Na nizki točki

Župnik moje kongregacije se je pred kratkim udeležil srečanja anonimnih alkoholikov. Pa ne zato, ker je bil zasvojen sam, ampak ker je slišal za zgodbe o uspehu tistih, ki so obvladali pot v 12 korakih do življenja brez zasvojenosti. Njegov obisk je izhajal iz radovednosti in želje, da bi ustvaril enako zdravilno ozračje v svoji skupnosti.

Mark je na sestanek prišel sam in ni vedel, kaj naj tam pričakuje. Ko je vstopil, so ga zaznali, vendar mu nihče ni postavljal neprijetnih vprašanj. Namesto tega so mu vsi prisrčno pozdravili ali ga spodbudno udarjali po hrbtu, ko se je predstavil prisotnim.

Eden od udeležencev je tisti večer prejel nagrado za devetmesečno abstinenco, in ko so se vsi zbrali na stopničkah, da so naznanili, da so se odpovedali alkoholu, je občinstvo izbruhnilo orkanske klice in gromke aplavze. Toda potem je ženska srednjih let s počasnimi koraki in nagnjeno glavo z očmi navzdol stopila proti stopnji. Dejala je: "Danes bi morala proslaviti svojih 9 dni abstinence. Toda včeraj, vrag, spet sem pil ».

Mark teče vroče in hladno po hrbtu in razmišlja, kaj bi se zgodilo zdaj? Koliko sramote in sramote bi spremljalo ta navidezni neuspeh glede na aplavz, ki je pravkar zbledel? Vendar pa ni bilo časa za zastrašujočo tišino, kajti takoj, ko je zadnji zlog prešel ženine ustnice, se je aplavz znova dvignil, tokrat še bolj frenetično kot prej, napolnjen s spodbudnimi žvižgi in kriki ter koristnimi izrazi hvaležnosti.

Mark je bil tako preobremenjen, da je moral zapustiti sobo. V avtu je pustil, da so mu solze uhajale eno uro, preden se je lahko odpeljal domov. Nenehno si je postavljal vprašanje: «Kako lahko to sporočim svoji skupnosti? Kako si lahko ustvarim mesto, kjer se izpovedovanje notranje motnje in človečnosti sprejema z navdušenim aplavzom kot zmagoslavje in uspeh? » Tako naj bi izgledala cerkev!

Zakaj cerkev spominja na mesto, kjer smo oblečeni lepo in z veselim obrazom, iz oči javnosti izrivali temno stran našega ega? V upanju, da nas nihče, ki pozna naš resnični jaz, ne bo skrbel z iskrenimi vprašanji? Jezus je rekel, da bolni potrebujejo prostor, kjer se lahko zdravijo - vendar smo ustvarili socialni klub, ki temelji na izpolnjevanju določenih pogojev za sprejem. Očitno si z najboljšo voljo na svetu ne moremo predstavljati, da bi bili hkrati opustošeni in hkrati popolnoma ljubeznivi. Morda je to skrivnost anonimnih alkoholikov. Vsak udeleženec je nekoč dosegel najnižjo točko in to je priznal, vsak pa je vseeno našel prostor, kjer je "ljubljen", in to mesto sprejel zase.

Pri mnogih kristjanih je drugače. Nekako nam je marsikdo prišel do prepričanja, da smo ljubeči brez kakršnih koli pomanjkljivosti. Svoje življenje živimo najbolje, kot lahko, in pustimo drugim in sebi, da čutijo členke, ko to neizogibno vodi v neuspehe. Na žalost se lahko s tem iskanjem moralne superiornosti spopademo z več duhovnimi težavami kot z doseganjem dna.

Brennan Manning piše: »Paradoksalno je, da so ravno naše pretirane moralne trditve in naša psevdo-pobožnost tista, ki vsiljujejo zagozd med Bogom in nami ljudmi. Niso prostitutke ali davkarji tisti, ki se najtežje pokesajo; ravno goreči so tisti, ki verjamejo, da jim ni treba kazati obžalovanja. Jezus ni umrl v rokah roparjev, posiljevalcev ali razbojnikov. Padel je v očiščene roke globoko religioznih, najbolj spoštovanih članov družbe« (Abbov otrok, Abbin otrok, str. 80).

Ste malce pretreseni? Vsekakor sem ga težko požiral in si moram priznati, ne glede na to, ali mi je všeč ali ne, da tudi farizej drema v meni. Čeprav sem ogorčena nad njihovimi predsodkovnimi stališči, ki jih srečujemo v celotnem evangeliju, storim isto, če ignoriram tiste, ki so se borili in branili pravične. Pustil sem se, da me zaslepijo tisti, ki ljubijo Boga zaradi moje odpornosti do greha.

Jezusovi učenci so bili grešniki. Mnogi od njih so imeli tako imenovano "preteklost". Jezus jo je imenoval bratom. Mnogi so tudi vedeli, kaj pomeni udariti v dno. In prav tam so naleteli na Jezusa.

Nočem več stati nad tistimi, ki hodijo v temi. Prav tako ne želim držati nekoristnih stavkov v skladu z geslom "Povedal sem ti takoj", medtem ko sam skrivam temne strani svojega obstoja. Želim si, da bi ga veliko več vzel Bog in se z razpršenimi rokami spopadel z razlastljivim sinom, tako kot je to storil poslušnim po Jezusu Kristusu. Oboje ima rad enako. Anonimni alkoholiki so to že razumeli.

avtorice Susan Reedy