Kaj je krst?

Vodni krst - znamenje vernikovega kesanja, znamenje, da sprejema Jezusa Kristusa kot Gospoda in Odrešenika - je sodelovanje pri smrti in vstajenju Jezusa Kristusa. Biti krščen »s Svetim Duhom in z ognjem« se nanaša na obnovitveno in očiščevalno delo Svetega Duha. Svetovna božja cerkev izvaja krst s potopitvijo (Matej 28,19; Apostolska dela 2,38; Rimljani 6,4-5; Luke 3,16; 1. Korinčanom 12,13; 1. Peter 1,3-9; Matej 3,16).

Na večer pred svojim križanjem je Jezus vzel kruh in vino ter rekel: "...to je moje telo ... to je moja kri zaveze ..." Kadarkoli obhajamo Gospodovo večerjo, sprejmemo kruh in vino kot spomin na našega Odrešenika in oznanjajte njegovo smrt, dokler ne pride. Zakrament je udeležba pri smrti in vstajenju našega Gospoda, ki je dal svoje telo in prelil svojo kri, da bi nam bilo odpuščeno (1. Corinthians 11,23-26; 10,16; Matej 26,26-28.

Cerkveni red

Krst in Gospodova večerja sta dva cerkvena reda protestantskega krščanstva. Ti odloki so pri vernikih znaki ali simboli Božje milosti, ki deluje. Vidno oznanjujejo božjo milost s prikazom odrešitvenega dela Jezusa Kristusa.

»Obe cerkveni uredbi, Gospodova večerja in sveti krst ... stojita skupaj, z ramo ob rami, in oznanjata resničnost Božje milosti, s katero smo brezpogojno sprejeti in po kateri smo brezpogojno dolžni biti taki drugi, kar je bil Kristus za nas« (Jinkins, 2001, str. 241).

Pomembno je razumeti, da Gospodov krst in Gospodova večerja nista človeški zamisli. Odsevajo Očetovo milost in jih je ustanovil Kristus. Bog je v svetih spisih navedel, da se morajo moški in ženske pokesati (obrniti se k Bogu – glej lekcijo 6) in se krstiti za odpuščanje grehov (Apd. 2,38), in da naj verniki uživajo kruh in vino »v spomin« na Jezusa (1. Corinthians 11,23-26.).

Novozavezni cerkveni predpisi se razlikujejo od starozaveznih obredov v tem, da so bili slednji le »senca prihodnjega dobrega« in da »ni mogoče, da bi volovska in kozlova kri odvzela grehe« (Heb. 10,1.4). Ti rituali so bili zasnovani tako, da Izrael ločijo od sveta in ga ločijo kot Božjo lastnino, medtem ko Nova zaveza kaže, da so vsi verniki iz vseh ljudstev eno v Kristusu in s Kristusom.

Obredi in žrtve niso pripeljali do trajnega posvečenja in svetosti. Prva zaveza, stara zaveza, po kateri so delovali, ne velja več. Bog »razveljavi prvo, da vzpostavi drugo. Po tej volji smo enkrat za vselej posvečeni z daritvijo telesa Jezusa Kristusa« (Heb. 10,5-10.). 

Simboli, ki odražajo darilo Božje darilo

V Filipljanom 2,6-8 beremo, da se je Jezus za nas odrekel svojim božanskim privilegijem. Bil je Bog, vendar je postal človek za naše zveličanje. Gospodov krst in Gospodova večerja kažeta, kaj je Bog storil za nas, ne kaj smo mi storili za Boga. Krst je za vernika zunanji izraz notranje obveznosti in predanosti, vendar je v prvi vrsti sodelovanje v Božji ljubezni in predanosti človeštvu: krščeni smo v Jezusovo smrt, vstajenje in vnebovzetje v nebesa.

»Krst ni nekaj, kar naredimo mi, ampak to, kar se naredi za nas« (Dawn & Peterson 2000, str. 191). Pavel pravi: »Ali ne veste, da so bili vsi, ki so bili krščeni v Kristusa Jezusa, krščeni v njegovo smrt?« (Rimljanom) 6,3).

Voda krsta, ki pokriva vernika, simbolizira Kristusov pokop zanj ali zanjo. Vstajanje iz vode simbolizira Jezusovo vstajenje in vnebohod: »...da bi, kakor je bil Kristus obujen od mrtvih po Očetovi slavi, tudi mi hodili v novem življenju« (Rimljanom). 6,4b).

Zaradi simbolike, da je voda popolnoma prekrita, kar predstavlja "biti pokopan z njim s krstom v smrt" (Rimljanom 6,4a) Svetovna cerkev izvaja Božji krst s popolno potopitvijo. Hkrati Cerkev priznava tudi druge načine krsta.

Simbolika krsta nas uči, da je bil »naš stari človek z njim križan, da bi bilo uničeno telo greha, da bi odslej služili grehu« (Rimljanom). 6,6). Krst nas opominja, da tako kot je Kristus umrl in vstal, tako tudi mi duhovno umiramo z njim in z njim vstajamo (Rimljani 6,8). Krst je viden dokaz Božjega darovanja samega sebe nam, kar dokazuje, da je "Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki" (Rimljanom). 5,8).

Gospodova večerja priča tudi o božji požrtvovalni ljubezni, najvišjem dejanju odrešenja. Uporabljeni simboli predstavljajo zlomljeno telo (kruh) in prelito kri (vino), da se lahko reši človeštvo.

Ko je Kristus ustanovil Gospodovo večerjo, je delil kruh svojim učencem in rekel: "Vzemite, jejte, to je moje telo, ki se daje [zlomljeno] za vas" (1. Corinthians 11,24). Jezus je kruh življenja, »živi kruh, ki je prišel iz nebes« (Jn 6,48-58.).
Jezus je dal tudi kelih vina in rekel: "Pijte iz njega vsi, to je moja kri zaveze, ki je bila prelita za mnoge v odpuščanje grehov" (Matej 26,26-28). To je "kri večne zaveze" (Hebrejcem 1 Kor3,20). Zato se z ignoriranjem, neupoštevanjem ali zavračanjem vrednosti krvi te Nove zaveze preklinja duh milosti (Hebrejcem 10,29).
Tako kot je krst drugo posnemanje in sodelovanje pri Kristusovi smrti in vstajenju, tako je Gospodova večer še eno posnemanje in sodelovanje v Kristusovem telesu in krvi, ki smo jo žrtvovali za nas.

Porajajo se vprašanja glede pashe. Pasha ni enaka Gospodovi večerji, ker je simbolika drugačna in ker ne predstavlja odpuščanja grehov po božji milosti. Pasha je bila očitno tudi vsakoletni dogodek, medtem ko se Gospodova večerja lahko jede "vsekrat, ko jeste od tega kruha in pijete iz keliha" (1. Corinthians 11,26).

Kri velikonočnega jagnjeta ni bila prelita za odpuščanje grehov, ker živalske žrtve nikoli ne morejo odvzeti grehov (Hebrejcem 10,11). Običaj velikonočnega obroka, noči bdenja v judovstvu, je simboliziral narodno osvoboditev Izraela iz Egipta (2. Mojzes 12,42; 5 mes 16,1); ni simboliziral odpuščanja grehov.

Grehi Izraelcem niso bili odpuščeni s praznovanjem pashe. Jezus je bil ubit isti dan, ko so bila zaklana velikonočna jagnjeta (Janez 19,14), kar je Pavla spodbudilo, da je rekel: »Saj imamo tudi velikonočno jagnje, to je Kristus, ki je bil dart« (1. Corinthians 5,7).

Skupnost in skupnost

Krst in Gospodova večer odražata tudi enotnost med seboj in z Očetom, Sinom in Svetim Duhom.

Z "enim Gospodom, eno vero, enim krstom" (Ef 4,5) so bili verniki »združeni z njim in so mu postali podobni v njegovi smrti« (Rimljanom 6,5). Ko je vernik krščen, Cerkev po veri priznava, da je prejel Svetega Duha.

S prejemom Svetega Duha smo kristjani krščeni v občestvo Cerkve. »Kajti vsi smo bili krščeni z enim Duhom v eno telo, bodisi Judje ali Grki, sužnji ali svobodni, in vsi smo bili napojeni z enim Duhom« (1. Korinčanom 12,13).

Jezus postane občestvo cerkve, ki je njegovo telo (Rim 12,5; 1. Korinčanom 12,27; Efežanom 4,1-2) nikoli ne zapusti ali ne uspe (Hebrejcem 13,5; Matej 28,20). To dejavno sodelovanje v krščanski skupnosti se potrjuje z uživanjem kruha in vina pri Gospodovi mizi. Vino, kelih blagoslova, nista le »obhajilo Kristusove krvi« in kruh, »obhajilo Kristusovega telesa«, ampak sta tudi udeležba v skupnem življenju vseh vernikov. »Tako smo mnogi eno telo, ker smo vsi deležni enega kruha« (1. Corinthians 10,16-17.).

odpuščanje

Tako Gospodova večerja kot krst sta vidna udeležba v Božjem odpuščanju. Ko je Jezus svojim sledilcem zapovedal, naj kamor koli gredo krstijo v imenu Očeta, Sina in Svetega Duha (Matej, 2. nov.8,19), je bilo navodilo, da se verniki krstijo v skupnost tistih, ki jim bo odpuščeno. Apostolska dela 2,38 izjavlja, da je krst »v odpuščanje grehov« in za prejem daru Svetega Duha.

Če smo »vstali s Kristusom« (tj. vstali iz vode krsta v novo življenje v Kristusu), moramo drug drugemu odpustiti, tako kot je Gospod odpustil nam (Kološanom). 3,1.13; Efežanom 4,32). Krst pomeni, da dajemo in prejemamo odpuščanje.

Gospodovo večerjo včasih imenujemo "obhajilo" (s poudarkom na ideji, da imamo prek simbolov občestvo s Kristusom in drugimi verniki). Znana je tudi pod imenom "evharistija" (iz grščine "hvaliti se", ker se je Kristus zahvalil, preden je dal kruh in vino).

Ko se zberemo, da bi vzeli vino in kruh, hvaležno oznanjamo smrt našega Gospoda za naše odpuščanje, dokler se Jezus ne vrne (1. Corinthians 11,26), in sodelujemo pri občestvu svetnikov in z Bogom. To nas opominja, da drug drugemu odpuščati pomeni sodelovati v pomenu Kristusove žrtve.

V nevarnosti smo, ko sodimo drugim ljudem, da niso vredni Kristusovega odpuščanja ali našega lastnega odpuščanja. Kristus je rekel: »Ne sodite, da ne boste sojeni« (Mt 7,1). Ali je to tisto, na kar se Paul sklicuje 1. Corinthians 11,27-29 se nanaša? Da če ne odpustimo, ne bomo razlikovali ali razumeli, da se Gospodovo telo lomi zaradi odpuščanja vsem? Če torej pridemo do oltarja zakramenta in imamo grenkobo in nismo odpustili, potem jemo in pijemo elemente na nedostojen način. Pristno čaščenje je povezano s prenehanjem odpuščanja (glej tudi Matej 5,23-24.).
Naj bo Božje odpuščanje vedno prisotno v načinu, kako vzamemo zakrament.

zaključek

Krst in Gospodova večerja so cerkvena dejanja osebnega in skupnega bogoslužja, ki vidno predstavljajo evangelij milosti. So pomembne za vernika, ker jih je v Sveto pismo posvečil sam Kristus, in so sredstva za aktivno sodelovanje pri smrti in vstajenju našega Gospoda.

James Henderson