Kristusovo življenje

Danes bi vas rad spodbudil, da upoštevate opomin, ki ga je Pavel izrekel filipinski cerkvi. Prosil jo je, naj naredi nekaj, jaz pa vam bom pokazal, za kaj gre, in prosil, da se odločite za isto.

Jezus je bil popolnoma Bog in povsem človek. Drugi pismo, ki govori o izgubi njegove božanskosti, najdemo v Filipih.

»Kajti ta naravnanost bodi v vas, ki je bila tudi v Kristusu Jezusu, ki, ko je bil v božji podobi, se ni držal kakor rop, da bi bil podoben Bogu; vendar se je izpraznil, prevzel podobo služabnika in postal podoben človeku ter se po svoji zunanjosti izumil kot človek, se je ponižal in postal pokoren do smrti, celo smrti na križu. Zato ga je Bog povzdignil nad vse množice in mu dal ime, ki je nad vsemi imeni, da se v Jezusovem imenu sklonijo vsa kolena tistih, ki so v nebesih in na zemlji in pod zemljo, in da bi vsi jeziki priznali, da Jezus Kristus je Gospod, v božjo slavo, »(Filipljanom. 2,5-11.).

S temi verzi bi rad izpostavil dve stvari:

1. Kaj pravi Pavel o Jezusovi naravi.
2. Zakaj to pravi.

Ko smo ugotovili, zakaj je pričal o Jezusovi naravi, imamo tudi svojo odločitev za prihodnje leto. Vendar pa bi lahko pomen verzov 6-7 zlahka napačno razumeli kot pomen, da je Jezus nekako v celoti ali delno opustil svojo božanskost. Toda Paul tega ni rekel. Analiziramo te verze in vidimo, kaj resnično pravi.

Bil je v obliki Boga

Vprašanje: Kaj misli s sliko Boga?

Stihi 6-7 so edini verzi v NZ, ki vsebujejo grško besedo za Pavla
Uporabljen je bil "gestalt", vendar grški SZ vsebuje besedo štirikrat.
Richter 8,18 »In rekel je Zebahu in Zalmunu: Kako je bilo z možema, ki sta jih pobila na Taboru? Rekli so: Bili so kot ti, vsak je bil lep kot kraljevi otroci.
 
Job 4,16 "Stal je tam in nisem prepoznal njegovega videza, pred mojimi očmi je bila postava, slišal sem glas, ki je šepetal:"
Izaija 44,13 »Rezbar raztegne vodilo, ga nariše s svinčnikom, obdela z rezbarskimi noži in začrta s šestilom; in naredi ga kot človeško podobo, kot človeško lepoto, da prebiva v hiši."

Daniel 3,19 »Nebukadnezarja je prevzela jeza in njegov obraz se je spremenil proti Šadrahu, Mešahu in Abednegu. Ukazal je, naj se peč segreje sedemkrat bolj kot običajno.«
Pavel pomeni (izraz), ki pomeni Kristusovo slavo in veličastvo. Imel je slavo in veličastvo in vse znamenitosti božanskosti.

Biti enak Bogu

Najboljšo primerljivo uporabo enakosti najdemo v Janezu. Joh. 5,18 "Zato so si Judje zdaj še bolj prizadevali, da bi ga ubili, ker ni le kršil sobote, ampak je Boga imenoval tudi za svojega Očeta, s čimer se je izenačil z Bogom."

Pavel je tako mislil na Kristusa, ki je bil v bistvu enak Bogu. Z drugimi besedami, Pavel je rekel, da je imel Jezus popolno Božjo veličastvo in da je bil v svoji naravi Bog. Na človeški ravni bi to bilo enakovredno, če bi rekli, da je nekdo izgledal kot član kraljeve družine in da je bil resnično član kraljeve družine.

Vsi poznamo ljudi, ki se obnašajo kot člani kraljeve družine, a to niso, in beremo o nekaterih članih kraljevih družin, ki se ne obnašajo kot člani kraljevih družin. Jezus je imel tako "podobo" kot bistvo božanskosti.

zdržal kot rop

Z drugimi besedami, nekaj, kar lahko uporabite za lastno korist. Privilegiranim ljudem je zelo enostavno, da uporabijo svoj status za osebne koristi. Ti se obravnavajo prednostno. Pavel pravi, da kljub temu, da je bil Bog v formi in v bistvu, Jezus kot človek tega dejstva ni izkoristil. Stihi 7-8 kažejo, da je bil njegov odnos diametralno nasproten.

Jezus se je oddaljil

Kaj mu je manjkalo? Odgovor je: nič. Bil je popolnoma Bog. Bog ne more nehati biti Bog, niti za nekaj časa. Ničesar ni odrekel od božanskih lastnosti ali moči, ki jih je imel. Izvedel je čudeže. Lahko bere misli. Uporabil je svojo moč. In v Preobrazbi je pokazal svojo slavo.

Kaj je Pavel tukaj mislil, je razvidno iz drugega verza, v katerem uporablja isto besedo za "izpraznjen".
1. Corinthians 9,15 »Ampak [teh pravic] nisem izkoristil; Tega nisem napisala zato, da bi tako ostalo pri meni. Raje bi umrl, kot da bi uničil svojo slavo!«

»Odpovedal se je vsem svojim prerogativom« (prev. GN1997), »ni vztrajal pri svojih prerogativih. Ne, odrekel se ji je« (Upanje za vse). Jezus kot človek svoje božanske narave ali božanskih moči ni uporabil v lastno korist. Uporabljal jih je za oznanjevanje evangelija, usposabljanje učencev itd. – nikoli pa zato, da bi si olajšali življenje. Z drugimi besedami, svoje moči ni uporabil za lastno korist.

• Težka preizkušnja v puščavi.
• Ko ni priklical ognja iz nebes, da bi uničil neprijazna mesta.
• Križanje. (Rekel je, da bi lahko poklical vojsko angelov v svojo obrambo.)

Prostovoljno je opustil vse koristi, ki jih je lahko imel kot Bog, da bi lahko polno sodeloval v naši človeštvu. Ponovno preberite verze 5-8 in poglejte, kako jasna je ta točka.

Filip. 2,5-8 Kajti v vas naj bo tako, kakor je bilo v Kristusu Jezusu, 6 ki, ki je bil podoben Bogu, se ni oklepal ropa, da bi bil enak Bogu; 7 ampak se je izpraznil, prevzel podobo služabnika in se podobil ljudem ter se je na zunaj izkazal kot človek, 8 ponižal se je in postal pokoren do smrti, in sicer smrti na križu.«

Nato Pavel zaključi s pripombo, da je Bog Kristusa končno povzdignil nad vse ljudi. Filip. 2,9
»Zato ga je Bog povzdignil nad vse množice in mu dal ime nad vsemi imeni. Da se pri Jezusovem imenu pripogne vsako koleno v nebesih in na zemlji in pod zemljo in vsak jezik prizna, da je Jezus Kristus Gospod, v slavo Boga Očeta.«

Torej obstajajo tri ravni:

• Kristusove pravice in privilegiji kot Bog.

• Njegova izbira je, da ne uveljavlja teh pravic, temveč da je služabnik.

• Njegovo končno povečanje zaradi tega načina življenja.

Privilege - Storitev - Povečanje

Zdaj je večje vprašanje, zakaj so ti verzi v Filipljanom? Najprej se moramo spomniti, da so Filipljani pismo, napisano posebni cerkvi ob posebnem času iz posebnih razlogov. Torej, kar je Pavel povedal v 2,5-11 pravi, da ima opraviti z namenom celotnega pisma.

Namen pisma

Najprej se moramo spomniti, da so ga aretirali, ko je Pavel prvič obiskal Filipe in tam ustanovil Cerkev (Apostolska dela 1.6,11-40). Vendar je bil njegov odnos s Cerkvijo že od začetka zelo topel. Filipljani 1,3-5 »Zahvaljujem se svojemu Bogu, kadar koli pomislim nate, 4 vedno v vsaki svoji molitvi za vse vas, z veselo priprošnjo 5 za vaše sodelovanje v evangeliju od prvega dne do danes.«

Piše to pismo iz zapora v Rimu. Filipljani 1,7 »Prav je, da tako mislim o vseh vas, ker vas imam v srcu, vse, ki ste deležni milosti tako v mojih vezeh kot pri branjenju in potrjevanju evangelija z menoj.«
 
Vendar ni niti depresiven niti razočaran, ampak precej srečen.
Phil 2,17-18 »Toda tudi če bi bil kot žganje prelit nad daritvijo in duhovniško službo vaše vere, se veselim in veselim z vami vsemi; 18 Tako se boš tudi ti veselil in veselil z menoj.

Tudi ko je pisal to pismo, so še naprej zelo vneti v svoji podpori. Filip. 4,15-18 »In tudi vi, Filipljani, veste, da na začetku [oznanjevanja] evangelija, ko sem se odpravil iz Makedonije, nobena kongregacija ni z menoj delila obračuna prejemkov in izdatkov, razen vi sami; 16 Tudi v Solun si mi poslal enkrat in celo dvakrat nekaj za moje potrebe. 17 Ne hrepenim po daru, ampak hrepenim po tem, da bi bil sad obilen v tvojem računu. 18 Vse imam in imam obilo; Popolnoma sem preskrbljen, saj sem prejel tvoj dar od Epafrodita, prijetno daritev, ki je Bogu všeč.«

Torej ton pisma pomeni tesne odnose, močno krščansko skupnost ljubezni in pripravljenost služiti in trpeti za evangelij. Vendar pa obstajajo tudi znaki, da ni vse tako, kot bi moralo biti.
Phil 1,27 "Samo živite dostojno Kristusovega evangelija, da bom slišal o vas, ne glede na to, ali pridem in vas vidim ali sem odsoten, neomajni v enem duhu in si enotno prizadevate za vero evangelija."
"Vodi svoje življenje" - grško. Politeuesthe pomeni izpolnjevanje obveznosti državljana skupnosti.

Pavel je zaskrbljen, ker vidi, da ima nekoč v Filipih tako očitne odnose skupnosti in ljubezni nekaj napetosti. Notranje nestrinjanje ogroža ljubezen, enotnost in skupnost skupnosti.
Filipljani 2,14 "Naredi vse brez godrnjanja ali obotavljanja."

Filip. 4,2-3 »Opozarjam Evodijo in opominjam Sintiho, naj bosta enih misli v Gospodu.
3 Prav tako te prosim, moj zvesti soslužabnik, poskrbi za tiste, ki so se borili z menoj za to, skupaj s Clemensom in drugimi mojimi sodelavci, katerih imena so v knjigi življenja.«

Skratka, skupnost vernikov je imela težave, ko so nekateri postali sebični in arogantni.
Filip. 2,1-4 »Če je [med vami] opomin v Kristusu, če je zagotovilo ljubezni, če je občestvo Duha, če je nežnost in sočutje, 2 tedaj izpolnite moje veselje, bodite enoumni, imejte podobno ljubezen, biti enoumni in biti pozoren na eno stvar. 3 Ničesar ne delajte iz sebičnosti ali praznega častihlepja, ampak v ponižnosti imejte drug drugega višjega od sebe.

Tukaj vidimo naslednje težave:
1. Prihaja do spopadov.
2. Obstajajo boji za moč.
3. Ste ambiciozni.
4. Domišljavi so tako, da vztrajajo pri svojih poteh.
5. To kaže na pretirano visoko samooceno.
 
V glavnem se ukvarjajo z lastnimi interesi.

V vse te nastavitve lahko preprosto pade. V zadnjih letih sem jih videl v sebi in drugih. Prav tako je lahko enostavno slepiti, da so ti odnosi krščani krivi. Stihi 5-11 v bistvu gledajo na primer Jezusa, da pustimo zrak iz vse arogancije in vse sebičnosti, ki nas tako zlahka napade.

Pavel pravi: Ali menite, da ste boljši od drugih in si zaslužite spoštovanje in čast od cerkve? Razmislite, kako velik in močan je bil Kristus. Pavel pravi: Ne želiš se podrejati drugim, ne želiš služiti brez priznanja, te moti, ker te drugi vidijo kot dano? Razmislite, kaj je Kristus pripravljen storiti.

»V odlični knjigi Williama Hendricka Exit Interviews [intervjuji na izhodu] poroča
o študiji o tistih, ki so zapustili cerkev. Veliko ljudi, ki se „razvijajo v cerkev“, stojijo na vhodnih vratih cerkve in jih sprašujejo, zakaj so prišli. Na ta način ste želeli poskušati zadovoljiti "zaznano potrebo" ljudi, ki ste jih želeli doseči. Toda le malo, če sploh, stoji na zadnjih vratih, da bi vprašalo, zakaj odhajajo. To je storil Hendricks in rezultati njegove študije so vredni branja.

Ko sem prebiral komentarje tistih, ki so odšli, sem bil presenečen (skupaj z nekaj zelo pronicljivimi in bolečimi komentarji nekaterih premišljenih ljudi, ki so odšli), kaj nekateri pričakujejo od Cerkve. Želeli so vse mogoče stvari, ki za cerkev niso bistvene; kot biti občudovan, prejemati 'objemke' in pričakovati, da bodo drugi izpolnili vse njihove potrebe, ne da bi bili sami dolžni zadovoljevati potrebe drugih« (The Plain Truth, Jan 2000, 23).

Pavel usmeri Filipince k Kristusu. Poziva jih, naj živijo svoje življenje v krščanski skupnosti, kot je to storil Kristus. Če bi živeli tako, jih bo Bog slavil tako kot Kristus.

Filip. 2,5-11
»Kajti v vas naj bo tako, kakor je bilo v Kristusu Jezusu, 6 ki, ki je bil podoben Bogu, se ni oklepal božje podobe kot plena; 7 ampak se je izpraznil, prevzel podobo služabnika in se podobil ljudem ter se je na zunaj izkazal kot človek, 8 ponižal se je in postal pokoren do smrti, in sicer smrti na križu. 9 Zato ga je Bog tudi povzdignil nad vse in mu dal ime nad vsako ime, 10 da bi se pred Jezusovim imenom pripognilo vsako koleno, 11 in vsak jezik v nebesih in na zemlji in pod zemljo priznal, da je Jezus Kristus Gospod, v slavo Boga Očeta.«

Pavel trdi, da je izpolnjevanje svoje osebne obveznosti kot državljan nebeškega kraljestva izraziti se kot Jezus in sprejeti vlogo služabnika. Človek se mora dati ne le za prejemanje milosti, ampak tudi za trpljenje (1,57.29-30). Filip. 1,29 »Dana vam je namreč milost glede Kristusa, da ne le verujete vanj, ampak tudi trpite zanj.«
 
Človek mora biti pripravljen služiti drugim (2,17) biti »izliven« – imeti odnos in življenjski slog, ki se razlikujeta od vrednot sveta (3,18-19). Filip. 2,17 "Čeprav bi bil kot obliv izlit na žrtev in duhovniško službo vaše vere, se veselim in veselim z vami vsemi."
Filip. 3,18-19 »Kajti mnogi hodijo, kot sem vam že večkrat rekel, zdaj pa pravim tudi jokajo, kot sovražniki Kristusovega križa; 19 njihov konec je poguba, njihov bog je njihov trebuh, hvalijo se v svoji sramoti in mislijo jim na zemeljskem.«

Potrebna je resnična ponižnost, da razumemo, da biti "v Kristusu" pomeni biti služabnik, ker Kristus ni prišel na svet kot Gospod, ampak kot služabnik.Edinost izvira iz služenja Bogu s služenjem drug drugemu.

Obstaja tveganje, da ste sebično zaskrbljeni zaradi lastnih interesov na račun drugih, kot tudi razviti aroganco, ki izhaja iz ponosa v status, talente ali dosežke.

Rešitev težav v medosebnih odnosih je v drži skromnega sodelovanja z drugimi. Duh požrtvovalnosti je izraz ljubezni do druge ljubezni, razložene v Kristusu, ki je bila "poslušna smrti, da smrti na"!

Prave uslužbence se opustijo in Pavel uporabi Kristusa, da to razloži. Imel je vso pravico, da ne izbere poti uslužbenca, ampak je lahko zahteval svoj zakonit status.

Pavel nam je povedal, da ni prostora za vero blagostanja, ki ne bi resno opravljal svoje službene vloge. Prav tako ni prostora za pobožnost, ki ne izvira niti popolnoma izliva za interese drugih.

zaključek

Živimo v družbi, v kateri prevladuje lastni interes, prežeta s filozofijo »najprej jaz« in oblikovana s korporativnimi ideali učinkovitosti in uspeha. Toda to niso vrednote cerkve, kot sta jih definirala Kristus in Pavel. Kristusovo telo mora znova težiti k krščanski ponižnosti, edinosti in občestvu. Služiti moramo drugim in naša glavna odgovornost naj bo izpopolnjevanje ljubezni z dejanji. Kristusova drža, tako kot ponižnost, ne zahteva pravic ali zaščite svojih interesov, ampak je vedno pripravljena služiti.

Joseph Tkach