zahvalni dan

Zahvalni dan, eden najpomembnejših praznikov v ZDA, se praznuje četrti četrtek v novembru. Ta dan je osrednji del ameriške kulture in združuje družine ob praznovanju zahvalnega dne. Zgodovinske korenine zahvalnega dne segajo v leto 1620, ko so se očetje romarji z veliko jadrnico »Mayflower« preselili v današnje ZDA. Ti naseljenci so preživeli izjemno ostro prvo zimo, v kateri je umrla približno polovica romarjev. Preživele so podprli sosednji domorodci Wampanoag, ki jim niso le priskrbeli hrane, temveč so jim tudi pokazali, kako gojijo domače pridelke, kot je koruza. Ta podpora je privedla do obilne letine naslednje leto, kar je naseljencem zagotovilo preživetje. V zahvalo za to pomoč so naseljenci priredili prvo zahvalno pojedino, na katero so povabili domačine.

Thanksgiving dobesedno pomeni: zahvala. Danes je zahvalni dan v Evropi pretežno cerkveni praznik z bogoslužjem, pri katerem je oltar okrašen s sadjem, zelenjavo, žiti, bučami in kruhom. S petjem in molitvijo se ljudje zahvaljujejo Bogu za njegove darove in žetev.

Za nas kristjane je glavni razlog za hvaležnost največji Božji dar: Jezus Kristus. Naše poznavanje tega, kdo je Jezus in identiteta, ki jo najdemo v njem, ter naše spoštovanje odnosov spodbuja našo hvaležnost. To se odraža v besedah ​​britanskega baptističnega pridigarja Charlesa Spurgeona: »Verjamem, da je nekaj še bolj dragocenega kot praznovanje zahvalnega dne. Kako to izvajamo? S splošnim vedrim vedenjem, s poslušnostjo zapovedi njega, po čigar usmiljenju živimo, z vztrajnim veseljem v Gospodu in s tem, da podredimo svoje želje njegovi volji."

Iz hvaležnosti za daritev Jezusa Kristusa in našo spravo z njim se udeležujemo krščanskega obhajanja Gospodove večerje. To praznovanje je v nekaterih cerkvah znano kot evharistija (εὐχαριστία pomeni zahvala). Z uživanjem kruha in vina, simbolov Jezusovega telesa in krvi, izražamo hvaležnost in slavimo svoje življenje v Kristusu. Ta tradicija izvira iz judovske pashe, ki obeležuje Božja odrešitvena dejanja v zgodovini Izraela. Bistveni del praznovanja pashe je petje himne »Dayenu« (hebrejsko za »bilo bi dovolj«), ki v petnajstih verzih opisuje Božje reševalno delo za Izrael. Podobno kot je Bog rešil Izrael, ko je razdelil Rdeče morje, nam Kristus ponuja odrešitev od greha in smrti. Judovski šabat kot dan počitka se v krščanstvu odraža v počitku, ki ga imamo v Kristusu. Prejšnja Božja navzočnost v templju se zdaj dogaja v vernikih po Svetem Duhu.

Zahvalni dan je pravi čas, da se ustavimo in razmislimo o lastnem »Dayenu«: »Bog lahko naredi za nas neskončno več, kot si lahko kadarkoli želimo ali predstavljamo. »Tako mogočna je moč, s katero deluje v nas« (Ef 3,20 Sveto pismo dobre novice).

Bog Oče je dal svojega Sina, o katerem je rekel: »To je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje« (Matej 3,17).

V poslušnosti Očetu je Jezus pustil, da so ga križali, umrl in bil pokopan. Z Očetovo močjo je Jezus vstal iz groba, bil tretji dan obujen in premagal smrt. Nato se je dvignil k Očetu v nebesa. Verjamem, da Bog, ki je naredil vse to in še naprej deluje v naših življenjih, daleč presega vse, kar si lahko zamislimo. Čeprav je koristno brati o Božjem delu v starem Izraelu, bi morali pogosto razmišljati o usmiljenju Jezusa Kristusa v našem današnjem življenju.

Bistvena resnica je, da nas nebeški Oče ljubi in skrbi za nas. On je veliki darovalec, ki nas brezmejno ljubi. Ko spoznamo, da smo prejemniki tako popolnih blagoslovov, se moramo ustaviti in priznati našega nebeškega Očeta kot vir vsakega dobrega in popolnega daru: »Vsak dober dar in vsak popoln dar prihaja od zgoraj, od Očeta luči v pri katerem ni spremembe, niti spremembe svetlobe in teme« (Jakob 1,17).

Jezus Kristus je dosegel tisto, česar mi sami nikoli ne bi mogli. Naši človeški viri nas nikoli ne bodo mogli osvoboditi greha. Ko se zberemo kot družina in prijatelji, izkoristimo ta letni dogodek kot priložnost, da se v ponižnosti in hvaležnosti priklonimo pred našim Gospodom in Odrešenikom. Zahvaljujmo se Bogu za to, kar je storil, kar dela in kar bo naredil. Ponovno se zavežimo, da bomo svoj čas, zaklade in talente posvetili delu njegovega kraljestva, ki naj bi ga izpolnila njegova milost.

Jezus je bil hvaležna oseba, ki se ni pritoževal nad tem, česar ni imel, ampak je preprosto uporabil to, kar je imel, v božjo slavo. Srebra in zlata ni imel veliko, a kar je imel, je dal. Dal je zdravljenje, očiščenje, svobodo, odpuščanje, sočutje in ljubezen. Dal je samega sebe – v življenju in smrti. Jezus še naprej živi kot naš veliki duhovnik, nam daje dostop do Očeta, nam daje zagotovilo, da nas Bog ljubi, nam daje upanje na njegovo vrnitev in nam daje samega sebe.

Joseph Tkach

Več člankov o hvaležnosti:

Molitev iz hvaležnosti

Jezus prvi