Dva pogostitve

Najpogostejši opisi nebes, posedanje na oblaku, nočna srajca in igranje na harfo nimajo veliko skupnega s tem, kako sveti spisi opisujejo nebesa. V nasprotju s tem Biblija opisuje nebesa kot velik festival, kot je slika v super velikem formatu. V odlični družbi je odlična degustacijska hrana in dobro vino. Je največji poročni sprejem vseh časov in praznuje Kristusovo poroko s svojo cerkvijo. Krščanstvo verjame v Boga, ki je resnično vesel in katerega najdražja želja je praznovati z nami za vedno. Vsak od nas je dobil osebno povabilo na to praznično pojedino.

Preberite besede v Matejevem evangeliju: »Nebeško kraljestvo je podobno kralju, ki je svojemu sinu pripravil poroko. In poslal je svoje hlapce, da pokličejo goste na svatbo; a niso hoteli priti. Spet je poslal druge hlapce in rekel: Recite gostom: Glej, pripravil sem svojo jed, moji voli in moja goveda so zaklani, in vse je pripravljeno; pridi na poroko!" (Matej 22,1-4.).

Na žalost sploh nismo prepričani, ali bi sprejeli povabilo. Naš problem je v tem, da nas je na pogostitev povabil tudi vladar tega sveta, hudič. Zdi se, da nismo dovolj pametni, da bi videli, da sta si festivala pravzaprav zelo različna. Temeljna razlika je v tem, da medtem ko Bog želi jesti z nami, nas hudič želi pojesti! Sveto pismo pojasnjuje. »Bodi trezen in pazi; kajti tvoj nasprotnik, hudič, hodi kot rjoveči lev in išče nekoga, ki bi ga požrl" (1. Peter 5,8).

Zakaj je tako težko?

Sprašujem se, zakaj je človeštvu tako težko izbirati med božjim praznikom in hudičevim praznikom, da med Bogom, našim Stvarnikom in Satanom, ki nas hoče uničiti. Mogoče zato, ker sploh nismo prepričani, kakšen odnos si želimo v svojem življenju. Človeški odnosi bi morali biti kot nekakšen praznik. Način prehranjevanja in grajenja drug drugega. Proces, po katerem živimo, rastemo in dozorevamo, hkrati pa pomagamo tudi drugim, da živijo, rastejo in zorijo. Lahko pa pride do diabolične parodije, v kateri delujemo kot kanibali.

Judovski pisatelj Martin Buber je dejal, da obstajata dve vrsti odnosov. Eno vrsto opisuje kot "I-You odnosi", drugo pa kot "I-It odnose". V odnosih Jaz-jaz se med seboj obravnavamo kot z enakimi. Odkrivamo drug drugega, se učimo drug od drugega in se spoštujemo kot enaki. V odnosih z osebnim identitetom pa se navadno obnašamo kot neenaki ljudje. To počnemo, če na ljudi gledamo le kot na ponudnike storitev, kot vir užitka ali sredstva za osebno korist ali namen.

Samopovišanje

Ko pišem te besede, mi v mislih pride moški. Poimenujmo ga Hector, čeprav to ni njegovo pravo ime. Sram me je reči, da je Hector duhovnik. Ko Hector vstopi v sobo, se ozre naokrog in poišče nekoga, ki je pomemben. Če je prisoten škof, se bo neposredno obrnil nanj in se vključil v pogovor. Če je navzoč župan ali drug civilni dostojanstvenik, je tudi to. Enako velja za bogatega poslovneža. Ker nisem eden izmed njih, se je le redko potrudil, da bi govoril z mano. Žalostilo me je, ko sem videl, kako je Hector z leti suhnil, tako v pisarniškem položaju, kot se bojim tudi v duši. Če želimo rasti, potrebujemo odnose jaz-ti. Odnosi z osebnimi podatki sploh niso enaki. Če bomo druge obravnavali kot ponudnike storitev, poklicno krmo, odskočne deske, bomo trpeli. Naše življenje bo revnejše in tudi svet bo revnejši. Odnosi z vami sem stvar nebes. Pri odnosih I-It to ne velja.

Kako se osebno odrežete na razmerju? Kako na primer ravnate s poštarjem, smetarjem, mlado prodajalko na blagajni supermarketa? Kako ravnate z ljudmi, ki jih srečate v službi, nakupovanju ali kakšni družabni dejavnosti? Kako ravnate s pešci, kolesarji ali drugimi vozniki, ko vozite? Kako ravnate z ljudmi, ki so po družbeni ureditvi nižje od vas? Kako ravnate z ljudmi v stiski? Zares odličen človek je znak, da se tudi drugi počutijo odlično, tisti, ki so majhni in zakrneli v duhu, pa ponavadi počnejo ravno nasprotno.

Pred nekaj leti sem imel razlog, da pišem nadškofu Desmondu Tutuju. Od njega sem prejel ročno napisano pismo, ki ga še danes cenim. Ta človek je dovolj velik, da se tudi drugi počutijo velike. Eden od razlogov za neverjeten uspeh njegove komisije za resnico in spravo v Južni Afriki je bilo brez pridržka spoštovanje do vseh, ki jih je srečal, tudi do tistih, za katere se zdi, da si tega ne zaslužijo. Vsem je ponudil razmerje jaz-ti. V tem pismu se mi je zdelo, da sem enakovreden - čeprav sem prepričan, da nisem. Vadil je le za nebeški praznik, kjer se bodo praznika udeležili vsi in nihče ne bo hrana za leve. Kako smo potem lahko prepričani, da bomo storili enako?

Prisluhnite, odzovite se in se povežite

Najprej bi morali slišati Gospodovo osebno povabilo k nam. Slišimo jih v različnih svetih spisih. Eno najbolj znanih besedil izhaja iz Razodetja. Vabi nas, naj spustimo Jezusa v svoje življenje: »Glej, stojim pri vratih in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom šel noter in imel zakrament z njim in on z menoj »(Razodetje 3,20). To je povabilo na nebeški praznik.

Drugič, po zaslišanju tega vabila bi se morali nanj odzvati. Ker Jezus stoji pred vrati našega srca, trka in čaka. Ne brcne noter. Odpreti ga moramo, ga povabiti čez prag, osebno sprejeti za mizo kot našega Odrešenika, Odrešenika, prijatelja in brata, preden bo vstopil v naša življenja s svojo zdravilno in preobražujočo močjo.

Prav tako se je treba začeti pripravljati na nebeški praznik. To storimo tako, da v svoje življenje vključimo čim več odnosov jaz-ti, saj najpomembnejša stvar na nebeškem prazniku, kot določa Biblija, niso hrana ali vino, temveč odnosi. Odnose lahko vzpostavimo v najbolj nepričakovanih okoliščinah, ko smo nanje pripravljeni.
Naj vam povem resnično zgodbo. Pred mnogimi leti sem s skupino prijateljev in znancev odšel na počitnice v Španijo. Nekega dne smo se sprehajali zunaj mesta in se brezupno izgubili. Končali smo na močvirnatem območju brez ideje, kako bi se vrnili na suho. Kje je bila pot nazaj v mesto, iz katerega smo prišli. Da je bilo vse še hujše, bil je večer in dnevna svetloba je začela bledeti.

V tej težki situaciji smo spoznali ogromnega dolgodlakega Španca, ki se je skozi močvirje pomikal proti nam. Bil je temnopolt in bradat, oblečen je bil v neurejena oblačila in velike ribiške hlače. Poklicali smo ga in prosili za pomoč. Na moje začudenje me je pobral, me položil čez ramo in me odnesel na drugo stran barja, dokler me ni postavil na trdno pot. Naredil je enako za vsako od naših skupin in nam nato pokazal pot. Vzel sem denarnico in mu ponudil nekaj računov. Nobenega od njih ni hotel.

Namesto tega me je prijel za roko in jo stisnil. Preden nas je pustil zdrave in zdrave, se je tudi rokoval z vsemi ostalimi v skupini. Spomnim se, kako nerodno mi je bilo. Ponudila sem mu odnos I-It in on ga je spremenil s svojim stiskom roke "I-You".

Nikoli več ga nismo videli, a velikokrat sem se ujel, da razmišljam o njem. Če se kdaj znajdem na nebeški pojedini, me ne bi presenetilo, če bi ga kje našel med gosti. Bog ga blagoslovi. Pokazal mi je pot - in to v več kot enem smislu!

avtor Roy Lawrence