Sadika v pusti zemlji

Smo ustvarjena, odvisna in omejena bitja. Nihče od nas nima življenja v sebi. Življenje nam je bilo dano in nam je vzeto. Troedini Bog, Oče, Sin in Sveti Duh obstaja od vekomaj, brez začetka in brez konca. Vedno je bil z Očetom, od vekomaj. Zato apostol Pavel piše: »On [Jezus], ki je bil v božji podobi, ni štel za rop, da bi bil enak Bogu, ampak se je izpraznil in prevzel podobo služabnika, bil izenačen z ljudmi in priznan v videz kot človek » (Filipljanom 2,6-7). 700 let pred Jezusovim rojstvom prerok Izaija opisuje Odrešenika, ki ga je obljubil Bog: »Zrasel je pred njim kakor mladika, kakor mladika iz suhe zemlje. Ni imel oblike in sijaja; videli smo ga, a pogled nam ni bil všeč« (Izaija 53,2 Mesarska biblija).

Tu je na poseben način opisano Jezusovo življenje, trpljenje in njegovo odrešenjsko dejanje. Luther je ta verz prevedel: "Špel je pred njim kot veja". Od tod božična pesem: "Roža je vzklila". To ne pomeni vrtnice, temveč riž, ki je mlad poganjek, tanka vejica ali kalček rastline in je simbol za Jezusa, Mesijo ali Kristusa.

pomen slike

Prerok Izaija Jezusa prikazuje kot šibko mladiko, ki je pognala iz sušne in neplodne zemlje! Korenina, ki požene na bogatem in rodovitnem polju, svojo rast dolguje dobri prsti. Vsak kmet, ki posadi rastlino, ve, da je ta odvisna od idealne zemlje. Zato svojo njivo orje, gnoji, mulja in obdeluje, da je dobra, s hranili bogata zemlja. Ko vidimo rastlino, ki bujno raste na trdi, suhi podlagi ali celo v puščavskem pesku, smo prav začudeni in zajokamo: kako lahko tukaj še kaj uspeva? Tako to vidi Izaija. Beseda arid izraža suhost in neplodnost, stanje, ki ne more ustvariti življenja. To je slika človeštva, ločenega od Boga. Obtičala je v svojem grešnem življenjskem slogu, brez možnosti, da bi se sama osvobodila primeža greha. Temeljito jo uniči narava greha, ločena od Boga.

Naš Odrešenik, Jezus Kristus, je kot korenina kalčka, ki ničesar ne vzame iz zemlje, ko raste, ampak vse prinese v nerodovitno zemljo, ki je nič, nima ničesar in ni za nič uporabna. »Kajti poznate milost našega Gospoda Jezusa Kristusa, da je, čeprav je bil bogat, zavoljo vas ubožal, da bi vi obogateli z njegovim uboštvom« (2. Corinthians 8,9).

Ali razumete pomen te prilike? Jezus ni živel s tem, kar mu je svet dal, ampak svet živi s tem, kar mu je Jezus dal. V nasprotju z Jezusom se svet prehranjuje sam s seboj kot mladek, saj jemlje vse iz bogate zemlje in daje malo v zameno. To je velika razlika med Božjim kraljestvom in našim pokvarjenim in zlobnim svetom.

Zgodovinski pomen

Jezus Kristus ne dolguje ničesar svojemu človeškemu rodu. Jezusovo zemeljsko družino lahko resnično primerjamo s suho zemljo. Marija je bila revna, preprosta podeželska deklica, Jožef pa prav tako reven tesar. Jezusu ni bilo nič koristnega. Če bi bil rojen v plemiški družini, če bi bil sin velikega človeka, bi lahko rekli: Jezus veliko dolguje svoji družini. Postava je predpisovala, da so Jezusovi starši svojega prvorojenca po triintridesetih dneh darovali Gospodu in darovali žrtev za Marijino očiščenje: »Vsak samec, ki prvi prebije maternico, naj bo posvečen Gospodu in daruje žrtev, kakor je rečeno v Gospodovi postavi: par grlic ali dva mlada golobčka« (Lk. 2,23-24). Dejstvo, da Marija in Jožef nista darovala jagnjeta, je znamenje uboštva, v katerem se je Jezus rodil.

Jezus, Božji sin, je bil rojen v Betlehemu, a je odraščal v Nazaretu. Ta kraj so Judje na splošno prezirali: «Filip je videl Natanaela in mu rekel: Našli smo tistega, o katerem je pisal Mojzes v postavi in ​​ki je tudi oznanjen prerokom! To je Jezus, Jožefov sin; prihaja iz Nazareta. Iz Nazareta?« je odgovoril Natanael. "Kaj dobrega lahko pride iz Nazareta?" (Janez 1,45-46). To je bila zemlja, v kateri je Jezus odraščal. Dragocena rastlinica, vrtnica, vrtnica, korenina nežno pognala iz suhe zemlje.

Ko je Jezus prišel na zemljo v svoji posesti, ni čutil zavrnitve samo s strani Heroda. Verski voditelji tistega časa – saduceji, farizeji in pismouki – so se držali izročil, ki so temeljila na človeškem razmišljanju (Talmud), in jih postavljali nad Božjo besedo. »Bil je na svetu in svet je nastal po njem, a svet ga ni spoznal. Prišel je na svoje in njegovi ga niso sprejeli« (Jn 1,10-11 Mesarska biblija). Večina Izraelcev ni sprejela Jezusa, zato je bil v njihovi lasti korenina iz suhe zemlje!

Tudi njegovi učenci so bili na suhem. S posvetnega vidika bi lahko imenoval nekaj vplivnih mož iz politike in gospodarstva in, za varnost, tudi nekaj iz visokega sveta, ki bi lahko govorili namesto njega in vzeli besedo: "Kaj pa je neumnega v svet je Bog izvolil, da osramoti modre; in kar je šibko na svetu, je Bog izbral, da osramoti tisto, kar je močno« (1. Corinthians 1,27). Jezus je šel do ribiških čolnov na Galilejskem jezeru in izbral preproste ljudi z malo izobrazbe.

»Bog Oče ni želel, da bi Jezus nekaj postal po svojih učencih, ampak da bi njegovi sledilci prejeli vse v dar po Jezusu!«

To je izkusil tudi Pavel: »Postalo mi je namreč jasno: v primerjavi z neprimerljivo pridobitvijo, da je Jezus Kristus moj Gospod, je vse drugo izgubilo svojo vrednost. Vse to sem pustil za seboj zaradi njega; zame je samo umazanija, če imam samo Kristusa« (Filipljanom 3,8 Upanje za vse). To je Pavlovo spreobrnjenje. Svojo prednost kot pismouka in farizeja je imel za umazanijo.

izkušnje s to resnico 

Nikoli ne smemo pozabiti, od kod prihajamo in kaj smo bili, ko smo živeli na tem svetu brez Jezusa. Dragi bralec, kako je bilo s spreobrnjenjem? Jezus je rekel: »Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče, ki me je poslal« (Jn. 6,44 Mesarska biblija). Ko je Jezus Kristus prišel, da bi vas rešil, je našel plodna tla za rast njegove milosti v vašem srcu? Tla so bila trda, izsušena in mrtva. Ljudje ne moremo Bogu prinesti ničesar razen suše, suhosti, greha in neuspeha. Sveto pismo to opisuje v smislu pokvarjenosti našega mesa, človeške narave. V Pismu Rimljanom Pavel govori kot spreobrnjen kristjan in se ozira nazaj v čas, ko je bil še v maniri prvega Adama, ko je živel kot suženj greha in ločen od Boga: »Kajti vem, da je v meni, tj. moje meso ne prebiva nič dobrega. Imam voljo, a ne morem delati dobrega« (Rimljanom 7,18). Zemljo mora oživiti še nekaj: «Duh je tisti, ki daje življenje; meso je neuporabno. Besede, ki sem vam jih govoril, so duh in so življenje« (Jn 6,63).

Človeška zemlja, meso, ni za nič. Kaj nas to uči? Naj na naši grešnosti in trdosrčnosti raste roža? Lilija pokore morda? Bolj kot posušen cvet vojne, sovraštva in uničenja. Od kod naj pride? Iz suhe zemlje? To je nemogoče. Nihče se ne more sam od sebe pokesati, vzbuditi kesanje ali vero! Zakaj? Ker smo bili duhovno mrtvi. Za to je potreben čudež. V puščavi naših suhih src je Bog posadil poganjek iz nebes – to je duhovna preporod: »Če pa je Kristus v vas, je telo mrtvo v grehu, duh pa živi v pravičnosti« ( Rimljanom 8,10). V pustinjo naših življenj, kjer duhovna rast ni mogoča, je Bog posejal svojega Svetega Duha, življenje Jezusa Kristusa. To je rastlina, ki je nikoli ne moremo poteptati.

Bog ne izbira zato, ker se ljudje tako odločijo ali si to zaslužijo, ampak zato, ker to počne iz milosti in ljubezni. Odrešenje prihaja v celoti iz Božje roke od začetka do konca. Navsezadnje niti podlaga za našo odločitev za ali proti krščanski veri ne izhaja iz nas samih: »Kajti po milosti ste odrešeni po veri, in to ne od vas: to je božji dar, ne po delih, da se ne bi kdo hvalil. « (Efežanom 2,8-9.).

Če bi se nekdo lahko rešil z vero v Kristusa in lastnimi dobrimi deli, potem bi imeli absurdno situacijo, da obstajata dva Odrešenika, Jezus in grešnik. Celotno naše spreobrnjenje ni posledica dejstva, da je Bog v nas našel tako dobre razmere, ampak mu je bilo všeč, da je posadil svojega duha tam, kjer brez njega nič ne more rasti. Toda čudež nad čudeži je: rastlina milosti spremeni zemljo naših src! Iz prej nerodovitne prsti raste kesanje, kesanje, vera, ljubezen, pokorščina, posvečenje in upanje. To zmore samo Božja milost! Ali razumeš? Kaj Bog posadi, ni odvisno od naše zemlje, ampak obratno.

Po mladici, Jezusu Kristusu, ki se je v nas vselil po Svetem Duhu, prepoznamo svojo neplodnost in hvaležno sprejmemo njegov dar milosti. Suha zemlja, nerodovitna prst, dobi novo življenje po Jezusu Kristusu. To je božja milost! Jezus je to načelo pojasnil Andreju in Filipu: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo; ko pa umre, obrodi veliko sadu« (Jn 12,24).

Kristus v nas, mrtvo pšenično zrno, je skrivnost našega življenja in naše duhovne rasti: »Prosite za dokaz, da v meni govori Kristus, ki nisem slaboten pred vami, ampak je močan med vami. Kajti čeprav je bil križan v slabosti, vendar živi z Božjo močjo. In čeprav smo šibki v njem, vendar bomo živeli z njim z Božjo močjo za vas. Preizkušajte se, ali stojite v veri; preverite sami! Ali pa v sebi ne prepoznate, da je Jezus Kristus v vas?" (2. Korinčanom 13,3-5). Če ne dobiš svoje vrednosti od Boga, ampak od nerodovitne zemlje, karkoli drugega kot od Boga, boš umrl in ostal mrtev. Živiš uspešno, ker Jezusova moč močno deluje v tebi!

besede spodbude 

Prilika ponuja besede spodbude vsem, ki po spreobrnjenju odkrijejo lastno neplodnost in grešnost. Vidite pomanjkljivosti vašega sledenja Kristusu. Počutiš se kot pusta puščava, popolna suhost, z izsušeno dušo samoobtoževanja, krivde, samoobtoževanja in neuspeha, brezplodnosti in suhosti.  

Zakaj Jezus ne pričakuje pomoči grešnika, da bi ga rešil? »Bogu je bilo namreč všeč, da je vsa polnost v njem prebivala v Jezusu« (Kološanom 1,19).

Ko v Jezusu prebiva vsa polnost, ne potrebuje nobenega našega prispevka, niti ga ne pričakuje. Kristus je vse! Vam to daje dobro voljo? "Mi pa imamo ta zaklad v lončenih posodah, da bi bila velika moč od Boga in ne od nas" (2. Corinthians 4,7).

Namesto tega je Jezusovo veselje, da pride v prazna srca in jih napolni s svojo ljubeznijo. Z veseljem dela na zamrznjenih srcih in jih s svojo duhovno ljubeznijo ponovno zažge. Njegova posebnost je dati življenje mrtvim srcem. Ali živite v krizi vere, polni preizkušenj in greha? Je pri vas vse trdo, suho in suho? Brez veselja, brez vere, brez sadu, brez ljubezni, brez ognja? Se je vse posušilo? Obstaja čudovita obljuba: »Ne bo zlomil zmečkanega trsta in ne bo ugasnil tlečega stenja. V zvestobi izvršuje pravico« (Izaija 42,3).

Tleči stenj bo kmalu popolnoma ugasnil. Plamena ne nosi več, ker ga duši vosek. Ta situacija je prava za Boga. Da bi prišel v tvojo suho zemljo, v tvoje objokano srce, bi rad posadil svojo božjo korenino, svoj potomec, Jezusa Kristusa. Dragi bralec, obstaja čudovito upanje! »In Gospod te bo vedno vodil in v suhi deželi te bo napolnil in okrepil tvoje kosti. In boš kakor vrt, ki se zaliva, in kakor studenec, katerega vode ne bodo zavajale« (Izaija 58,11). Bog deluje tako, da le on dobi slavo. Zato je novorojeni Jezus zrasel kot mladika v suhi zemlji in ne v bogati zemlji.

Pablo Nauer

 Osnova za ta članek je pridiga Charlesa Haddona Spurgeona, ki jo je imel 13. oktobra 1872 potekalo.