Jezusove zadnje besede

Jezus Kristus je zadnje ure svojega življenja preživel pribit na križ. Zasmehovan in zavržen s strani tistega sveta, ki ga bo rešil. Edini brezmadežni človek, ki je kdaj živel, je prevzel posledice naše krivde in plačal s svojim življenjem. Sveto pismo pričuje, da je Jezus na Kalvariji, viseč na križu, izrekel nekaj pomembnih besed. Te zadnje Jezusove besede so zelo posebno sporočilo našega Odrešenika, ko je trpel največjo bolečino svojega življenja. Razkrivajo nam njegove najgloblje občutke ljubezni v tistih trenutkih, ko je dal svoje življenje za naše.

odpuščanje

«Jezus pa je rekel: Oče, odpusti jim; ker ne vedo kaj delajo! In razdelili so si njegova oblačila in zanje vrgli žreb« (Lk 23,34). Samo Luka zapisuje besede, ki jih je Jezus izrekel kmalu po tem, ko so mu zabili žeblje v roke in noge. Okoli njega so stali vojaki, ki so se zavezovali za njegova oblačila, navadni ljudje, ki so jih hujskale verske oblasti, in opazovalci, ki niso želeli zamuditi tega krutega prizora. Veliki duhovniki s pismouki in starešinami so se posmehovali in govorili: »On je Izraelov kralj, naj stopi s križa. Potem verujmo vanj« (Matej 27,42).

Na njegovi levi in ​​desni sta visela dva zločinca, ki sta bila skupaj z njim obsojena na smrt na križu. Jezus je bil prevaran, aretiran, bičan in obsojen, čeprav je bil popolnoma nedolžen pred Bogom in ljudmi. Zdaj, ko visi na križu, je Jezus kljub fizični bolečini in zavrnitvi prosil Boga, naj odpusti tistim, ki so mu povzročili bolečino in trpljenje.

odrešitev

Drugi zlodelec je rekel: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo! In Jezus mu je rekel: »Resnično ti povem, danes boš z menoj v raju« (Lk 23,42-43.).

Rešitev zločinca na križu je stalen primer Kristusove sposobnosti reševanja in njegove pripravljenosti, da sprejme vse, ki pridejo k njemu, ne glede na njihov položaj.
Tudi on je že prej zasmehoval Jezusa, zdaj pa je popravil drugega zločinca. V njem se je nekaj spremenilo in na križu je našel vero. O nobenem nadaljnjem pogovoru med tem skesanim zločincem in Jezusom nismo izvedeli. Morda ga je tako ganil zgled Jezusovega trpljenja in molitve, ki jo je slišal.

Vsi, ki izročijo svoje življenje Jezusu, ki sprejmejo Jezusa za svojega Odrešenika in Odrešenika, prejmejo ne le moč za soočanje z izzivi sedanjosti, ampak večno upanje za prihodnost. Prihodnost onkraj smrti, večno življenje v Božjem kraljestvu.

Ljubezen

Toda vsi, ki so bili priča Jezusovemu križanju, niso bili do njega sovražni. Nekateri njegovi učenci in nekaj žensk, ki so ga spremljale na njegovih potovanjih, so te zadnje ure preživele z njim. Med njimi je bila Marija, njegova mati, ki se je zdaj bala za sina, ki ji ga je Bog čudežno podaril. Tu se izpolni prerokba, ki jo je Simeon dal Mariji po Jezusovem rojstvu: »In Simeon jo je blagoslovil in rekel Mariji ... in tudi tvojo dušo bo prebodel meč« (Lk. 2,34-35.).

Jezus je poskrbel, da je bilo za njegovo mamo poskrbljeno, in je prosil svojega zaupnega prijatelja Janeza za podporo: »Ko je Jezus videl svojo mater in učenca, ki ga je ljubil, stoječega z njo, je rekel svoji materi: 'Žena, glej, tvoj sin! Nato je rekel učencu: Glej, to je tvoja mati! In od tiste ure jo je učenec vzel (Jn 19,26-27). Jezus je izkazal čast in skrb za svojo mater v najtežjem obdobju svojega življenja.

Angst

Ko je vzkliknil naslednje besede, je Jezus prvič pomislil nase: »Okoli devete ure je Jezus glasno zavpil: Eli, Eli, lama asabtani? To pomeni: Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?" (Matej 27,46; Oznaka 15,34). Jezus je citiral prvi del 22. psalma, ki preroško kaže na trpljenje in izčrpanost Mesije. Včasih pozabimo, da je bil Jezus cel človek. Bil je utelešen Bog, vendar izpostavljen fizičnim občutkom in občutkom kot mi. »Od šeste ure je bila tema po vsej deželi do devete ure« (Matej 27,45).

Ko je tri ure visel na križu, v temi in v bolečinah, nosil breme naših grehov, je izpolnil Izaijevo prerokbo: »Res je naše bolezni nosil in vzel nase naše bolečine. Vendar smo mislili, da ga je Bog prizadel, udaril in mučil. Toda on je bil ranjen zaradi naših krivic in strt zaradi naših grehov. Nad njim je kazen, da imamo mir, in po njegovih ranah smo ozdravljeni. Vsi smo zašli kot ovce in gledali vsak svojo pot. Toda Gospod je vrgel naše grehe nanj (Izaija 53,4-6). Njegove zadnje tri besede so si zelo hitro sledile.

vodi

»Pozneje, ko je Jezus spoznal, da je vse že dopolnjeno, je rekel, da bi se izpolnilo Sveto pismo, žejen sem« (Jn 19,28). Trenutek smrti je bil vse bližje. Jezus je zdržal in preživel vročino, bolečino, zavrnitev in osamljenost. Lahko bi molče trpel in umrl, a je namesto tega povsem nepričakovano prosil za pomoč. S tem se je uresničila tudi Davidova tisoč let stara prerokba: »Sramota mi trga srce in mi dela slabo. Čakam, da se kdo usmili, pa ni nikogar, in na tolažnike, pa jih ne najdem. Dajo mi jesti žolč in piti kis za mojo žejo« (Psalm 69,21-22.).

»Žejen sem,« je zavpil Jezus na križu. Trpel je muke telesne in duševne žeje. To je bilo zato, da bi bila naša žeja po Bogu potešena. In ta žeja bo resnično potešena, ko bomo prišli do studenca žive vode – našega Gospoda in Odrešenika Jezusa Kristusa in njegovega evangelija. On je skala, iz katere nam nebeški Oče čudežno nalije vodo v puščavi tega življenja – vodo, ki poteši našo žejo. Ni nam več treba žejati po Božji bližini, ker nam je Bog že zelo blizu z Jezusom in bo ostal blizu v večnosti.

Končano je!

»Ko je Jezus zaužil kis, je rekel: »Dopolnjeno je« (Jn 19,30). Dosegel sem svoj cilj, zdržal sem boj do konca in zdaj sem zmagal – to pomeni Jezusova beseda »Zgodilo se je!« Moč greha in smrti je zlomljena. Za ljudi je most zgrajen nazaj k Bogu. Ustvarjeni so pogoji za reševanje vseh ljudi. Jezus je končal svoje delo na zemlji. Njegova šesta beseda je bila beseda zmage: Jezusova ponižnost je izražena tudi v teh besedah. Dosegel je konec svojega dela ljubezni – kajti nihče nima večje ljubezni od te, da da svoje življenje za svoje prijatelje (Jn 15,13).

Ti, ki si z vero sprejel Kristusa kot svoje "vse v vsem", vsak dan povej, da je konec! Pojdi in povej tistim, ki se mučijo, ker mislijo, da lahko ugajajo Bogu s svojimi lastnimi prizadevanji poslušnosti in poniževanja. Vsa trpljenja, ki jih Bog zahteva, je Kristus že pretrpel. Vso telesno bolečino, ki jo je zakon zahteval, da bi zadovoljil Kristusa, je že zdavnaj prestal.

predaja

»Jezus je zavpil: Oče, v tvoje roke izročam svojega duha! In ko je to rekel, je poginil« (Lk 2 Kor3,46). To je Jezusova zadnja beseda pred smrtjo in vstajenjem. Oče je uslišal njegovo molitev in vzel Jezusovega duha in življenje v svoje roke. Svojo smrt je označil za odrešitev mnogih in zato ni pustil smrti zadnje besede.

Na križu je Jezus dosegel, da smrt ne vodi več v ločitev od Boga, ampak je prehod v neomejeno intimno občestvo z Bogom. Nosil je naš greh in premagal njegove posledice. Tisti, ki se zanašajo nanj, bodo izkusili, da most do Boga, odnos z njim, traja tudi v smrti in pozneje. Kdor Jezusu zaupa, mu izroči svoje srce in se zanaša na to, kar je za nas storil na križu, je in bo ostal v Božjih rokah.

Joseph Tkach