Audio
Brezskrbno v Bogu
Današnja družba, zlasti v industrijsko razvitem svetu, je pod vse večjim pritiskom: večina ljudi se počuti nenehno ogroženih. Ljudje trpijo zaradi pomanjkanja časa, pritiska za opravljanje dela (delo, šola, družba), finančnih težav, splošne negotovosti, terorizma, vojn, neviht, osamljenosti, brezupa itd. Itd. Stres in depresija sta postali vsakdanja beseda, težave, bolezni . Kljub velikemu napredku na številnih področjih (tehnologija, zdravstvo, izobraževanje, kultura) se zdi, da imajo ljudje vse več težav pri vodenju normalnega življenja.
Pred nekaj dnevi sem bil v vrsti na bančnem okencu. Pred mano je bil oče, ki je imel s seboj svojega malčka (morda 4 leta). Fant je brezskrbno, brezskrbno in poln veselja skakal sem in tja. Bratje in sestre, kdaj smo se nazadnje tudi mi počutili tako?
Morda le pogledamo tega otroka in rečemo (malo ljubosumno): »Ja, tako je brezskrben, ker še ne ve, kaj ga čaka v tem življenju!« V tem primeru pa imamo v osnovi negativen odnos do življenje!
Kot kristjani bi morali preprečiti pritisk naše družbe in gledati pozitivno in samozavestno v prihodnost. Na žalost kristjani pogosto doživljajo svoje življenje kot negativna, težka in preživijo celotno molitveno življenje prosi Boga, naj jih osvobodi določene situacije.
Vrnimo se na našega otroka v banki. Kakšen je njegov odnos do staršev? Deček je poln samozavesti in zaupanja, zato je poln navdušenja, radosti in življenja! Ali se lahko nekaj naučimo od njega? Bog nas vidi kot svoje otroke in naš odnos do Njega bi moral imeti enako naravnost, kot jo ima otrok nad svojimi starši.
»In ko je Jezus poklical otroka, ga je postavil mednje in rekel: Resnično vam povem, če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo. Če se torej kdo tako poniža otrok, on je največji v nebeškem kraljestvu« (Matej 18,2-4.).
Bog pričakuje, da imamo otroka, ki je popolnoma predan staršem. Otroci običajno niso depresivni, ampak polni radosti, življenjskega duha in zaupanja. Naša naloga je, da se ponizimo pred Bogom.
Bog pričakuje, da bo vsak od nas imel otrokov odnos do življenja. Ne želi, da bi čutili ali zlomili pritisk naše družbe, ampak pričakuje, da bomo svoje življenje pristopili z zaupanjem in trdnim zaupanjem v Boga:
»Veselite se vedno v Gospodu! Še enkrat želim reči: veselite se! Tvoja blagost bo znana vsem ljudem; Gospod je blizu. [Filipljanom 4,6] Ne skrbite za nič, ampak v vsem naj se z molitvijo in prošnjo z zahvaljevanjem razkrijejo vaše želje Bogu; in Božji mir, ki presega vsak razum, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu« (Pismo Filipljanom). 4,4-7.).
Ali te besede resnično odražajo naš odnos do življenja ali ne?
V članku o obvladovanju stresa sem prebrala o mami, ki je hrepenela po zobozdravniškem stolu, da bi se končno lahko ulegla in sprostila. Priznam, da se je tudi meni to zgodilo. Nekaj gre zelo narobe, ko se lahko le "sprostimo" pod zobozdravniškim svedrom!
Vprašanje je, kako dobro vsak od nas postavlja Filipljane 4,6 ("Ne skrbi za nič") v akcijo? Sredi tega napetega sveta?
Nadzor nad našim življenjem pripada Bogu! Njegovi otroci smo in smo mu podrejeni. Pod pritiskom smo, ko poskušamo sami nadzorovati svoja življenja, sami reševati svoje probleme in težave. Z drugimi besedami, ko se osredotočimo na nevihto in izgubimo pogled na Jezusa.
Bog nas bo vodil do meje, dokler ne bomo spoznali, kako malo nadzora imamo nad svojim življenjem. V takih trenutkih nimamo druge izbire, kot da se preprosto vrnemo v Božjo milost. Bolečine in trpljenje nas pripeljejo do Boga. To so najtežji trenutki v krščanskem življenju. Toda trenutke, ki želijo biti še posebej cenjeni in prinašajo tudi globoko duhovno veselje:
»V veliko veselje imejte, bratje moji, kadar padete v različne skušnjave, vedoč, da preizkušnja vaše vere rodi potrpežljivost. Potrpežljivost pa mora imeti popolno delo, da boste popolni in popolni in vam nič ne manjka« ( James 1,2-4.).
Težki časi v kristjanovem življenju naj bi obrodili duhovne sadove, ga naredili popolnega. Bog nam ne obljublja življenja brez težav. "Pot je ozka," je rekel Jezus. Težave, preizkušnje in preganjanja pa kristjana ne smejo povzročiti stresa in depresije. Apostol Pavel je zapisal:
»V vsem smo zatirani, a ne potlačeni; ne vidi izhoda, a ne sledi izhodu, a ni zapuščen; vržen, a ne uničen« (2. Corinthians 4,8-9.).
Ko Bog prevzame nadzor nad našim življenjem, nikoli nismo zapuščeni, nikoli odvisni od nas samih! Jezus Kristus bi nam moral biti zgled v tem pogledu. Pred nami je in nam daje pogum:
»To sem ti povedal, da bi imel mir v meni. Na svetu imate stisko; toda bodite pogumni, jaz sem premagal svet« (Jn 16,33).
Jezus je bil potlačen na vseh straneh, doživel je nasprotovanje, preganjanje, križanje. Redko je imel tihi trenutek in pogosto je moral pobegniti ljudem. Tudi Jezus je bil potisnjen do meje.
»V dneh svojega mesa je z glasnim jokom in solzami daroval rotnje in prošnje tistemu, ki ga more rešiti smrti, in bil je uslišan zaradi Božjega strahu, in čeprav je bil sin, se je naučil iz tega, kar je je trpel, pokorščina; in postal popoln, je postal avtor večne odrešitve za vse, ki so mu poslušni, sprejet od Boga za velikega duhovnika po Melkizedekovem redu« (Heb. 5,7-10.).
Jezus je živel pod velikim stresom, nikoli ni vzel svojega življenja v svoje roke in izgubil vpogled v smisel in namen svojega življenja. Vedno se je podredil Božji volji in sprejel vsako situacijo, ki jo je oče dovolil. V zvezi s tem preberemo naslednjo zanimivo izjavo Jezusa, ko je bil resnično pod pritiskom:
»Zdaj je moja duša vznemirjena. In kaj naj rečem? Oče, reši me te ure? Vendar sem zato prišel v to uro« (Jn 12,27).
Ali sprejemamo tudi naše trenutno stanje v življenju (sojenje, bolezen, stiske itd.)? Včasih Bog dopušča še posebej neprijetne situacije v našem življenju, celo leta preizkušenj, za katere nismo krivi, in pričakuje, da jih bomo sprejeli. To načelo najdemo v naslednji izjavi Petra:
»To je namreč usmiljenje, ko človek prenaša trpljenje po krivici zaradi vesti pred Bogom. Kajti kakšna slava je, če kot taki prenašate greh in dobiti udarec? Če pa vztrajaš, delaš dobro in trpiš, je to milost pri Bogu. Kajti za to ste bili poklicani; Kajti tudi Kristus je trpel za vas in vam zapustil zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah: on, ki ni storil nobenega greha in se v njegovih ustih ni našla zvijača, ampak se je izročil tistemu, ki pravično sodi" (1. Peter 2,19-23.).
Jezus se je podredil Božji volji do smrti, trpel je brez krivde in nam služil s svojim trpljenjem. Ali sprejemamo Božjo voljo v naših življenjih? Tudi če postane neprijetno, če trpimo brez krivde, smo nadlegovani z vseh strani in ne moremo razumeti pomena naše težke situacije? Jezus nam je obljubil božji mir in veselje:
»Mir vam zapuščam, {moj} mir vam dajem; ne kakor svet daje, jaz vam dajem. Naj vas srce ne vznemirja in naj se ne boji« (Jn 14,27).
»To sem vam povedal, da bi bilo moje veselje v vas in bi bilo vaše veselje polno« (Jn 15,11).
Naučiti se moramo razumeti, da je trpljenje pozitivno in ustvarja duhovno rast:
»Pa ne samo to, tudi v stiskah se hvalimo, saj vemo, da stiska rodi zdržljivost, zdržljivost pa je preizkušnja in preizkušnja upanje; upanje pa ne razočara, kajti Božja ljubezen je bila izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan« (Rimljanom). 5,3-5.).
Živimo v stiski in stresu in spoznali, kaj Bog pričakuje od nas. Zato prenašamo to stanje in ustvarjamo duhovni sad. Bog nam daje mir in veselje. Kako lahko to izvajamo v praksi? Preberite naslednjo čudovito izjavo Jezusa:
»Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obremenjeni! In jaz vam bom dal počitek, vzamem svoj jarem nase in se učite od mene. Kajti jaz sem krotak in ponižen v srcu in »našli boste pokoj svojim dušam«; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko« (Mt 11,28-30.).
Morali bi priti k Jezusu, potem nam bo dal počitek. To je absolutna obljuba! Nanj bi morali bremeniti:
»Ponižajte se torej pod mogočno Božjo roko, da vas bo ob svojem času povišal, [kako?] in vse vaše skrbi zvrnite nanj! Ker skrbi zate" (1. Peter 5,6-7.).
Kako točno vrnemo svoje skrbi Bogu? Tu je nekaj konkretnih točk, ki nam bodo pomagale pri tem:
Morali bi položiti in zaupati naše celotno bitje Bogu.
Cilj našega življenja je zadovoljiti Boga in ga podrediti celotnemu našem bitju. Ko poskušamo zadovoljiti vse naše sočloveke, so konflikti in stres, ker to preprosto ni mogoče. Našim sočlovekom ne smemo dati moči, da bi nas spravili v stisko. Samo Bog bi moral določiti naše življenje. To prinaša mir, mir in veselje v naše življenje.
Božje kraljestvo mora biti na prvem mestu.
Kaj poganja naše življenje? Prepoznavanje drugih? Želja, da bi zaslužili veliko denarja? Da se znebite vseh naših problemov? To so vsi cilji, ki vodijo v stres. Bog jasno navaja, kaj bi morala biti naša prednostna naloga:
»Zato vam pravim: Ne skrbite za svoje življenje, kaj boste jedli in kaj boste pili, niti za svoje telo, kaj boste oblekli. Ali ni življenje boljše od hrane in telo od obleke? Poglejte ptice pod nebom, kako ne sejejo, ne žanjejo, ne spravljajo v hleve, in vaš nebeški Oče jih hrani. . Ali niste {vi} veliko več vredni od njih? Kdo pa med vami more s skrbmi dodati dolžini svojega življenja za komolec? In zakaj te skrbi obleka? Poglejte poljske lilije, kako rastejo: ne trudijo se ne predejo. Toda povem vam, da tudi Salomon ni bil oblečen v vsem svojem sijaju kakor eden od teh. Če pa Bog obleče travo na polju, ki je danes in jutri se vrže v peč, ne veliko več ti , ti maloverni. Ne skrbite torej in ne govorite: Kaj bomo jedli? Ali: Kaj bomo pili? Ali: kaj naj oblečemo? Za vse te stvari iščejo narodi; zakaj vaš nebeški Oče ve, da potrebujete vse to. Toda prizadevajte si najprej za božje kraljestvo in za njegovo pravičnost! In vse to se vam bo dodalo, zato ne skrbite za jutri! Ker bo jutrišnji dan poskrbel sam zase. Vsak dan ima dovolj svojega zla« (Mt 6,25-34.).
Dokler bomo poskrbeli za Boga in Njegovo voljo najprej in predvsem, bo pokril vse naše druge potrebe!
Je to brezplačen prehod za neodgovorno življenje? Seveda ne. Sveto pismo nas uči, da zaslužimo svoj kruh in skrbimo za naše družine. Toda to je že zdaj!
Naša družba je polna motenj. Če nismo previdni, nenadoma ne najdemo mesta za Boga v našem življenju. Potrebna je koncentracija in določanje prednostnih nalog, drugače pa bodo druge stvari nenadoma določile naša življenja.
Spodbujamo nas, da preživimo čas v molitvi.
Na nas je, da v molitvi položimo bremena na Boga. Umirja nas v molitvi, pojasnjuje naše misli in prednostne naloge in nas pripelje v tesen odnos z njim. Jezus nam je dal pomemben vzorec:
»In zgodaj zjutraj, ko je bilo še zelo temno, je vstal, šel ven in odšel na samoten kraj in tam molil. In Simon in tisti, ki so bili z njim, so hiteli za njim; in našli so ga in mu rekli: Vsi te iščejo (Mark 1,35-37.).
Jezus se je skril, da bi našel čas za molitev! Ni ga motilo veliko potreb:
»A govorica o njem se je vse bolj širila; in zbrale so se velike množice slišati in biti ozdravljen svojih bolezni. On pa se je umaknil in bil na samotnih krajih ter molil« (Lk 5,15-16.).
Ali smo pod pritiskom, ali se stres razširja v naših življenjih? Potem bi se mi morali umakniti in preživeti čas z Bogom v molitvi! Včasih smo preveč zaposleni, da sploh poznamo Boga. Zato je pomembno, da se redno umaknete in se osredotočite na Boga.
Se spomnite Martinega primera?
In ko so bili na poti, je prišel v vas; in sprejela ga je žena po imenu Marta. In imela je sestro, imenovano Marija, ki je prav tako sedla k Jezusovim nogam in poslušala njegovo besedo. Toda Marta je bila zelo zaposlena z veliko službo; ona pa je pristopila in rekla: Gospod, ali te ne zanima, da me je sestra pustila samo služiti? Reci ji, naj mi pomaga!] Toda Jezus je odgovoril in ji rekel: Marta, Marta! Ste zaskrbljeni in vznemirjeni zaradi mnogih stvari; ampak ena stvar je potrebna. Marija pa je izbrala dobri del, ki se ji ne bo vzel« (Lk 10,38-42.).
Vzemimo si čas za počitek in vzpostavimo tesen odnos z Bogom. Preživite dovolj časa v molitvi, preučevanju Svetega pisma in meditaciji. V nasprotnem primeru postane težko preložiti svoja bremena na Boga. Da bi svoja bremena prevalili na Boga, je pomembno, da se od njih distanciramo in si vzamemo odmor. "Ne vidim gozda dreves ..."
Ko smo še vedno učili, da Bog pričakuje absolutni sobotni počitek tudi od kristjanov, smo imeli prednost: od petka zvečer do sobote zvečer nismo bili na voljo nikomur razen Bogu. Upam, da smo vsaj razumeli in ohranili načelo počitka v našem življenju. Občasno se moramo izklopiti in počivati, še posebej v tem izjemnem svetu. Bog ne narekuje, kdaj bi to moralo biti. Ljudje preprosto potrebujejo počitek. Jezus je učil svoje učence, naj počivajo:
»In apostoli se zberejo k Jezusu; in poročali so mu o vsem, kar so storili in o vsem, kar so učili. In rekel jim je: Pridite sami na samoten kraj in se malo odpočijte. Kajti tistih, ki so prihajali in odhajali, je bilo veliko, pa niso imeli časa niti jesti« (Mr 6-30).
Ko naenkrat ni časa za jesti, je gotovo čas, da se ugasnemo in počivamo.
Torej, kako naj vržemo svoje skrbi na Boga? Recimo:
• Celotno bitje podredimo Bogu in mu zaupamo.
• Božje kraljestvo je na prvem mestu.
• Čas preživimo v molitvi.
• Vzemimo si čas za počitek.
Z drugimi besedami, naše življenje bi moralo biti usmerjeno k Bogu in Jezusu. Osredotočeni smo na Njega in naredili prostor za Njega v naših življenjih.
Nato nas bo blagoslovil z mirom, mirom in veseljem. Njegovo breme je enostavno, čeprav smo nadlegovani z vseh strani. Jezus je bil zatiran, vendar nikoli ne zdrobljen. Resnično živimo v veselju kot Božji otroci in mu zaupamo, da počiva v njem in da bremo vse naše breme na Njega.
Naša družba je pod pritiskom, tudi kristjani, včasih celo več, vendar Bog ustvarja prostor, nosi naše breme in skrbi za nas. Ali smo prepričani? Ali živimo svoje življenje z globokim zaupanjem v Boga?
Zaključimo z Davidovim opisom našega nebeškega Stvarnika in Gospoda v 23. psalmu (tudi David je bil pogosto v nevarnosti in ga je pritiskal z vseh strani):
»Gospod je moj pastir, nič mi ne bo manjkalo. Polaga me na zelene livade, vodi me na mirne vode. On osveži mojo dušo. Vodi me po poteh pravičnosti zaradi svojega imena. Tudi če tavam v dolini smrtne sence, se ne bojim hudega, kajti ti si z menoj; tvoja palica in tvoja palica {ti} me tolažita. Pripravljaš mizo pred menoj pred mojimi sovražniki; z oljem si mi pomazilil glavo, moja čaša se preliva. Samo prijaznost in milost me bosta spremljali vse dni mojega življenja; in vrnil se bom v hišo Gospodovo za življenje« (Psalm 23).
Daniel Bösch
