Audio
Kdo je ta človek?
Sam Jezus je vprašal svoje učence o vprašanju identitete, s katerim se želimo soočiti: "Kdo pravi, da je Sin človekov?" Danes ostaja aktualna za nas: kdo je ta človek? Kakšen organ ima? Zakaj bi mu zaupali? Jezus Kristus je v središču krščanske vere. Razumeti moramo, kakšna oseba je.
Zelo človeško - in še več
Jezus se je rodil na običajen način, normalno je odraščal, postal lačen in žejen in utrujen, jedel in pil in spal. Izgledal je normalno, govoril je pogovorni jezik, normalno hodil. Imel je občutke: usmiljenje, jezo, začudenje, žalost, strah (Mat. 9,36; Luke 7,9; Joh 11,38; Math. 26,37). Molil je Boga, kot bi morali ljudje. Imenoval se je moški in so ga naslavljali kot človek. Bil je človek.
Toda bil je tako izjemna oseba, da so nekateri po njegovem vnebovzetju zanikali, da je človek (2. Janez 7). Mislili so, da je Jezus tako svet, da niso mogli verjeti, da ima kaj opraviti z mesom, z umazanijo, znojem, prebavnimi funkcijami, nepopolnostjo mesa. Morda se je le "pokazal" kot oseba, saj se angeli včasih pojavljajo kot oseba, ne da bi dejansko postali oseba.
Nova zaveza pa jasno pove: Jezus je bil človek v polnem pomenu besede. Janez potrjuje: "In beseda je postala meso ..." (Jn. 1,14). Ni se le »pokazal« kot meso in se ni le »oblekel« v meso. Postal je meso. Jezus Kristus je "prišel v meso" (1. Joh 4,2). Vemo, pravi Johannes, ker smo ga videli in ker smo se ga dotaknili (1. Joh 1,1-2.).
Po Pavlovih besedah je Jezus postal »kot ljudje« (Fil. 2,7), "Po zakonu" (Gal. 4,4), »V podobi grešnega mesa« (Rim. 8,3). Tisti, ki je prišel odkupiti človeka, je moral postati človek v bistvu, trdi avtor Pisma Hebrejcem: »Ker so otroci zdaj iz mesa in krvi, je tudi on to sprejel v enaki meri ... Zato je moral postati kot njegovi bratje v vsem "(2,14-17.).
Naše odrešenje je ali pade s tem, ali je Jezus res bil – in je. Njegova vloga našega zagovornika, našega velikega duhovnika je odvisna od tega, ali je res izkusil človeške stvari (Heb. 4,15). Tudi po vstajenju je imel Jezus meso in kosti (Jn 20,27; Lk 24,39). Tudi v nebeški slavi je ostal človek (1. Ekipa. 2,5).
Deluj kot Bog
»Kdo je on?« so vprašali farizeji, ko so bili priča, kako Jezus odpušča grehe. "Kdo lahko odpušča grehe, razen samega Boga?" (Lk. 5,21.) Greh je žalitev zoper Boga; Kako bi lahko človek govoril za Boga in rekel, da so bili tvoji grehi izbrisani, izbrisani? To je bogokletstvo, so rekli. Jezus je vedel, kaj čutijo ob tem in je še vedno odpuščal grehe. Nakazal je celo, da je sam osvobojen greha (Jn. 8,46).
Jezus je rekel, da bo sedel na Božji desnici v nebesih - še ena trditev, da so judovski duhovniki menili, da je bogokletna6,63-65). Trdil je, da je Božji Sin - to je bilo tudi bogokletje, je bilo rečeno, ker je v tisti kulturi, ki je v praksi pomenila dvig k Bogu (Jn. 5,18; 19,7). Jezus je trdil, da je v tako popolnem soglasju z Bogom, da je delal le tisto, kar je Bog hotel (Jn. 5,19). Trdil je, da je eno z očetom (10,30), ki so ga tudi judovski duhovniki smatrali za bogokletno (10,33). Trdil je, da je tako božji, da bo kdor ga videl, videl Očeta4,9; 1,18). Trdil je, da lahko pošlje Božjega Duha ven6,7). Trdil je, da lahko pošilja angele (Mt 13,41).
Vedel je, da je Bog sodnik sveta, in hkrati trdil, da mu je Bog izročil sodbo (Jn. 5,22). Trdil je, da lahko obuja mrtve, vključno s samim seboj (Joh. 5,21; 6,40; 10,18). Rekel je, da je večno življenje vsakega odvisno od odnosa z njim, Jezusom (Mt. 7,22-23). Mislil je, da je treba Mojzesove besede dopolniti (Mat. 5,21-48). Imenoval se je Gospodar sobote – od Boga dani zakon! (Matema 12,8.) Če bi bil »samo človek«, bi bil to predrzen, grešen nauk.
Toda Jezus je svoje besede podkrepil z neverjetnimi deli. »Verjemite mi, da sem v Očetu in Oče v meni; če ne, mi verjemite zaradi del «(Jn 14,11). Čudeži ne morejo nikogar prisiliti v vero, so pa vseeno lahko močan »posredni dokaz«. Da bi pokazal, da ima oblast odpuščati grehe, je Jezus ozdravil paraliziranega človeka (Lk 5-17). Njegovi čudeži dokazujejo, da je to, kar je rekel o sebi, res. Ima več kot človeško moč, ker je več kot človek. Trditve o samem sebi - z vsakim drugim bogokletjem - so temeljile na resnici z Jezusom. Lahko je govoril kot Bog in deloval kot Bog, ker je bil Bog v mesu.
Njegova samopodoba
Jezus se je očitno zavedal svoje identitete. Pri dvanajstih je že imel poseben odnos z nebeškim Očetom (Lk. 2,49). Ob svojem krstu je slišal glas iz nebes, ki je rekel: Ti si moj dragi sin (Lk. 3,22). Vedel je, da mora izpolniti poslanstvo (Lk. 4,43; 9,22; 13,33; 22,37).
Kot odgovor na Petrove besede: »Ti si Kristus, Sin živega Boga!« Jezus je odgovoril: »Blagor ti, Simon, sin Jonasov; kajti meso in kri vam tega nista odkrila, ampak moj Oče v nebesih «(Mat. 16, 16-17). Jezus je bil božji sin. Bil je Kristus, Mesija - tisti, ki ga je Bog mazil za prav posebno poslanstvo.
Ko je poklical dvanajst učencev, enega za vsako izraelsko rojstvo, se ni štel med dvanajstih. Stal je nad njimi, ker je stal nad vsem Izraelom. Bil je ustvarjalec in graditelj novega Izraela. Na Gospodovi večerji se je razodel kot temelj nove zaveze, novega odnosa z Bogom. Videl se je kot osrednja točka tega, kar je Bog naredil na svetu.
Jezus je drzno polemiziral proti tradicijam, proti zakonu, proti templju, proti verskim oblastem. Od svojih učencev je zahteval, da vse zapustijo in mu sledijo, da bi ga najprej postavili v svoje življenje, da bi mu ohranili popolno zvestobo. Govoril je z Božjo avtoriteto - in govoril hkrati s svojo lastno avtoriteto.
Jezus je verjel, da so se v njem izpolnile starozavezne prerokbe. Bil je trpeči služabnik, ki naj bi umrl, da bi rešil ljudi njihovih grehov (Iz 53,4-5 & 12; Math. 26,24; Mark. 9,12; Luke 22,37; 24, 46). Bil je princ miru, ki je moral v Jeruzalem priti na oslu (Sach. 9,9-10; Math. 21,1-9). Bil je Sin človekov, ki mu je treba dati vso moč in oblast (Dan. 7,13-14; Math. 26,64).
Njegovo življenje prej
Jezus je trdil, da je živel pred Abrahamom, in to »brezčasnost« izrazil v klasični formulaciji: »Resnično, resnično, povem vam: preden je postal Abraham, sem jaz« (Jn. 8,58.). Spet so judovski duhovniki verjeli, da Jezus tukaj meri božanske stvari, in so ga hoteli kamenjati (v. 59). Izraz "sem jaz" zveni tako 2. Mose 3,14 kjer Bog razkrije svoje ime Mojzesu: »Recite Izraelovim sinovom: [On] 'Jaz sem' me je poslal k vam« (prevod Elberfelda). Jezus si tukaj vzame to ime in potrjuje, da je »preden je bil svet« že delil slavo z Očetom (Jn 1.7,5). Janez nam pove, da je obstajal že na začetku časa: kot Beseda (Jn. 1,1).
In tudi v Janezu lahko preberete, da je »vse« narejeno z besedo (Jn. 1,3). Oče je bil načrtovalec, beseda ustvarjalec, ki je izpeljal načrtovano. Vse je bilo ustvarjeno z njim in zanj (Kološanom 1,16; 1. Corinthians 8,6). Hebrejcem 1,2 pravi, da je Bog po Sinu "naredil svet".
V Hebrejcem, tako kot v Pismu Kološanom, je rečeno, da Sin "nosi" vesolje, da "sestoji" v njem (Heb. 1,3; Kološani 1,17). Oba nam govorita, da je on »podoba nevidnega Boga« (Kološanom 1,15), "Podoba njegovega bitja" (Hebr. 1,3).
Kdo je Jezus Je božje bitje, ki je postalo meso. On je stvarnik vsega, knez življenja (Apostolska dela 3,15). Izgleda kot Bog, ima slavo kot Bog, ima obilo moči, ki jo ima samo Bog. Ni čudno, da so učenci sklenili, da je božanski, Bog v mesu.
Vredno čaščenja
Jezusovo spočetje je potekalo na nadnaraven način (Mt. 1,20; Luke 1,35). Živel je, ne da bi nikoli grešil (Heb. 4,15). Bil je brez napake, brez napake (Heb. 7,26; 9,14). Ni storil nobenega greha (1. Petr 2,22); v njem ni bilo greha (1. Joh 3,5); ni vedel za noben greh (2. Corinthians 5,21). Ne glede na to, kako močna je bila skušnjava, je imel Jezus vedno močnejšo željo, da bi ubogal Boga. Njegovo poslanstvo je bilo izpolnjevati Božjo voljo (Heb.10,7).
Večkrat so ljudje častili Jezusa (Mt 14,33; 28,9 u. 17; Joh 9,38). Angeli se ne dovolijo častiti (Razodetje 19,10), vendar je Jezus to dovolil. Da, tudi angeli častijo Božjega Sina (Heb. 1,6). Nekatere molitve so bile naslovljene neposredno na Jezusa (Apd.7,59-60; 2. Korinčanom 12,8; Razodetje 22,20).
Nova zaveza hvali Jezusa Kristusa izjemno visoko, z formulami, ki so običajno rezervirane za Boga: »Njemu slava na veke vekov! Amen"(2. Ekipa. 4,18; 2. Petr 3,18; Razodetje 1,6). Nosi najvišji vladarski naziv, ki ga je mogoče dati (Ef. 1,20-21). Če ga imenujemo Bog, to ni pretirano.
V Razodetju sta Bog in Jagnje enako hvaljena, kar kaže na enakost: "Tisti, ki sedi na prestolu, in Jagnjetu bodi hvaljen in čast in hvala in moč na veke vekov!" 5,13). Sina je treba častiti tako kot očeta (Jn. 5,23). Bog in Jezus se enako imenujeta Alfa in Omega, začetek in konec vseh stvari. 1,8 & 17; 21,6; 22,13).
Stare zaveze o Bogu se pogosto pojavljajo v Novi zavezi in se uporabljajo za Jezusa Kristusa.
Eden od najbolj opaznih je ta odlomek o bogoslužju:
»Zato ga je tudi Bog povzdignil in mu dal ime, ki je nad vsemi imeni, da bi se v imenu Jezusa poklonili vsi, ki so v nebesih, na zemlji in pod zemljo in da bi vsak jezik izpovedoval, da Jezus Kristus je Gospod, v slavo Boga Očeta «(Fil. 2,9-11; tam je citat iz Isa. 45,23 vsebujejo). Jezus je deležen časti in spoštovanja, za katerega Izaija pravi, da ga je treba izkazati Bogu.
Izaija pravi, da obstaja samo en Odrešenik - Bog (Iz 43:11; 45,21). Pavel jasno pravi, da je Bog Odrešenik, a tudi da je Jezus Odrešenik (Tit. 1,3; 2,10 in 13). Ali obstaja Odrešenik ali dva? Zgodnji kristjani so sklenili, da je Oče Bog in Jezus je Bog, vendar obstaja samo en Bog in zato samo en Odrešenik. Oče in Sin sta v bistvu eno (Bog), vendar sta različni osebi.
Več drugih odlomkov Nove zaveze Jezusa imenuje tudi Bog. Janez 1,1: »Bog je bila beseda.« Verz 18: »Boga še nihče ni videl; edini, ki je Bog in je v Očetovem trebuhu, nam ga je oznanil. »Jezus je Bog-Oseba, ki nam daje spoznati Očeta (on). Po vstajenju je Tomaž Jezusa prepoznal kot Boga: »Tomaž je odgovoril in mu rekel: Moj Gospod in moj Bog!« (Jn 20,28.)
Pavel pravi, da so bili očetje prednikov veliki, ker od njih »prihaja Kristus po mesu, ki je Bog nad vsemi, blagoslovljen na veke. Amen "(Rim. 9,5). V poslanici Hebrejcem sam Bog imenuje sina »Bog«: »Bog, tvoj prestol traja na veke vekov ...« (Heb. 1,8).
»Kajti v njem [Kristusu],« je rekel Pavel, »telesno prebiva vsa polnost Božanstva« (Kol.2,9). Jezus Kristus je v celoti Bog in ima še danes »telesno obliko«. On je natančna Božja podoba – Bog, ki je postal meso. Če bi bil Jezus samo človek, bi bilo napačno, če bi zaupali vanj. Ker pa je božanski, mu je zapovedano, da mu zaupamo. Je brezpogojno vreden zaupanja, ker je Bog.
Vendar pa je lahko zavajajoče reči, "Jezus je Bog", kot da sta oba izraza preprosto zamenljiva ali sinonimna. Prvič, Jezus je bil človeško bitje, in drugič, Jezus ni "celoten" Bog. "Bog = Jezus", ta enačba je napačna.
V večini primerov "Bog" pomeni "Oče" in zato Biblija redko imenuje Jezusa Boga. Toda izraz se lahko pravilno uporabi za Jezusa, ker je Jezus božanski. Kot Božji sin je oseba v trojnem božanstvu. Jezus je oseba Boga, prek katere je vzpostavljena povezava Boga-človeštvo.
Za nas je Jezusova božanskost ključnega pomena, saj nam lahko le, ko je božanski, natančno razodene Boga (Jn. 1,18; 14,9). Samo Božja Oseba nam lahko odpusti, nas odreši, spravi z Bogom. Le Božja Oseba lahko postane predmet naše vere, Gospod, ki smo mu popolnoma zvesti, Odrešenik, ki ga častimo v pesmi in molitvi.
Vsi ljudje, vsi Bog
Kot je razvidno iz citiranih referenc, je "slika Jezusa" iz Biblije porazdeljena v mozaične kamne v Novi zavezi. Slika je dosledna, vendar se ne zbira na enem mestu. Prvotna cerkev je morala biti sestavljena iz obstoječih gradnikov. Iz svetopisemskega razodetja je prišla do naslednjih zaključkov:
• Jezus je v bistvu Bog.
• Jezus je v bistvu človek.
• Obstaja samo en Bog.
• Jezus je oseba v tem Bogu.
Nikejski koncil (325) je določil božanskost Jezusa, Božjega Sina, in njegovo istovetnost z Očetom (Nicejski veroizpoved).
Kalcedonski svet (451) je dodal, da je bil tudi človek:
"Naš Gospod Jezus Kristus je eden in isti Sin; enako popolno v Božanskem, in enako v popolni človeštvu, v celoti Bogu in vsem človeštvu ... ki ga je Oče že od nekdaj prejel v zvezi z Božanstvom, in ... ki ga je sprejela Devica Marija, kar zadeva njegovo človeštvo; en sam Kristus, Sin, Gospod, avtohton, spoznan v dveh naravah ... pri čemer združevanje nikakor ne izničuje razlike med naravami, temveč ohranja lastnosti vsake narave in jih združuje v eni osebi. "
Zadnji del je bil dodan, ker so nekateri trdili, da je Božja narava potisnila Jezusovo človeško naravo v ozadje na tak način, da Jezus ni bil več človek. Drugi so trdili, da sta se dve naravi pridružili tretji naravi, tako da Jezus ni bil niti božanski niti človeški. Ne, svetopisemski dokazi kažejo, da je bil Jezus povsem človek in popolnoma Bog. In to je tisto, kar mora učiti cerkev.
Naše odrešenje je odvisno od tega, da je bil Jezus in je oboje, človek in Bog. Toda kako lahko sveti Božji Sin postane človek, prevzame obliko grešnega mesa?
Vprašanje se pojavlja predvsem zato, ker je človek, kot ga vidimo zdaj, pokvarjen. Toda Bog ga ni ustvaril. Jezus nam pokaže, kako človek lahko in mora biti v resnici. Najprej nam pokaže osebo, ki je popolnoma odvisna od svojega očeta. Torej mora biti s človeštvom.
Nadalje nam pokaže, kaj je Bog sposoben. Sposoben je postati del svojega ustvarjanja. Lahko premosti vrzel med ne kreiranim in ustvarjenim, med svetim in grešnim. Morda mislimo, da je to nemogoče; to je mogoče za Boga.
In končno nam Jezus pokaže, kakšno bo človeštvo v novem stvarstvu. Ko se vrne in bomo vzgojeni, bomo izgledali kot on (1. Joh 3,2). Imeli bomo telo, kot je njegovo preobraženo telo (1. Korinčanom 15,42-49.).
Jezus je naš pionir, kaže nam, da pot do Boga vodi nad Jezusom. Ker je človek, se počuti z našo šibkostjo; ker je Bog, lahko učinkovito govori za Božjo pravico za nas. Z Jezusom kot našim Odrešenikom, lahko imamo zaupanje, da je naše zveličanje varno.
Michael Morrison
