Audio
Vstajenje: Delo je opravljeno
Med pomladnim praznikom se še posebej spominjamo smrti in vstajenja našega Odrešenika Jezusa Kristusa. Ta praznik nas spodbuja k razmišljanju o našem Odrešeniku in o odrešenju, ki nam ga je namenil. Žrtve, daritve, žgalne daritve in daritve za greh nas niso uspele spraviti z Bogom. Toda žrtev Jezusa Kristusa je enkrat za vselej prinesla popolno spravo. Jezus je nesel grehe vsakega posameznika na križ, čeprav mnogi tega še ne prepoznajo ali sprejmejo. »Tedaj je (Jezus) rekel: Glej, prihajam, da izpolnim tvojo voljo. Nato pobere prvo, da lahko uporabi drugo. Po tej volji smo enkrat za vselej posvečeni z daritvijo telesa Jezusa Kristusa« (Heb. 10,9-10.).
Delo je končano, darilo je pripravljeno. Primerljivo z dejstvom, da je denar že na banki, le dvigniti ga moramo: »On sam je sprava za naše grehe, ne samo za naše grehe, ampak tudi za grehe vsega sveta« (1. Johannes 2,2).
Naša vera nič ne prispeva k učinkovitosti tega dejanja, niti ne poskuša pridobiti tega daru. Z vero sprejemamo neprecenljivo darilo sprave z Bogom, ki nam je bilo podeljeno po Jezusu Kristusu. Ko pomislimo na vstajenje našega Odrešenika, nas navdaja želja, da bi poskočili od veselja – kajti njegovo vstajenje nam odpira veselo možnost lastnega vstajenja. Tako že danes živimo v novem življenju s Kristusom.
Nova kreacija
Naše odrešenje lahko opišemo kot novo stvaritev. Z apostolom Pavlom lahko izpovedujemo, da je stari človek umrl s Kristusom: »Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvar; staro je minilo, glej, novo je prišlo" (2. Corinthians 5,17). Postanemo nova oseba, duhovno prerojena z novo identiteto.
Zato je njegovo križanje za nas tako pomembno. Z njim smo viseli na križu, na katerem je stari, grešni človek umrl z njim in zdaj imamo novo življenje z vstalim Kristusom. Med starim in novim človekom je razlika. Kristus je Božja podoba in po njegovi podobi smo bili ustvarjeni na novo. Božja ljubezen do nas je tako velika, da je poslal Kristusa, da bi nas osvobodil naše trme in sebičnosti.
Čudež našega smisla najdemo že v psalmih: »Ko vidim nebo, delo tvojih prstov, luno in zvezde, ki si jih pripravil: kaj je človek, da se ga spominjaš, in otrok človekov, ki ga sprejmeš? Naredil si ga malo nižjega od Boga, okronal si ga s častjo in slavo« (Psalm 8,4-6.).
Ob premišljevanju nebesnih teles – lune in zvezd – ter premišljevanju o neizmernosti vesolja in strahospoštovanja vzbujajoči moči vsake zvezde se postavlja vprašanje, zakaj je Bogu sploh mar za nas. Zdi se, da si glede na to izjemno stvarstvo težko predstavljamo, da bi bil pozoren na nas in se zanimal za vsakega od nas.
Kaj je človek?
Ljudje predstavljamo paradoks, po eni strani globoko vpleteni v grehe, po drugi strani pa nas vodi moralna zahteva do nas samih. Znanost ljudi imenuje »homo sapiens«, del živalskega kraljestva, medtem ko nas Sveto pismo imenuje »nephesh«, izraz, ki se uporablja tudi za živali. Narejeni smo iz prahu in v to stanje se vrnemo v smrti.
A po svetopisemskem pogledu smo veliko več kot le živali: »Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po božji podobi ga je ustvaril; in ju ustvaril moškega in žensko« (1. Mose 1,27). Kot edinstvena Božja stvaritev, narejena po Božji podobi, imajo moški in ženske enak duhovni potencial. Družbene vloge ne smejo zmanjšati človekove duhovne vrednosti. Vsak človek si zasluži ljubezen, čast in spoštovanje. Geneza se konča z izjavo, da je bilo vse ustvarjeno »zelo dobro«, tako kot je Bog nameraval.
Toda realnost kaže, da je s človeštvom nekaj bistveno narobe. Kaj je šlo narobe? Sveto pismo pojasnjuje, da je bilo prvotno popolno stvarstvo sprevrženo s padcem: Adam in Eva sta jedla sadež s prepovedanega drevesa, zaradi česar se je človeštvo uprlo svojemu Stvarniku in se odločilo iti svojo pot.
Prvi znak njunega greha je bilo izkrivljeno dojemanje: nenadoma se jima je zdela golota neprimerna: »Tedaj so se jima odprle oči in sta videla, da sta naga, in sta spletla figove liste in si naredila predpasnika« (1. Mose 3,7). Spoznali so izgubo svojega intimnega odnosa z Bogom. Bali so se srečanja z Bogom in so se poskrili. Resnično življenje v harmoniji in ljubezni z Bogom se je v tistem trenutku končalo – duhovno so bili mrtvi: »Tistega dne, ko boš jedel z drevesa, moraš umreti« (1. Mose 2,17).
Kar je ostalo, je bil povsem fizični obstoj, daleč stran od izpolnjujočega življenja, ki jim ga je namenil Bog. Adam in Eva predstavljata vse človeštvo v uporu proti svojemu Stvarniku; Greh in smrt sta torej značilna za vsako človeško družbo.
načrt odrešenja
Človeški problem je v našem lastnem neuspehu in krivdi, ne v Bogu. Ponudila je idealen začetek, a smo se mu ljudje odrekli. Kljub temu se Bog obrne na nas in ima za nas načrt. Jezus Kristus, Bog kot človek, predstavlja popolno podobo Boga in se imenuje »zadnji Adam«. Postal je popolnoma človek, izkazal absolutno poslušnost in zaupanje v svojega nebeškega Očeta in nam tako dal zgled: »Prvi človek Adam je postal živo bitje, zadnji Adam pa duh, ki daje življenje« (1. Korinčanom 15,45).
Tako kot je Adam prinesel smrt na svet, je Jezus odprl pot v življenje. On je začetek novega človeštva, nove stvaritve, v kateri bodo vsi po njem ponovno oživeli. Po Jezusu Kristusu Bog ustvari novega človeka, nad katerim greh in smrt nimata več oblasti. Zmaga je bila dosežena, skušnjava je bila uprta. Jezus je povrnil življenje, izgubljeno zaradi greha: »Jaz sem vstajenje in življenje. Kdor vame veruje, bo živel tudi če umre« (Jn 11,25).
Po veri v Jezusa Kristusa je Pavel postal novo stvarjenje. Ta duhovna sprememba vpliva na njegovo držo in obnašanje: »S Kristusom sem križan. Živim, a zdaj ne jaz, ampak Kristus živi v meni. Kajti kar sedaj živim v mesu, živim iz vere v Božjega Sina, ki me je vzljubil in dal samega sebe zame« (Galačanom). 2,19-20.).
Če smo v Kristusu, potem bomo tudi v vstajenju nosili Božjo podobo. Naš um še ne more povsem dojeti, kako bo to izgledalo. Prav tako ne vemo natančno, kako izgleda »duhovno telo«; a vemo, da bo čudovito. Naš milostljivi in ljubeči Bog nas bo blagoslovil z neizmernim veseljem in hvalili ga bomo vekomaj!
Vera v Jezusa Kristusa in njegovo delovanje v našem življenju nam pomagata premagati svojo nepopolnost in se spremeniti v bitje, kakršnega Bog želi videti v nas: »Mi pa vsi z odkritimi obrazi odsevamo Gospodovo slavo in se spreminjajo po njegovi podobi iz ene slave v drugo Gospoda, ki je Duh" (2. Corinthians 3,18).
Čeprav še ne vidimo Božje podobe v polnem sijaju, smo prepričani, da jo bomo nekoč videli: »Kakor smo nosili podobo zemeljskega, tako bomo nosili podobo nebeškega« (1. Korinčanom 15,49).
Naša vstala telesa bodo podobna telesom Jezusa Kristusa: veličastna, močna, duhovna, nebeška, neminljiva in nesmrtna. Janez pravi: »Dragi, mi smo že Božji otroci; ni pa se še pokazalo, kaj bomo. Vemo, da ko se bo razodelo, mu bomo podobni; kajti videli ga bomo takšnega, kot je« (1. Johannes 3,2).
Kaj vidite, ko nekoga srečate? Ali vidite Božjo podobo, potencialno veličino, načrt Kristusove podobe? Ali vidite čudovit Božji načrt na delu pri dajanju milosti grešnikom? Ali se veselite, da odrešuje človeštvo, ki je zašlo? Ali se veselite, da odrešuje človeštvo, ki je zašlo? Božji načrt je veliko bolj čudovit od zvezd in veliko bolj veličasten od celotnega vesolja. Veselimo se spomladanskih praznikov, našega Gospoda in Odrešenika Jezusa Kristusa. Zahvalite se mu za njegovo žrtev za vas, ki zadostuje za ves svet. V Jezusu imate novo življenje!
Joseph Tkach
Več člankov o vstajenju Jezusa Kristusa: