Božanstvo Svetega Duha

Krščanstvo tradicionalno uči, da je Sveti Duh tretja oseba ali ipostas Božanstva. Nekateri pa so učili, da je Sveti Duh neosebna sila, ki jo uporablja Bog. Je Sveti Duh Bog ali je le Božja moč? Preglejmo biblijske nauke.

1. Božanstvo Svetega Duha

Uvod: Sveto pismo večkrat govori o Svetem Duhu, znanem kot Božji Duh in Duh Jezusa Kristusa. Sveto pismo nakazuje, da je Sveti Duh soodvojen z Očetom in Sinom. Božje lastnosti so pripisane Svetemu Duhu, izenačen je z Bogom in opravlja delo, ki ga lahko opravi samo Bog.

A. Božji atributi

  • Svetost: Sveto pismo na več kot 90 mestih imenuje Božjega Duha »Sveti Duh«. Svetost je bistvena lastnost uma. Duh je tako svet, da bogokletja zoper Svetega Duha ni mogoče odpustiti, čeprav je bogokletje zoper Jezusa mogoče odpustiti (Matej 11,32). Zasmehovanje Duha je tako grešno kot teptanje Božjega Sina (Hebrejcem 10,29). To kaže, da je duh sam po sebi svet, svet v bistvu, ne pa dodeljena ali sekundarna svetost, kot jo je imel tempelj. Um ima tudi neskončne Božje lastnosti: neomejen v času, prostoru, moči in znanju.
  • Večnost: Sveti Duh, Tolažnik (Pomočnik), bo z nami za vedno (Jn 14,16). Duh je večen (Hebrejcem 9,14).
  • Vseprisotnost: David, ki je hvalil Božjo veličino, je vprašal: "Kam naj grem od tvojega duha in kam naj bežim pred tvojim obličjem?" Ko grem v nebesa, si tam« (Psalm 139,7-8.). Božji duh, ki ga David uporablja kot sinonim za Božjo prisotnost, je v nebesih in z mrtvimi (v Šeolu, v. 8), na vzhodu in na zahodu (v. 9). Za Božjega duha lahko rečemo, da je se na nekoga izlije, da človeka napolni ali da se spusti - vendar ne da bi nakazal, da je duh odšel z mesta ali dal drugo mesto. Thomas Oden pravi, da "takšne izjave temeljijo na predpostavki vseprisotnosti in večnosti, lastnostih, ki se pravilno pripisujejo le Bogu".
  • Vsemogočnost: Dela, ki jih Bog opravlja, kot npr B. stvarjenje, se pripisujejo tudi Svetemu Duhu (Job 33,4; psalm 104,30). Čudeže Jezusa Kristusa je delal »Duh« (Matej 12,28). V Pavlovi misijonski službi je bilo delo, ki ga je »izvršil Kristus«, opravljeno z močjo Božjega Duha.
  • Vsevednost: »Duh preiskuje vse, tudi globine božanstva,« je zapisal Pavel (1. Corinthians 2,10). Božji Duh »ve, kaj je Božje« (11. vrstica). Duh torej ve vse in je sposoben vse učiti (Jn 14,26).

Svetost, večnost, vseprisotnost, vsemogočnost in vsevednost so lastnosti božjega bistva, torej so značilne za bistvo božanskega obstoja. Sveti Duh ima te bistvene lastnosti Boga.

B. Enako Bogu

  • »Troedini« stavki: Več svetih spisov opisuje Očeta, Sina in Svetega Duha kot enake. V razpravi o duhovnih darovih Pavel opisuje Duha, Gospoda in Boga s slovnično vzporednimi izjavami (1. Korinčanom 12,4-6). Pavel konča pismo s tridelno molitvijo: »Milost našega Gospoda Jezusa Kristusa in Božja ljubezen in občestvo Svetega Duha z vami vsemi« (2 Kor.3,14). Pavel začne pismo z naslednjo tridelno formulacijo: "... ki jih je Bog Oče izvolil po posvetitvi Duha v pokorščino in v škropljenje s krvjo Jezusa Kristusa" (1. Peter 1,2). Seveda te troedine fraze, uporabljene v teh ali drugih svetih spisih, ne dokazujejo enakosti, vendar jo nakazujejo. Krstna formula še močneje nakazuje edinost: »... krsti jih v imenu (ednina) Očeta in Sina in Svetega Duha« (Matej 28,19). Oče, Sin in Duh imajo skupno ime, kar kaže na skupno bistvo in enakost. Ta verz se nanaša tako na pluralnost kot na enotnost. Omenjena so tri imena, vendar si vsi trije delijo ime.
  • Verbalna izmenjava: V Apostolskih delih 5,3 beremo, da je Ananija lagal Svetemu Duhu. 4. verz pravi, da je lagal Bogu. To kaže, da sta "Sveti Duh" in "Bog" zamenljiva in da je torej Sveti Duh Bog. Nekateri poskušajo to razložiti s trditvijo, da je Ananija samo posredno lagal Bogu, ker je Sveti Duh predstavljal Boga. Ta razlaga je morda slovnično mogoča, vendar bi kazala na osebnost Svetega Duha, saj se ne laže neosebni sili. Poleg tega je Peter rekel Ananiji, da ni lagal ljudem, ampak Bogu. Moč tega spisa je v tem, da Ananija ni lagal le Božjim predstavnikom, temveč samemu Bogu – in Sveti Duh, ki mu je Ananija lagal, je Bog. 
    Drugo izmenjavo besed lahko najdete v 1. Corinthians 3,16 und 6,19. Kristjani nismo samo božji tempelj, ampak smo tudi templji Svetega Duha; izraza pomenita isto stvar. Tempelj je seveda bivališče božanstva, ne bivališče neosebne sile. Ko Pavel piše "tempelj Svetega Duha", namiguje, da je Sveti Duh Bog.
    Drug primer verbalne enakosti med Bogom in Svetim Duhom najdemo v Apostolskih delih 13,2: »... je rekel Sveti Duh: Ločite mi Barnaba in Savla za delo, h kateremu sem ju poklical.« Tukaj Sveti Duh govori za Boga, kot Bog. Na enak način beremo v Hebrejcem 3,7-11 da Sveti Duh pravi, da so me Izraelci »preizkušali in preizkušali«; Sveti Duh pravi: »... razjezil sem se ... ne bodo vstopili v moj počitek.« Sveti Duh se istoveti z Izraelovim Bogom. hebrejščina 10,15-17 izenačuje Duha z Gospodom, ki sklepa Novo zavezo. Duh, ki je navdihnil preroke, je Bog. To je delo Svetega Duha, ki nas pripelje do našega naslednjega razdelka.

C. Božansko delo

  • Ustvarjanje: Sveti Duh opravlja delo, ki ga lahko opravi samo Bog, na primer ustvarja (1. Mose 1,2; Delo 33,4; psalm 104,30) in izganjati demone (Matej 12,28).
  • Priče: Duh je rodil Božjega Sina (Matej 1,20; Luke 1,35) in polna božanskost Sina kaže na polno božanskost rojenega.Duh rodi tudi vernike – rojeni so od Boga (Jn. 1,13) in prav tako rojen iz Duha (Janez 3,5). »Duh je tisti, ki daje (večno) življenje« (Jn 6,63). Duh je moč, s katero smo vstali (Rimljanom 8,11).
  • Prebivanje: Sveti Duh je sredstvo, s katerim Bog prebiva v svojih otrocih (Ef2,22; 1. Johannes 3,24; 4,13). Sveti Duh »živi« v nas (Rim 8,11; 1. Corinthians 3,16) - in ker Duh živi v nas, lahko rečemo, da Bog živi v nas. Lahko samo rečemo, da Bog živi v nas, ker Sveti Duh živi v nas na določen način. Duh ni predstavnik ali sila, ki prebiva v nas – Bog sam prebiva v nas. Geoffrey Bromiley potegne natančen zaključek, ko pravi: "Imeti opravka s Svetim Duhom, nič manj kot z Očetom in Sinom, pomeni imeti opravka z Bogom."
  • Svetniki: Sveti Duh osvečuje ljudi (Rimljanom 1 Kor5,16; 1. Peter 1,2). Duh ljudem omogoča vstop v Božje kraljestvo (Jn 3,5). "Rešeni smo v posvečenju Duha" (2. Solunjani 2,13).

V vseh teh stvareh so dela Duha božja dela. Karkoli Duh reče ali počne, Bog govori in počne; duh je v celoti predstavnik Boga.

2. osebnost Svetega Duha

Uvod: Sveto pismo opisuje Svetega Duha kot imetnika osebnih lastnosti: Duh ima razumevanje in voljo, govori in z njim se lahko govori, deluje in se zavzema za nas. Vse to se nanaša na osebnost v teološkem smislu. Sveti duh je oseba ali ipostas v enakem pomenu kot Oče in Sin. Naš odnos z Bogom, ki ga izvaja Sveti Duh, je oseben odnos.

A. Življenje in inteligenca

  • Življenje: Sveti Duh »živi« (Rimljanom 8,11; 1. Corinthians 3,16).
  • Inteligenca: um "ve" (1. Corinthians 2,11). Rimljani 8,27 se nanaša na "občutek uma". Ta Duh je sposoben soditi – odločitev je »ugajala« Svetemu Duhu (Apd. 1 Kor.5,28). Ti verzi kažejo na jasno prepoznavno inteligenco.
  • Volja: 1. Corinthians 2,11 pravi, da um sprejema odločitve, kar kaže, da ima um voljo. Grška beseda pomeni "on ali to dela ... dodeljuje". Čeprav grška beseda ne določa subjekta glagola, je subjekt v kontekstu najverjetneje Sveti Duh. Ker iz drugih verzov vemo, da ima duh razumevanje, znanje in sprevidevnost, ni treba prehitro sklepati 1. Korinčanom 12,11 nasprotovati temu, da ima tudi um voljo.

B. Komunikacija

  • Govorjenje: Številni verzi kažejo, da je govoril Sveti Duh (Apd 8,29; 10,19; 11,12;21,11; 1. Timotej 4,1; Hebrejcem 3,7, itd.) Krščanski avtor Oden opaža, da »Duh govori v prvi osebi, kot 'jaz', 'kajti jaz sem jih poslal' (Apd. 10,20) … »Poklical sem jih« (13,2). Samo ena oseba lahko reče 'jaz'”.
  • Interakcija: Duhu je mogoče lagati (Apd 5,3), kar kaže, da se lahko pogovarja z duhom. Duha je mogoče preizkusiti (Apd 5,9), zmerjal (Hebrejcem 10,29) ali bodi zmerkan (Matej 12,31), kar nakazuje status osebnosti. Oden zbira nadaljnje dokaze: »Apostolsko pričevanje uporablja zelo osebne analogije: voditi (Rimljanom 8,14), obsojenec (»odpri oči« – Janez 16,8), predstavljati/posredovati (Rim8,26), ločen/poklican (13,2) (Apostolska dela 20,28:6) … samo ena oseba je lahko žalostna (Izaija 3,10; Efežanom 4,30).
  • Tolažnik: Jezus je Svetega Duha imenoval Parakletos – Tolažnik, Zagovornik ali Zagovornik. Paraklet je aktiven, uči (Janez 14,26), priča (Janez 15,26), je obsodil (Janez 16,8), on vodi (Janez 16,13) in razodeva resnico (Janez 16,14).

Jezus je uporabil moško obliko parakletos; se mu ni zdelo potrebno narediti besede srednjega roda ali uporabiti srednjega zaimka. V Janezu 16,14 moški zaimki se uporabljajo tudi pri omembi srednjega rodu pnevma. Preklopiti na srednje zaimke bi bilo enostavno, a Janez tega ni storil. Drugod se v skladu s slovnično rabo uporabljajo zaimki srednjega roda za duha. V Svetem pismu se ne sežejo las glede slovničnega spola duha – niti ne bi smeli biti.

C. Ukrep

  • Novo življenje: Sveti Duh nas dela nove, daje nam novo življenje (Jn 3,5). Duh nas posvečuje (1. Peter 1,2) in nas vodi v to novo življenje (Rim 8,14). Duh daje različne darove za izgradnjo Cerkve (1. Korinčanom 12,7-11) in v vseh delih vidimo Duha, ki vodi Cerkev.
  • Priprošnja: Najbolj »osebna« dejavnost Svetega Duha je priprošnja: »... Kajti ne vemo, kaj bi morali moliti, toda Duh posreduje za nas ... saj posreduje za svete, kakor je všeč Bogu« (Rimljanom 8,26-27). Priprošnja označuje ne le prejemanje komunikacije, temveč tudi posredovanje komunikacije. Kaže na inteligenco, skrb in formalno vlogo. Sveti Duh ni brezosebna sila, ampak inteligentni in božanski pomočnik, ki živi v nas. Bog živi v nas in Sveti Duh je Bog.

3. čaščenje

V Svetem pismu ni primerov čaščenja Svetega Duha. Sveto pismo govori o molitvi v Duhu (Efežanom 6,18), skupnost duha (2. Korinčanom 13,14) in krst v imenu Duha (Matej 28,19). Čeprav so krst, molitev in občestvo del čaščenja, nobeden od teh verzov ni veljaven dokaz za čaščenje Duha, vendar ugotavljamo – v nasprotju s čaščenjem –, da je Duha mogoče preklinjati (Matej 12,31).

molitev

Svetopisemskih primerov molitve k Svetemu Duhu ni. Vendar pa Sveto pismo navaja, da lahko oseba govori s Svetim Duhom (Apd 5,3). Ko je to storjeno v spoštovanju ali kot prošnja, je to pravzaprav molitev Svetemu Duhu. Ko kristjani ne morejo izraziti svojih želja in želijo, da Sveti Duh posreduje zanje (Rimljanom 8,26-27), potem molijo, neposredno ali posredno, k Svetemu Duhu. Ko razumemo, da ima Sveti Duh inteligenco in v celoti predstavlja Boga, lahko prosimo Duha za pomoč – nikoli z mislijo, da je Duh ločeno bitje od Boga, ampak s priznanjem, da je Duh božja hipostaza, se zgodi za nas.

Zakaj Sveto pismo ne govori ničesar o molitvi k Svetemu Duhu? Michael Green pojasnjuje: "Sveti Duh ne priteguje pozornosti nase. Poslal ga je Oče, da bi poveličal Jezusa, da bi pokazal Jezusovo privlačnost in ne da bi bil sam središče odra." Ali, kot pravi Bromiley : "Duh se zadržuje".

Molitev ali čaščenje, ki je posebej usmerjeno k Svetemu Duhu, ni norma v Svetem pismu, a kljub temu častimo Duha. Ko častimo Boga, častimo vse vidike Boga, vključno z Očetom, Sinom in Svetim Duhom. Teolog iz 4. Kot je razloženo v . stoletju: »Duh se časti skupaj v Bogu, ko se Bog časti v Duhu.« Karkoli rečemo Duhu, rečemo Bogu, in karkoli rečemo Bogu, rečemo Duhu.

4. Povzetek

Sveto pismo nakazuje, da ima Sveti Duh božanske lastnosti in dela ter je zastopan na enak način kot Oče in Sin. Sveti Duh je inteligenten, govori in deluje kot ena oseba. To je del svetopisemskega pričevanja, zaradi katerega so zgodnji kristjani oblikovali nauk o Trojici.

Bromiley povzema:
»Tri točke, ki izhajajo iz te preiskave novozaveznih datumov, so: (1) Sveti Duh se splošno obravnava kot Bog; (2) On je Bog, ki se razlikuje od Očeta in Sina; (3) Njegova božanskost ne krši božanske enosti. Z drugimi besedami, Sveti Duh je tretja oseba troedinega Boga...

Božanska enotnost ne more biti podvržena matematičnim idejam enotnosti. v 4. V dvajsetem stoletju se je začelo govoriti o treh hipostazah ali osebah znotraj božanstva, ne v trinitarnem smislu treh središč zavesti, pa tudi ne v smislu ekonomskih manifestacij. Od Nikeje in Konstantinopla dalje so veroizpovedi poskušale ustrezati bistvenim svetopisemskim datumom, kot je opisano zgoraj.«

Čeprav Sveto pismo neposredno ne pravi, da je »Sveti Duh Bog« ali da je Bog Trojica, ti sklepi temeljijo na pričevanju Svetega pisma. Na podlagi tega svetopisemskega dokaza Grace communion international (WKG Nemčija) uči, da je Sveti Duh Bog na enak način, kot je Oče Bog in da je Sin Bog.

Michael Morrison