Audio
Obtoženi in oproščeni
Veliko ljudi se je pogosto zbiralo v templju, da bi poslušali Jezusovo oznanjevanje evangelija o Božjem kraljestvu. Celo farizeji, voditelji templja, so se udeležili teh shodov. Ko je Jezus učil, so k njemu pripeljali ženo, ki so jo ujeli pri prešuštvu, in jo postavili na sredino. Zahtevali so, da se Jezus spoprime s to situacijo, zaradi česar je moral prekiniti svoje poučevanje. Po judovskem zakonu je bila kazen za greh prešuštva smrt s kamenjanjem. Farizeji so želeli izvedeti Jezusov odgovor na njihovo vprašanje: »Učitelj, to žensko so ujeli pri prešuštvu. Mojzes nam je v postavi zapovedal, naj take ženske kamenjamo. Kaj praviš?" (Janez 8,4-5.).
Če bi Jezus oprostil žensko in s tem prekršil postavo, bi ga bili farizeji pripravljeni napasti. Jezus se je sklonil in s prstom pisal po tleh. Očitno so farizeji mislili, da jih Jezus ignorira, in so postali zelo glasni. Nihče ni vedel, kaj je Jezus napisal. Naslednje dejanje je jasno pokazalo, da je ni le slišal, ampak je poznal tudi njene misli. To je razveljavilo žensko obsodbo njenih obtožnikov.
Prvi kamen
Jezus je vstal in jim rekel: »Kdor je med vami brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo« (Jn. 8,7). Jezus ni citiral Tore ali opravičeval krivde ženske. Jezusove besede so zelo osupnile pismouke in farizeje. Bi si kdo upal biti izvršitelj kazni ženi? Tu se naučimo biti zelo previdni, ko ocenjujemo druge ljudi. Sovražiti bi morali greh, ki ga morda najdemo v drugih ljudeh, nikoli pa človeka samega. Pomagajte mu, molite zanj. Nikoli pa ne meči kamnov vanj.
Medtem so skušali Jezusu pokazati, kako se moti v svojih naukih. Jezus se je spet sklonil in pisal po tleh. Kaj je napisal? Nihče ne ve, razen obtožnikov. Toda ne glede na grehe, ki so jih ti obtoževalci zagrešili, so bili zapisani v njihovih srcih kakor z železnim peresom: »Judov greh je zapisan z železnim peresom in z diamantno konico, vrezano na ploščo njihovega srca in na rogove njihovih oltarjev« (Jeremija 17,1).
Primer opuščen
Pretreseni so pismouki in farizeji opustili primer, ker so se bali, da bi še naprej skušali Jezusa: »Ko so to slišali, so drug za drugim odšli ven, najprej starešine; in Jezus je ostal sam z ženo, ki je stala v sredini« (Jn 8,9).
Pisec Hebrejcem pravi: »Kajti Božja beseda je živa in močna in ostrejša od vsakega dvoreznega meča, prebada do ločitve duše in duha, mozga in sklepov in je sodnica misli in namenov srca. « (Hebrejcem 4,12).
Pripeljali so jo k Jezusu, da bi ji sodil in čakala na sodbo. Verjetno jo je bilo strah in ni vedela, kako jo bo Jezus sodil. Jezus je bil brezgrešen in bi lahko prvi vrgel kamen. Prišel je na zemljo, da bi rešil grešnike. Jezus je vstal in ji rekel: »Kje sta, žena? Te ni nihče obsojal?" Jezusa je nagovorila zelo spoštljivo in rekla: »Nihče, Gospod!« Tedaj ji je Jezus rekel: "Tudi jaz te ne obsojam!" Jezus je dodal nekaj zelo pomembnega: »Pojdi in ne greši več« (Jn 8,10-11). Jezus je želel žensko pripeljati do kesanja, tako da ji je izkazal svoje veliko usmiljenje.
Žena je vedela, da je grešila. Kako so te besede vplivale nanjo? »Nobena stvar ni skrita pred njim, ampak vse je izpostavljeno in razodeto pred njim, ki mu moramo dati račun« (Heb. 4,13).
Jezus je vedel, kaj se dogaja s to žensko. Božja milost, ki nam daje odpuščanje naših grehov, bi nam morala biti stalna motivacija, da živimo svoje življenje in ne želimo več grešiti. Ko smo v skušnjavi, Jezus želi, da se zgledujemo po njem: »Bog namreč ni poslal svojega Sina na svet, da bi obsodil svet, ampak da bi bil svet po njem zveličan« (Jn. 3,17).
Se bojiš Jezusa? Ne bi te smelo biti strah. Ni te prišel obtoževati in obsojati, ampak te odrešit.
avtor Bill Pearce
Več člankov o usmiljenju: