Ali lahko zaupate Sveti Duh?

Eden naših starejšin mi je pred kratkim povedal, da je glavni razlog, zakaj se je krstil pred 20 letom, to, da je hotel sprejeti moč Svetega Duha, da bi lahko premagal vse svoje grehe. Njegove namere so bile dobre, toda njegovo razumevanje je bilo nekoliko napačno (seveda, nihče nima popolnega razumevanja, mi smo rešeni z Božjo milostjo, kljub našim nesporazumom).

Sveti Duh ni nekaj, kar bi lahko samo "vklopili", da bi dosegli svoje "premagovalne cilje", kot nekakšen napajalnik za svojo moč volje. Sveti Duh je Bog, on je z nami in v nas, daje nam ljubezen, zagotovilo in tesno občestvo, ki nam jih omogoča Oče v Kristusu. Po Kristusu nas je Oče naredil za svoje otroke in Sveti Duh nam daje duhovno razločevanje, da to spoznamo (Rimljanom 8,16). Sveti Duh nam daje tesno občestvo z Bogom po Kristusu, vendar ne zanika naše zmožnosti greha. Še vedno bomo imeli napačne želje, napačne motive, napačne misli, napačne besede in dejanja. 

Tudi če se želimo odreči določeni navadi, ugotovimo, da tega še vedno ne moremo storiti. Vemo, da je Božja volja, da se osvobodimo tega problema, toda iz nekega razloga se zdi, da smo še vedno nemočni, da bi se znebili njegovega vpliva nad nami.

Ali lahko verjamemo, da Sveti Duh res deluje v našem življenju – še posebej, ko se zdi, da se pravzaprav nič ne dogaja, ker nismo preveč »dobri« kristjani? Če se še naprej borimo z grehom, ko se zdi, da se sploh ne spreminjamo veliko, ali sklepamo, da smo tako zlomljeni, da niti Bog ne more rešiti težave?

Dojenčki in mladostniki

Ko pridemo k Kristusu v veri, se ponovno rodimo, ponovno ustvarimo po Kristusu. Smo nova bitja, novi ljudje, dojenčki v Kristusu. Dojenčki nimajo moči, nimajo veščin, ne čistijo se.

Ko odraščajo, pridobijo nekaj spretnosti in tudi začenjajo zavedati, da je veliko, kar ne morejo storiti, kar včasih vodi do frustracij. Vrtečejo se z barvami in škarjami in skrbijo, da ne delajo tako dobro kot odrasli. Toda napadi frustracij ne pomagajo - samo čas in vadba vam bosta pomagala.

To velja tudi za naše duhovno življenje. Včasih mladi kristjani dobijo dramatično moč, da se znebijo odvisnosti od drog ali vročega temperamenta. Včasih so mladi kristjani takojšen »zaklad« za cerkev. Zdi se, da se kristjani mnogo pogosteje borijo z istimi grehi kot prej, imajo iste osebnosti, iste strahove in frustracije. Niso duhovni velikani.

Jezus je premagal greh, pravijo nam, a zdi se, kot da nas greh še vedno drži v svoji moči. Grešna narava v nas je bila premagana, a še vedno ravna z nami, kot da smo njegovi ujetniki. O, kakšni bedni ljudje smo! Kdo nas bo rešil greha in smrti? Jezus seveda (Rimljanom 7,24-25). On je že zmagal - in to zmago je poskrbel tudi za našo zmago.

A popolne zmage še ne vidimo. Še ne vidimo njegove moči nad smrtjo, niti ne vidimo popolnega konca greha v našem življenju. Kot Hebrejci 2,8 pravi, da še ne vidimo vsega narejenega pod nogami. Kar počnemo – zaupamo Jezusu. Verjamemo mu na besedo, da je dosegel zmago, in verjamemo mu na besedo, da smo zmagovalni tudi v njem.

Čeprav vemo, da smo čisti in čisti v Kristusu, bi radi videli napredek pri premagovanju naših osebnih grehov. Ta proces se včasih zdi strašno počasen, vendar lahko zaupamo Bogu, da bo storil to, kar je obljubil - tako v nas kot tudi v drugih. Konec koncev, to ni naše delo. To je njegov načrt, ne naš. Če se podredimo Bogu, moramo biti pripravljeni čakati nanj. Moramo biti pripravljeni zaupati mu, da bo opravljal svoje delo v nas na način in v hitrosti, za katero meni, da je primeren.
Mladostniki pogosto mislijo, da vedo več kot njihov oče. Trdijo, da vedo, za kaj gre v življenju, in da lahko sami kar vse dobro naredijo (seveda niso vsi mladostniki takšni, vendar stereotip temelji na nekaterih dokazih).

Kristjani lahko včasih razmišljamo na način, ki spominja na odraščanje. Morda začnemo misliti, da duhovno »odraščanje« temelji na pravilnem vedenju, kar nas vodi k razmišljanju, da je naš položaj pred Bogom odvisen od tega, kako dobro se obnašamo. Ko se lepo obnašamo, lahko pokažemo težnjo, da zviška gledamo na druge ljudi, ki niso tako srečni kot mi. Če se ne obnašamo tako dobro, lahko pademo v obup in depresijo, saj verjamemo, da nas je Bog zapustil.

Toda Bog od nas ne zahteva, da bi bili pravični pred njim; prosi nas, naj mu zaupamo, tistemu, ki opravičuje hudobne (Rim 4,5), ki nas ljubi in rešuje za Kristusa.
Ko dozorevamo v Kristusu, trdneje počivamo v Božji ljubezni, ki se nam na najvišji način razodeva v Kristusu (1. Johannes 4,9). Ko počivamo v njem, se veselimo dneva, razodeta v 2. Razodetju1,4 Opisano je: »Bog jim obriše vsako solzo z oči in smrti ne bo več, niti ne bo več žalovanja, ne vpitja ne bolečine; kajti prvo je preteklo.«

Popolnost!

Ko bo prišel ta dan, je rekel Paul, se bomo v trenutku spremenili. Postali bomo nesmrtni, nesmrtni, nepokvarljivi (1. Korinčanom 15,52-53). Bog odreši notranjega človeka, ne samo zunanjega. Spremeni našo notranjost, iz šibkosti in nestalnosti v slavo in, kar je najpomembneje, brezgrešnost. Ob zvoku zadnje trobente se bomo v trenutku preobrazili. Naša telesa so odrešena (Rim 8,23), a več kot to, sčasoma bomo videli, kako nas je Bog ustvaril v Kristusu (1. Johannes 3,2). Nato bomo z vso jasnostjo videli še vedno nevidno resničnost, ki jo je Bog ustvaril v Kristusu.

Po Kristusu je bila naša stara grešna narava premagana in uničena. Dejansko je mrtva. »Kajti mrtvi ste,« pravi Pavel, »in vaše življenje je skrito s Kristusom v Bogu« (Kološanom). 3,3). Greh, ki nas »tako zlahka ujame« in ga »skušamo odvreči« (Hebrejcem 1 Kor.2,1) ni del novega človeka smo v Kristusu po Božji volji. V Kristusu imamo novo življenje. Ob Kristusovem prihodu se bomo sčasoma videli, kakršne nas je Oče ustvaril v Kristusu. Videli bomo sebe takšne, kot v resnici smo, popolne v Kristusu, ki je naše resnično življenje (Kološanom 3,3-4). Iz tega razloga, ker smo že umrli in vstali s Kristusom, »ubijamo« (verz 5) tisto, kar je zemeljsko v nas.

Satana, greha in smrti premagamo samo na en način – s krvjo Jagnjeta (Razodetje 1 Kor.2,11). Z zmago Jezusa Kristusa na križu imamo zmago nad grehom in smrtjo, ne pa z našim bojem proti grehu. Naš boj proti grehu je izraz dejstva, da smo v Kristusu, da nismo več sovražniki Boga, ampak njegovi prijatelji, po Svetem Duhu v občestvu z njim, ki deluje v nas tako, da želimo in delamo za Božje. v veselje (Filipljanom 2,13).

Naš boj proti grehu ni razlog za našo pravičnost v Kristusu. Ne proizvaja svetosti. Božja ljubezen in dobrota do nas v Kristusu je razlog, edini razlog za našo pravičnost. Opravičeni smo, odkupljeni od Boga po Kristusu od vsega greha in brezbožnosti, ker je Bog poln ljubezni in milosti – in brez drugega razloga. Naš boj proti grehu je produkt novega in pravičnega jaza, ki nam je bil dan po Kristusu, ne pa vzrok zanj. Kristus je umrl za nas, ko smo bili še grešniki (Rim 5,8).

Sovražimo greh, borimo se proti grehu, želimo se izogniti bolečini in trpljenju, ki ga greh povzroča sebi in drugim, ker nas je Bog poživel v Kristusu in Sveti Duh deluje v nas. Ker smo v Kristusu, se borimo proti grehu, ki nas »tako zlahka ujame« (Heb. 12,1). Toda zmage ne dosežemo z lastnimi prizadevanji, niti z lastnimi prizadevanji Svetega Duha. Zmago pridobimo s Kristusovo krvjo, z njegovo smrtjo in vstajenjem kot učlovečeni Božji Sin, Bog v telesu zaradi nas.

Bog v Kristusu je že naredil vse, kar je potrebno za naše zveličanje, in nam je že dal vse, kar potrebujemo za življenje in pobožnost, preprosto tako, da nas je poklical, da ga spoznamo v Kristusu. To je naredil samo zato, ker je tako neverjetno dober (2. Peter 1:2-3).

Knjiga Razodetja nam pove, da bo prišel čas, ko ne bo več kričanja in nobenih solz, žalosti in nič več bolečine - in to pomeni, da ne bo več greha, ker gre za greh, trpljenje. povzročil. Nenadoma se bo tema v kratkem trenutku končala in greh ne bo več mogel zapeljati v razmišljanje, da smo še vedno njegovi zaporniki. Naša resnična svoboda, naše novo življenje v Kristusu, bo večno zasijalo z njim v vsej njegovi slavi. Medtem pa zaupamo besedi njegove obljube - in to je nekaj, o čemer je vredno razmišljati.

Joseph Tkach