, ki drugim odpira pot do groba. Tudi smrt ni več takšna kot pred Jezusovim vstajenjem.

Neverjetno obljubo vidimo iz drugega verza, ki je postal klišej: »Kajti Bog je tako ljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina, da ne bi bili izgubljeni vsi, ki verujejo vanj, ampak da bi imeli večno življenje« (Johannes 3,16). Jezus, ki je vstal v večno življenje, nam je tlakoval pot, da bomo živeli večno.

Ko je Jezus vstal od smrti, sta njegovi naravi dosegli novo dimenzijo, ki je privedla do nove vrste stvarstva - poveličenega človeka, ki ni bil več podvržen smrti in propadanju.

Še več je

Pred smrtjo je Jezus molil naslednjo molitev: »Oče, želim, da bi tam, kjer sem jaz, tudi tisti, ki si mi jih dal, z menoj, da bi videli mojo slavo, ki si mi jo dal; kajti ljubil si me, preden je bil svet ustanovljen »(Jn 17,24). Jezus, ki je naš smrtni obstoj delil približno 33 let, pravi, da želi, da bi bili za vedno z njim v njegovem nesmrtnem okolju.

Podobno sporočilo je Pavel zapisal Rimljanom: »Če pa smo otroci, smo tudi dediči, namreč Božji dediči in sodediči s Kristusom, saj z njim trpimo, da bi z njim tudi povzdignjeni v slavo. Kajti prepričan sem, da ta čas trpljenja ne pretehta slave, ki se nam bo razodela« (Rimljanom 8,17-18.).

Jezus je bil prva oseba, ki je premagala smrtni obstoj. Bog nikoli ni hotel biti edini. Vedno smo bili v mislih Boga. »Tistim, ki jih je izbral, je tudi vnaprej določil, da bodo podobni podobi njegovega sina, da bi bil prvorojenec med mnogimi brati« (Rimljanom 8,29).

Čeprav še ne moremo razumeti celotnega učinka, je naša večna prihodnost v varnih rokah. «Dragi, mi smo že božji otroci; ni pa še razkrito, kaj bomo. Vemo, da nam bo, ko se bo razodelo; saj ga bomo videli takšnega kot je »(1. Johannes 3,2). Kar je njegovo, je tudi naše, njegovo življenje. Božji način življenja.
Jezus nam je skozi svoje življenje, smrt in vstajenje pokazal, kaj pomeni biti človek. Je prvi človek, ki je dosegel vso popolnost, ki jo je imel Bog od začetka v mislih za človeka. A ni zadnji.

Dejstvo je, da tja ne moremo priti sami: »Jezus mu je rekel: Jaz sem pot in resnica in življenje; nihče ne pride k Očetu razen po meni« (Jn 14,6).

Tako kot je Bog spremenil Jezusovo smrtno telo v svoje poveličano telo, bo Jezus preoblikoval naša telesa: »Preobrazil bo naše ponižno telo, da bo postalo podobno svojemu poveličanemu telesu glede na moč, s katero lahko vse podredi« (Filipljanom). 3,21).

Ko natančno beremo svete spise, se začne odpirati vznemirljiv predogled prihodnosti človeštva.

»Toda eden od njiju na neki točki priča in pravi: »Kaj je človek, da misliš o njem, in Sin človekov, da paziš nanj? Naredil si ga, da je za nekaj časa nižji od angelov; okronal si ga s slavo in častjo; vse si mu dal pod noge. "Ko je dal vse pod svoje noge, ni rešil ničesar, kar mu ni bilo podložno" (Hebrejcem 2,6-8.).

Pisec Pisma Hebrejcem je citiral psalm 8,5-7, napisano stoletja prej. A nadaljeval je: »A zdaj še ne vidimo, da mu je vse podrejeno. Toda Jezusa, ki je bil nekaj časa nižji od angelov, vidimo okronanega s slavo in častjo skozi smrtno trpljenje, da bi z božjo milostjo okusil smrt za vse« (Hebrejcem 2,8-9.).

Ženske in moški, ki se jim je Jezus Kristus prikazal na veliko noč, niso samo pričali o njegovem telesnem vstajenju, temveč tudi o odkritju njegove prazne grobnice. Po tem so spoznali, da je njihov križani Gospod resnično osebno in telesno vstal v svoje novo življenje.

Toda kaj potem koristi praznem grobu, če ga sam Jezus ne potrebuje več? Kot krščeni vanj smo bili pokopani z njim, da smo se lahko razvijali z njim v njegovem novem življenju. Koliko pa nas preteklost znova in znova obremenjuje; kako zelo škodljivo za življenje nas še vedno omejuje! Vse svoje skrbi, bremena in strahove, za katere je Kristus že umrl, smemo pokopati v njegov grob - v njem je od vstajenja Jezusa Kristusa dovolj prostora.

Jezusova usoda je naša usoda. Njegova prihodnost je naša prihodnost. Jezusovo vstajenje kaže na Božjo pripravljenost, da se nepreklicno veže na vse nas v večnem ljubezenskem odnosu in vstane v življenje in druženje našega troedinega Boga. To je bil njegov načrt že od začetka in Jezus nas je prišel rešiti zanj. Naredil je!

John Halford in Joseph Tkach