Težko breme greha

Ste se že kdaj vprašali, kako je Jezus lahko rekel, da je njegov jarem nežen in da je njegova bremena ob pogledu na to, kar je kot zemeljski Božji Sin zdržal med svojim zemeljskim obstojem?

Kralj Herod, rojen kot prerokovani Mesija, ga je iskal, tudi ko je bil še otrok. Ukazal je pobiti vse moške otroke v Betlehemu, ki so bili stari dve leti ali manj. Kot mladostnik se je Jezus, tako kot vsak drug mladostnik, soočil z vsemi skušnjavami. Ko je Jezus v templju oznanil, da ga je Bog mazilil, so ga ljudje v sinagogi pregnali iz mesta in ga skušali potisniti čez polico. Rekel je, da nima kam položiti glave. Ob neveri svojega ljubljenega Jeruzalema je grenko jokal, verski voditelji njegovega časa pa so ga nenehno blatili, spraševali in zasmehovali. Omenili so ga kot nezakonskega otroka, pijanca vina, grešnika in celo lažnega preroka, obsedenega z demonom. Vse življenje je živel v zavedanju, da ga bodo nekega dne izdali prijatelji, ga bodo vojaki zapustili, pretepli in brutalno križali. Predvsem pa je vedel, da je njegova usoda vzeti nase vse gnusne grehe ljudi, da bi služil kot odkupnina za vse človeštvo. Kljub vsemu, kar je moral prestati, je oznanil: »Moj jarem je krotek in moje breme je lahko« (Matej 11,30).

Jezus nas prosi, naj pridemo k njemu, da najdemo počitek in olajšanje od bremena greha. Jezus pravi nekaj verzov pred tem: »Vse mi je dal moj Oče; in nihče ne pozna Sina razen Očeta; in nihče ne pozna Očeta razen Sina in komu bo Sin to razodel »(Matej 11,27).

Dobimo vpogled v ogromno človeško breme, ki ga Jezus obljublja, da ga bo razbremenil. Jezus nam razodene pravi obraz očetovskega srca, ko pridemo k njemu po veri. Vabi nas k intimnemu, popolnemu odnosu, ki ga združuje le z Očetom, v katerem je nedvoumno ugotovljeno, da nas Oče ljubi in nam s to ljubeznijo vedno ostaja zvest. »To pa je večno življenje, da poznajo tebe, ki si edini pravi Bog in ki si ga poslal, Jezus Kristus« (Jn 1.7,3Vedno znova je bil Jezus v svojem življenju izzvan, da se upre napadom Satana. Ti so se pokazali v skušnjavah in stiskah. Toda ostal je zvest svoji božanski nalogi, da reši človeštvo tudi na križu, ko je nosil vso krivdo človeštva. Pod bremenom vsega greha je Jezus kot Bog in hkrati kot umirajoči človek svojo človeško zapuščenost izrazil z vpitjem: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« Matej (27,46).

V znak neomajnega zaupanja v očeta je tik pred smrtjo rekel: "Oče, povem svojega duha v tvoje roke!" (Luka 23,46) Dal nam je razumeti, da ga Oče ni nikoli zapustil, niti takrat, ko je nosil breme greha vseh ljudi.
Jezus nam daje prepričanje, da smo z njim združeni v njegovi smrti, pokopu in vstajenju do novega večnega življenja. Skozi to doživimo resnični duševni mir in osvoboditev jarma duhovne slepote, ki jo je Adam s padcem prinesel na nas.

Jezus je izrecno navedel namen in namen, zaradi katerega je prišel k nam: »Jaz pa sem prišel, da jim oživim – življenje v vsej njegovi polnosti« (Jn.10,10 Novi prevod v Ženevi). Življenje v polnosti pomeni, da nam je Jezus vrnil pravo spoznanje o Božji naravi, ki nas je zaradi greha ločila od njega. Poleg tega Jezus oznanja, da je »odsev slave svojega Očeta in podoba njegove lastne narave« (Hebrejcem 1,3). Božji Sin ne odseva samo božje slave, ampak je sam Bog in to slavo izžareva.

Naj spoznate z Očetom, njegovim Sinom v občestvu s Svetim Duhom in resnično v celoti doživite tisto življenje, polno ljubezni, ki ga je pripravil za vas od začetka sveta!

avtor Brad Campbell