Od gosenice do metulja

Majhna gosenica se s težavo premika naprej. Razteza se navzgor, ker želi doseči nekoliko višje liste, ker so bolj okusni. Nato odkrije metulja, ki sedi na cvetu, ki ga lahko veter in ziblje naprej in nazaj. Je lep in barvit. Gleda ga, kako leti od rože do rože. Malce zavistno ga pozove: «Srečen si, letiš od rože do rože, svetiš v čudovitih barvah in lahko letiš proti soncu, medtem ko se moram tu boriti, s svojimi številnimi nogami in lahko le ležim po zemlji. Ne morem priti do čudovitih rož, okusnih listov in moja obleka je precej brezbarvna, kako je življenje nepošteno! »

Metulj se malo počuti gosenice in jo tolaži: «Tudi vi lahko postanete takšni kot jaz, morda s precej lepšimi barvami. Potem se vam ni več treba boriti ». Gosenica vpraša: "Kako ste to storili, kaj se je zgodilo, da ste se toliko spremenili?" Metulj odgovori: "Bil sem gosenica kot ti. Nekega dne sem zaslišal glas, ki mi je rekel: Zdaj je napočil čas, da te spremenim. Sledite mi in prinesla vas bom v novo življenjsko fazo, skrbela bom za vašo hrano in korak za korakom vas bom spremenila. Zaupajte mi in vztrajajte, na koncu boste na koncu povsem novo bitje. Mrak, v katero se zdaj gibljete, vas bo popeljal v svetlobo in poletel proti soncu ».

Ta majhna zgodba je čudovita primerjava, ki nam prikazuje Božji načrt za nas ljudi. Gosenica spominja na naše življenje, preden smo poznali Boga. To je čas, ko začne Bog delovati v nas, da nas korak za korakom spreminja vse do lupljenja in metamorfoze metulju. Čas, ko nas Bog duhovno in fizično neguje in oblikuje, da bomo dosegli cilj, ki nam ga je postavil.
V Bibliji je veliko odlomkov o novem življenju v Kristusu, osredotočeni pa smo na to, kar nam želi povedati Jezus v blaženosti. Poglejmo, kako Bog deluje z nami in kako nas vedno bolj spreminja v novo osebo.

Duhovno ubogi

Naša revščina je duhovna in nujno potrebujemo njegovo pomoč. «Blagor ubogim v duhu; kajti njihovo je nebeško kraljestvo« (Matej 5,3). Tu nam Jezus začne kazati, kako zelo potrebujemo Boga. To potrebo lahko prepoznamo le po njegovi ljubezni. Kaj pomeni biti »reven duha«? To je nekakšna ponižnost, zaradi katere se človek zaveda, kako reven je pred Bogom. Odkrije, kako nemogoče se mu je pokesati svojih grehov, jih odložiti in nadzorovati svoja čustva. Tak človek ve, da vse prihaja od Boga in se bo ponižal pred Bogom. Novo življenje, ki mu ga Bog v svoji milosti daje, bi rad sprejel z veseljem in hvaležnostjo. Ker smo kot naravni, meseni ljudje nagnjeni k grehu, se bomo pogosteje spotikali, a Bog nas bo vedno popravil. Pogosto se ne zavedamo, da smo duhovno revni.

Nasprotje duhovne revščine je – biti ponosen v duhu. To osnovno držo vidimo v farizejevi molitvi: »Hvala ti, Bog, da nisem podoben drugim ljudem, razbojnikom, krivičnim ljudem, prešuštnikom ali celo temu cestninarju« (Lk 1.8,11). Nato nam Jezus pokaže zgled človeka, ki je ubog v duhu, z molitvijo cestninarja: "Bog, usmiljen bodi do mene grešnika!"

Revni po duhu vedo, da so nemočni. Vedo, da je njihova pravičnost samo izposojena in so odvisni od Boga. Biti duhovno reven je prvi korak, ki nas oblikuje v novo življenje v Jezusu, v preobrazbo v novo osebo.

Jezus Kristus je bil zgled odvisnosti od Očeta. Jezus je o sebi rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Sin ne more storiti ničesar sam od sebe, ampak samo to, kar vidi, da dela Oče; kajti to, kar slednji počne, tudi sin počne na enak način« (Jn 5,19). To je Kristusov um, ki ga želi Bog oblikovati v nas.

Prenašajte trpljenje

Ljudje z zlomljenim srcem so redko arogantni, odprti so za vse, kar Bog želi narediti po njih. Kaj potrebuje potrt oseba? »Blagor tistim, ki trpijo; kajti potolažijo se« (Matej 5,4). Potrebuje tolažbo in Tolažnik je Sveti Duh. Zlomljeno srce je ključ, da Božji Duh deluje v nas. Jezus ve, o čem govori: Bil je človek, ki je poznal žalost in trpljenje bolj kot kdorkoli od nas. Njegovo življenje in um nam pokažeta, da nas zlomljena srca pod Božjim vodstvom lahko pripeljejo do popolnosti. Na žalost, ko trpimo in se Bog prikaže daleč stran, se pogosto zagrenjeno odzovemo in obtožimo Boga. To ni Kristusov um. Božji namen v težkem življenju nam kaže, da ima za nas pripravljene duhovne blagoslove.

Krotka

Bog ima načrt za vsakega od nas. «Blagor krotkim; saj bodo imeli zemljo »(Matej 5,5). Cilj tega blagoslova je pripravljenost predati se Bogu. Če se mu predamo, nam daje moč za to. V podrejanju se naučimo, da potrebujemo drug drugega. Ponižnost nam pomaga videti potrebe drug drugega. Najdemo čudovito izjavo, kjer nas vabi, naj položimo svoja bremena pred njega: »Vzemite nase moj jarem in učite se od mene; ker sem blag in ponižen v srcu« (Matej 11,29). Kakšen bog, kakšen kralj! Kako daleč smo od njegove popolnosti! Ponižnost, krotkost in skromnost so lastnosti, ki jih Bog želi oblikovati v nas.

Na kratko se spomnimo, kako je bil Jezus javno obžalovan, ko je obiskal farizeja Simona. Niso ga pozdravili, noge mu niso umile. Kako se je odzval? Ni bil užaljen, ni se opravičeval, to je zdržal. In ko je pozneje na to opozoril Simona, je to ponižno storil (Luka 7: 44-47). Zakaj je ponižnost za Boga tako pomembna, zakaj ljubi ponižne? Ker odraža Kristusov um. Ljubimo tudi ljudi s to kakovostjo.

Lačna po pravičnosti

Naša človeška narava išče svojo pravico. Ko spoznamo, da nujno potrebujemo pravico, nam Bog po Jezusu podeli svojo pravičnost: »Blagor tistim, ki so lačni in žejni pravice; saj bodo siti »(Matej 5,6). Bog nam pripisuje Jezusovo pravičnost, ker ne moremo stati pred njim. Izjava »lakota in žeja« kaže na akutno in zavestno potrebo v nas. Hrepenenje je močno čustvo. Bog želi, da svoja srca in želje uskladimo z njegovo voljo. Bog ljubi uboge, vdove in sirote, ujetnike in tujce v deželi. Naše potrebe so ključ do Božjega srca, On želi poskrbeti za naše potrebe. Blagoslov za nas je, da prepoznamo to potrebo in pustimo Jezusu, da jo pomiri.
V prvih štirih blagrih Jezus pokaže, kako zelo potrebujemo Boga. V tej fazi preobrazbe »otroštvo« prepoznamo svojo potrebo in odvisnost od Boga. Ta proces se stopnjuje in na koncu bomo začutili globoko hrepenenje po Jezusovi bližini. Naslednji štirje blagri kažejo Jezusovo delo v nas navzven.

Usmiljeni

Ko se usmiljujemo, ljudje v nas vidijo nekaj Kristusovega uma. «Blagor usmiljenim; saj bodo prejeli usmiljenje »(Matej 5,7). Po Jezusu se učimo biti usmiljeni, ker prepoznamo človekovo potrebo. Razvijamo sočutje, empatijo in skrb za naše ljubljene. Naučimo se odpustiti tistim, ki nam škodijo. Svojim sočlovekom prenašamo Kristusovo ljubezen.

Imejte čisto srce

Čisto srce je usmerjeno v Kristusa. «Blagor čistim v srcu; saj bodo videli Boga« (Matej 5,8). Našo predanost družini in prijateljem vodita Bog in ljubezen do njega. Če se naše srce obrne bolj k zemeljskim stvarem kot k Bogu, nas to loči od njega. Jezus se je popolnoma predal Očetu. Za to si moramo prizadevati in se popolnoma predati Jezusu.

Naj bo mir

Bog želi spravo, enotnost z njim in v Kristusovem telesu. «Blagor mirotvorcem; ker se bodo imenovali božji otroci »(Matej 5,9). V krščanskih skupnostih se pogosto pojavljajo nesoglasja, strah pred konkurenco, strah, da se bodo ovce selile, in finančne skrbi. Bog želi, da gradimo mostove, zlasti v Kristusovem telesu: »Vsi naj bodo eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, tako naj bodo tudi oni v nas, da bi svet veroval da si mi poslan. In dal sem jim slavo, ki si mi jo dal, da bodo eno, kakor smo mi eno, jaz v njih in ti v meni, da bodo popolnoma eno in da bo svet vedel, da si me poslal in ljubi jih, kakor ljubiš mene" (Janez 17,21-23 ).

Temu sledijo

Jezus svojim sledilcem prerokuje: »Hlapec ni večji od svojega gospodarja. Če so preganjali mene, bodo preganjali tudi vas; če so držali mojo besedo, bodo držali tudi vašo« (Jn 15,20). Ljudje bodo z nami ravnali tako, kot so ravnali z Jezusom.
Tu je omenjen dodaten blagoslov za tiste, ki so preganjani zaradi izvrševanja božje volje. «Blagor tistim, ki so preganjani zaradi pravičnosti; kajti njihovo je nebeško kraljestvo« (Matej 5,10).

Po Jezusu Kristusu že živimo v Božjem kraljestvu, v nebeškem kraljestvu, ker imamo svojo identiteto v njem. K temu cilju vodijo vsi blaženci. Ob koncu blaženih je Jezus ljudi potolažil in jim dal upanje: «Bodite veseli in veseli; v nebesih boš bogato nagrajen. Kajti na enak način so preganjali preroke, ki so bili pred vami »(Matej 5,12).

V zadnjih štirih ritmih smo ustvarjalci, delamo zunaj. Bog ljubi dajalce. Je največji darovalec od vseh. Še naprej nam daje tisto, kar potrebujemo, duhovno in materialno. Naša čutila so tukaj usmerjena k drugim. Morali bi odražati naravo Kristusa.
Kristusovo telo se začne zares vezivati, ko njegovi člani prepoznajo, da bi se morali podpirati. Tisti, ki so lačni in žejni, potrebujejo duhovno prehrano. V tej fazi Bog namerava skozi življenjske pogoje prepoznati hrepenenje po njem in po sosedu.

Metamorfoza

Preden lahko druge pripeljemo k Bogu, Jezus sodeluje z nami, da bi z njim zgradil zelo intimen odnos. Preko nas Bog ljudem okoli nas izkazuje svoje usmiljenje, čistost in mir. V prvih štirih blaženih Bog deluje v nas. V naslednjih štirih blaženih Bog deluje navzven skozi nas. Notranjost je v harmoniji z zunanjostjo. Na ta način, kos za koščkom, oblikuje novo osebo v nas. Bog nam je dal novo življenje po Jezusu. Naša naloga je, da pustimo, da se ta duhovna sprememba zgodi v nas. Jezus to omogoča. Peter nas opozarja: »Če se bo vse to razblinilo, kako moraš stati v svetem hodu in pobožnem bivanju« (2. Peter 3,11).

Zdaj smo v fazi veselja, malo okusa veselja, ki še prihaja. Ko metulj leti proti soncu, bomo takrat srečali Jezusa Kristusa: »Kajti on sam, Gospod, bo prišel z nebes, ko bo klic, ko bo zazvenel glas nadangela in božja trobenta in mrtvi postanejo prvi, ki so umrli v Kristusu, so vstali. Nato bomo mi, ki smo živi in ​​ostali, hkrati z njimi ujeti na oblakih v zraku, da bi srečali Gospoda. In tako bomo z Gospodom ves čas »(1. Tes 4,16-17.).

avtorice Christine Joosten