Kakšno je Jezusovo sporočilo?

Jezus je storil veliko čudežev, ki jih Janez ni vključil v svoj evangelij, a čudeže beleži, da bi lahko verjeli in zaupali Jezusu kot Mesiji: «Jezus je pred svojimi učenci storil še veliko drugih znamenj, ki niso zapisana v tej eni A knjigi. Te pa so napisane zato, da bi verovali, da je Jezus Kristus, Božji Sin, in da bi, ker verujete, imeli življenje v njegovem imenu« (Jn 20,30-31).

Čudež hranjenja velike množice je pokazal na duhovno resnico. Tudi zato je Jezus želel, da Filip razmišlja o tem: »Ko je Jezus pogledal gor, je videl množice, ki prihajajo k njemu. Nato je rekel Filipu: Kje lahko kupimo kruha za vse te ljudi? To je prosil, da bi videl, ali mu bo Filip zaupal; saj je že znal skrbeti za ljudi« (Jn 6,5-6 Upanje za vse).

Jezus je kruh, ki je prišel iz nebes, da bi dal življenje svetu. Tako kot je kruh hrana za naše fizično življenje, je Jezus vir duhovnega življenja in duhovne energije. Kdaj je Jezus nahranil veliko množico, o kateri poroča Janez: "Bila je tik pred pasho, judovski praznik" (Jn. 6,4). Kruh je pomemben element v času velike noči, Jezus razkriva, da odrešitev ne izvira iz fizičnega kruha, temveč od samega Jezusa. Filipov odgovor kaže, da tega izziva ni prepoznal: »Za dvesto penijev kruha jim ni dovolj, da vsak lahko malo« (John 6,7).

Andreas ni špekuliral o ceni, vendar je moral biti dober z otroki, s fantom se je spoprijateljil: »Tukaj je fant, ki ima pet ječmenovih štruc in dve ribi. Toda kaj je to za toliko?" (Janez 6,9). Morda je upal, da je v množici več ljudi, ki so modro prinesli kosilo. Jezus je učencem naročil, naj ljudi sedejo. Na travniku se je usedlo okoli pet tisoč mož. Nato je Jezus vzel kruhe, se zahvalil Bogu in jih dal, kolikor so ljudje želeli. Enako je storil z ribami. Vsak je jedel, kolikor je hotel.

"Ko so ljudje videli znamenje, ki ga je Jezus delal, so rekli: 'Resnično je ta prerok, ki bo prišel na svet'" (Janez 6,14-15). Mislili so, da je Jezus tisti prerok, ki ga je Mojzes napovedal: «Vzdignil jim bom preroka, kot si ti, izmed njihovih bratov in mu dal svoje besede v usta; govoril jim bo vse, kar mu bom zapovedal" (5. Pon 18,18). Niso bili pripravljeni poslušati Jezusa. Želeli so ga s silo postaviti za kralja, ga prisiliti v svojo predstavo o tem, kakšen bi moral biti mesija, namesto da bi Jezusu dovolili, da stori to, za kar ga je Bog poslal. Ko so se vsi nasitili, je Jezus rekel učencem: »Zberite drobce, ki so ostali, da se nič ne pokvari« (Jn. 6,12). Zakaj bi Jezus želel zbrati vse ostanke? Zakaj ne bi teh dodatkov prepustili ljudem? Učenci so zbrali dvanajst košar ostankov, nam pove Janez. Nič ne piše o tem, kaj se je zgodilo s tistimi napol pojedenimi hlebci. Kaj je na duhovnem področju, česar Jezus ni želel poginiti? Janez nam kasneje v tem poglavju daje namig.

Hodite po vodi

Proti večeru so se njegovi učenci spustili na obalo jezera. Sedli so v svoj čoln in se odpravili čez jezero proti Kafarnaumu. Bilo je že mrklo črno in Jezus še ni prišel z gore. Jezusa so pustili pri miru, ker ni bilo nenavadno, da je Jezus želel biti pogosteje sam v določenih trenutkih. Jezusu se ni mudilo. Lahko bi čakal na čoln kot drugi ljudje. Toda hodil je po vodi, očitno zato, da bi učil duhovno lekcijo.

Pri Mateju je duhovna lekcija vera, Janez ne pove ničesar o tem, da je Peter hodil po vodi, potonil in ga Jezus rešil. Janez nam pravi tole: »Hoteli so ga vzeti na krov; in takoj je bil čoln na kopnem, kamor so se nameravali odpraviti« (Jn 6,21). To je element zgodbe, ki nam ga želi posredovati Janez. Zgodba nam pove, da Jezusa ne omejujejo fizične okoliščine. Takoj ko sprejmemo Jezusa, smo duhovno na cilju.

Kruh življenja

Ljudje so znova poiskali Jezusa in iskali še en brezplačen obrok. Jezus jih je spodbudil, naj namesto tega iščejo duhovno hrano: »Ne prizadevajte si za hrano, ki se pogubi, ampak za hrano, ki traja v večno življenje. To vam bo dal Sin človekov; kajti na njem je pečat Boga Očeta« (Jn 6,27).

Zato so ga vprašali: Kaj moramo storiti, da pridobimo sprejetje od Boga? Jezus jim je odgovoril, da bi zadoščalo samo eno: »To je Božje delo, da verujete vanj, ki ga je poslal« (Janez 6,29).

Ne poskušajte se prebiti v Božje kraljestvo – samo zaupajte Jezusu in notri boste. Zahtevali so dokaze, kot da hranjenje pet tisoč ne bi bilo dovolj! Pričakovali so nekaj izjemnega, na primer, da bi Mojzes hranil svoje prednike v puščavi z "mano" (nebeški kruh). Jezus je odgovoril, da pravi kruh iz nebes ne le hrani Izraelce, ampak daje življenje vsemu svetu: »Kajti to je kruh Božji, ki prihaja iz nebes in daje življenje svetu« (Janez 6,33).

»Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, ne bo lačen; in kdor veruje vame, ne bo nikoli žejen« (Jn 6,35). Jezus je izjavil, da je kruh iz nebes, vir večnega življenja na svetu. Ljudje so videli Jezusa, kako dela čudeže, in mu še vedno niso verjeli, ker ni izpolnjeval njihovih zahtev za Mesijo. Zakaj so nekateri verjeli, drugi pa ne? Jezus je to razložil kot Očetovo delo: "Nihče ne more priti k meni, če ga Oče ne pripelje k ​​meni!" (Janez 6,65 Upanje za vse).

Kaj naredi Jezus potem, ko je to storil Oče? Svojo vlogo nam pokaže, ko pravi: »Kar mi da Oče, pride k meni; in kdor pride k meni, ne bom izgnal« (Jn 6,37). Lahko ga zapustijo sami od sebe, toda Jezus jih ne bo nikoli izgnal. Jezus hoče izpolnjevati Očetovo voljo in Očetova volja je, da Jezus ne izgubi nikogar od tistih, ki mu jih je Oče dal: »Toda volja tistega, ki me je poslal, je, da ne izgubim ničesar od vsega, kar ima on. dano mi, ampak da jo bom zadnji dan obudil« (Jn 6,39). Ker Jezus nikoli ne izgubi niti enega, obljublja, da jih bo zadnji dan obudil.

jesti njegovo meso?

Jezus jih je še bolj izzval: »Resnično, resnično, povem vam: če ne jeste mesa Sina človekovega in pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil zadnji dan« (Jn. 6,53). Tako kot Jezus ni mislil na izdelek iz pšenice, ko se je imenoval pravi kruh, tako Jezus ne misli, da bi morali dejansko jesti njegovo meso. V Janezovem evangeliju je pogosto napačno jemati Jezusove besede dobesedno. Zgodovina kaže, da je Jezus mislil nekaj duhovnega.

Razlago za to daje Jezus sam: »Duh je tisti, ki daje življenje; meso je neuporabno. Besede, ki sem vam jih govoril, so duh in so življenje« (Jn 6,63). Jezus se tukaj ne sklicuje na svoje mišično tkivo - govori o svojih besedah ​​in naukih. Zdi se, da njegovi učenci razumejo bistvo. Ko jih Jezus vpraša, ali želijo oditi, je Peter odgovoril: »Gospod, kam naj gremo? Imate besede večnega življenja; in verovali smo in vedeli, da si ti Sveti Božji« (Jn 6,68-69). Peter ni skrbel za dostop do Jezusovega mesa – osredotočil se je na Jezusove besede. Enoglasno sporočilo Nove zaveze je, da sveto prihaja iz vere, ne iz posebne hrane ali pijače.

Iz nebes

Razlog, zakaj bi morali ljudje verjeti v Jezusa, je, ker je prišel iz nebes. Jezus v tem poglavju večkrat ponovi to pomembno izjavo. Jezus je popolnoma vreden zaupanja, ker nima samo sporočila iz nebes, ampak ker je sam iz nebes. Judovskim voditeljem njegov nauk ni bil všeč: »Tedaj so Judje godrnjali zoper njega, ker je rekel: »Jaz sem kruh, ki je prišel z neba« (Jn. 6,41).

Tudi nekateri Jezusovi učenci jih niso mogli sprejeti – tudi potem, ko je Jezus jasno povedal, da ne govori o svojem dobesednem mesu, ampak da so njegove besede same vir večnega življenja. Motilo jih je, da je Jezus trdil, da je iz nebes – in da je zato več kot človek. Peter je vedel, da nima kam drugam, saj je imel samo Jezus besede večnega življenja: »Gospod, kam naj gremo? Imate besede večnega življenja; in verovali smo in vedeli, da si ti Sveti Božji« (Jn 6,68.). Zakaj je Peter vedel, da ima te besede samo Jezus? Peter je zaupal Jezusu in bil prepričan, da je Jezus Sveti Božji.

Kakšno je Jezusovo sporočilo. On je sporočilo samo! Zato so Jezusove besede vredne zaupanja; zato so njegove besede duh in življenje. Ne verjamemo v Jezusa samo zaradi njegovih besed, ampak zaradi tega, kdo je. Ne sprejemamo ga zaradi njegovih besed – sprejemamo njegove besede takšnega, kot je. Ker je Jezus Božji Sveti, mu lahko zaupate, da bo storil, kar je obljubil: nikogar ne bo izgubil, ampak vas bo, dragi bralec, obudil na sodni dan. Jezus je dal zbrati ves kruh v dvanajst košar, da ne bi nič izginilo. To je Očetova volja in o tem je vredno razmisliti.

Joseph Tkach